Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - drugačno pravno in dejansko stanje - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožnik povsem splošno nasprotuje stališčem izpodbijane sodbe in se sklicuje na dokaze, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti, posledično pa tudi ne ugotoviti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko le pritrdi sodišču prve stopnje, ki je v obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa glede tožbenih navedb v zvezi z sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, ugotovilo, da ta sodba za obravnavani primer ni relevantna, saj v njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - ugoditev pritožbi
Sodišče druge stopnje ni jasno navedlo, v čem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in kako naj sodišče prve stopnje dopolni izvedeni dokazni postopek glede temelja odškodninske odgovornosti, s tem da je sodišče druge stopnje samo, mimo ugotovitev sodišča prve stopnje, kot ključno izpostavilo dejstvo, da bi moral delovodja tožnika opozoriti na napačno opravljanje dela. Predvsem pa je za odločitev o pritožbi bistveno, da sodišče druge stopnje ni ustrezno obrazložilo razlogov, ki naj bi nalagali vračanje zadeve sodišču prve stopnje.
predlog za dopustitev revizije - finančni popravek - pravica do pritožbe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je skladna z načelom dvostopenjskega sojenja in ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS) presoja višjega sodišča, ki je samo, brez predhodne obravnave tega vprašanja na prvi stopnji sojenja, zaključilo, da višina finančnega popravka znaša 10 %?
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
predlog za delegacijo pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - zavrnitev predloga
Domnevne napake pri vodenju postopka niso razlog za prenos pristojnosti, saj so odpravi teh napak namenjena pravna sredstva. Zato tudi, če bi sodišče pri postopanju kršilo procesna pravila, to po ustaljeni sodni praksi ni razlog za delegacijo pristojnosti.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - varovanje državne meje - vojaška operacija - izvedba vojaške vaje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Izključitev Direktive se nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe Direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nedovoljena pritožba - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje pritožbe
Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za dopustitev revizije - nedovoljena pritožba - pristojnost Vrhovnega sodišča - zavrženje pritožbe
Zakon ne določa, da bi imela stranka pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrže predlog za dopustitev revizije. Take pravice tudi ni mogoče izpeljati iz določb o pristojnostih, ki jih ima Vrhovno sodišče po ZPP, saj ni najti določb, po katerih bi imelo Vrhovno sodišče v pravdnem postopku kadarkoli pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločitev, ki jo samo sprejme.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - vojaška operacija - varovanje državne meje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba
Zatrjevano slabo socialno stanje v izvorni državi prosilca, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.
mednarodna in subsidiarna zaščita - pritožba tožene stranke - napačen pravni pouk - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes tožene stranke za pritožbo - zavrženje pritožbe
V sodnem sporu zaradi priznanja mednarodne zaščite je pritožba države zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožb in odpravljen sklep Ministrstva za notranje, dovoljena in ne krši načela enakovrednosti.
Vprašanje dovoljenosti pritožbe države zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, Upravno sodišče pa je na takšno stališče zaradi spoštovanja enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načel pravne države iz njenega 2. člena (zaupanje v pravo, pravno predvidljivo odločanje) vezano.
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Tožniki so namreč samovoljno zapustili izpostavo azilnega doma in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela, nad njimi ne more več izvršiti svoje pristojnosti.
ZPrCP člen 58, 58/1, 58/7. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
kršitev cestnoprometnih predpisov - desno pravilo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja - kršitev materialnega zakona
Z očitkom v plačilnem nalogu, da kršitelj ni upošteval desnega pravila in je pri tem izsilil prednost voznici vozila Opel Astra, tako da je prišlo do trčenja vozil, je dovolj jasno konkretizirano, da je desno pravilo zavezovalo kršitelja in da prav slednji tega pravila ni spoštoval, saj je izsilil prednost soudeleženki prometne nesreče. V opisu prekrška je določno opredeljeno, kdaj in kje je prišlo do prometne nesreče, navedeno pa je tudi, v kateri smeri je vozil kršitelj. Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča časovno in prostorsko dovolj konkretizirano opredeljuje vse zakonske znake očitanega prekrška.
