V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.
Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kakor tudi glede pravne kvalifikacije. Sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde, vključi opis dejanja, na katerega se priznanje nanaša. Pritožnik ima zato prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je tenor sodbe v delu, ki se nanaša na konkretizacijo okoliščin glede bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, zaradi, s strani sodišča izpuščenega zgoraj povzetega besedila, postal nesklepčen, posledično pa je izrek sodbe, zaradi navedenega posega postal nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej kaznivih dejanj, storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav iz tenorja sodbe, okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne nerazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ni več razbrati.
Če je bila prvotna sodba v krivdoreku potrjena, sodišče pa v ponovljenem postopku znova izreče odločbo o krivdi, odloči o že razsojeni stvari.
Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če izrečeno kazen zapora nadomesti z alternativnimi oblikami brez (izrecnega) predloga bodisi obrambe bodisi tožilstva.
V dobi sodobnih telekomunikacijskih poti zahteve po pisnosti ne gre vezati zgolj na lastnoročno zapisano besedilo. Dovolj je, da o podani izjavi o pripoznavi dolga, ki šteje kot odpoved zastaranju, priča listina, četudi je to izpis poslanih in prejetih kratkih sporočil.
Za pripoznavo dolga se ne zahteva soglasje volj, pač pa zgolj s strani dolžnika izražena, torej enostranska izjava volje.
Zgolj dejstvo, da sta bila predmet cenitve dva ločena sklopa nepremičnin na različnih lokacijah in z različno namembnostjo, s čimer izvedenec in sodišče utemeljujeta priglasitev in priznanje nagrade za dve izvedenski mnenji, še ne pomeni, da je izvedenec opravil dve ločeni cenitvi. Sodna praksa sicer možnosti takega načina obračunavanja ne izključuje, vendar pa to ne more biti plod izvedenčeve lastne pobude, temveč mora biti tako delo z več samostojnimi nalogami opredeljeno že v sklepu o odreditvi izvedenstva.
Zahtevnost mnenja je odvisna zlasti od obsega dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da cenitev pripravi, kompleksnosti in vrste nepremičnin, ki so predmet cenitve ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na izvedenčevo delo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 125a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izdalo sklep o predlagateljičinem ugovoru zoper prepis zvočnega zapisa posnetka naroka. Tovrsten sklep sodišča prve stopnje spada med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zoper take sklepe po izrecni določbi četrtega odstavka 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.