ZVPEP člen 18, 18/1. ZUS-1 člen 32, 32/3. ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1.
volitve v Evropski parlament - izjave podpore - overjanje podpisov - stavka - tožba po 4. členu ZUS-1 - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga - pravni interes za pritožbo - potek časa - zavrženje pritožbe
Pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. S predlogom je namreč zahtevala, da prva toženka vsem upravnim enotam izda obvezno navodilo, v katerem jim naloži, da od dneva vročitve začasne odredbe do vključno 10. 5. 2024 zagotovijo posebno okence za potrjevanje obrazcev podpore listi kandidatov za sodelovanje na volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, da obrazce podpore listi kandidatov potrjujejo ves poslovni čas, in tudi, da v navodilu opredeli potrjevanje obrazcev podpore listi kandidatov kot nujno opravilo, ki se izvaja tudi v času stavke. Po prvem odstavku 18. člena Zakona o volitvah poslancev Republike Slovenije v Evropski parlament (v nadaljevanju ZVPEP) se lista kandidatov vloži pri Državni volilni komisiji najkasneje trideseti dan pred dnevom glasovanja. Ta rok je nepodaljšljiv. V obravnavani zadevi se je rok za zbiranje obrazcev podpore volivcev iztekel dne 10. 5. 2024 ob polnoči. Zato si pritožnica tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - status prosilca - ravnanje policije - sistemske pomanjkljivosti - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno - zdravstveno stanje - zavrnitev pritožbe
Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice.
Sdišče prve stopnje je s sklicevanjem na razloge izpodbijanega sklepa pritrdilo tudi ugotovitvam toženke, da iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Dokazno je ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki so jih v postopku predložili pritožnikovi pooblaščenci, vključno s članki o lanskem protestnem shodu proti podobnim odločitvam toženke, na katere ponovno opozarja pritožnik v pritožbi. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, še ni prišel v stik, da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.
Vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ne vpliva na obveznost predaje in da lahko prosilec s tem povezano sodno varstvo (enako kot to velja za ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) uveljavlja v Republiki Hrvaški.
izločitev dokazov - izločitev - relativni izključitveni razlog - seznanitev z nedovoljenim dokazom - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom o nepristranskosti sodišča
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, le tisti, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Od vložnika ni mogoče pričakovati, da izkaže dejanski ali hipotetični vpliv dokaza na odločitev v zadevi. Izkazati pa mora upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati, to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev. Vložnik v zahtevi obširno opisuje okoliščine nastanka spornih posnetkov, niti z besedo pa ne navede njihove vsebine ali da bi bila ta vsebina kakorkoli pomembna za odločitev o obtožbi. V zahtevi zato ni mogoče prepoznati zatrjevanja opravičenega dvoma v oceno višjega sodišča, da so posnetki dokaz, ki ne more vplivati na odločitev sodišča, ker se sodba nanje ne opira.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - dokazne prepovedi - dopustnost dokaza - izločitev dokazov - personalni dokazi - uporaba kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - začetek in tek zastaralnega roka - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - pomoč - pomagač - načelo akcesornosti - identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa, na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Čeprav je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe pri dejanju, ki ga je storil B. B. sodeloval v obdobju od pomladi 2008 do avgusta 2008, ko je torej še veljal navedeni Kazenski zakonik, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem tretje stopnje, ki je v 79. točki obrazložitvi tretjestopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je za pravno opredelitev sodelovanja pri kaznivem dejanju in za začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 90. člena KZ-1 in prvem odstavku 91. člena KZ-1, odločilen čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in ne čas, ko je kateri od udeležencev iz 37. in 38. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. Njihova kaznivost je namreč po 36.a členu KZ-1 odvisna (akcesorna) od storilčeve kaznivosti, le-ta pa od tega, ali in kdaj je bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 17. člena in 18. členom KZ-1 storjeno.
Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pozornost usmerjena v sodbo, ki se sme po prvem odstavku 354. člena ZKP nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta).
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 346, 346/1, 343, 343/4.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - gospodarska družba - opravljen pravniški državni izpit - zakoniti zastopnik - zavrženje pritožbe
V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit oziroma, če ima pravniški državni izpit opravljena stranka sama ali njen zakoniti zastopnik