slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - usposabljanje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Glede izjeme po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi.
Tudi v primeru operativnega urjenja je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive po prvi alineji prve točke odločitve C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi, npr. podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja.
V smislu 79. točke sodbe C-742/19, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo le deloma, je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena dejstva v zvezi s tožnikovo zamenljivostjo, načrtovanjem delovnega časa in možnostjo rotacije, četudi jih je (zmotno) vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se namreč nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742/19, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve), za kar v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUS-1 člen 75, 75/11, 75/1-3, 77, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva ali dokazi - sporno dejansko stanje - dokazna ocena - obseg presoje - ugoditev pritožbi
Pri pretepu in spolni zlorabi gre lahko za opisovanje časovno istega dogodka (tj. dogodka, do katerega naj bi prišlo ob edini priložnosti, ko naj bi člani MQM pritožnika pretepli), vsekakor pa navedbe o fizičnem nasilju (pretepanju) in spolni zlorabi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo šteti za opisovanje "istega" dogodka z vidika presoje morebitne izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1. Pri tem ni mogoče prezreti, da so v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, v katerem so primeroma našteta dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije, dejanja fizičnega nasilja, psihičnega nasilja in spolnega nasilja opredeljena kot samostojna, pri čemer dejanja spolnega nasilja niso vključena v dejanja fizičnega nasilja.
Vprašanje, ali en od teh dogodkov pomeni novo pravno relevantno dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, pa je bistveno za odločitev v tej zadevi. Zaradi neobrazloženega stališča, da gre za en (isti) dogodek, je sodba v tem delu glede teh odločilnih dejstev brez razlogov. Na podlagi take ocene dejanskega stanja Upravno sodišče teh (novih) okoliščin tudi ni presojalo z vidika tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tj. ali pritožnik teh dejstev iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - preganjanje - trditveno in dokazno breme - poizvedovalna dolžnost - zavrnitev pritožbe
Upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077187
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZMZ-1 člen 78, 78/1.
podaljšanje pripora - dovoljenje za prebivanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pravni status oseb, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, so relevantne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki v prvem odstavku 78. člena med drugim določa, da ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in do gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Ugotavljanje okoliščin, od katerih je odvisen pravni status tujcev, torej ali gre za osebo, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je dejansko vprašanje.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22. ZMZ-1 člen 9, 9/1. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - kršitev pravil upravnega postopka - pooblaščenec - zavrnitev pritožbe
Stranke v pritožbi ne morejo neposredno uveljavljati kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj to ni pritožbeni razlog. Te kršitve lahko uveljavljajo le posredno, prek pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kadar uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče nato preverja utemeljenost teh očitkov in ugotavlja, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, ter to svojo presojo tudi obrazložilo.
Nujni predpogoj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta torej je, da pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjuje bistveno kršitev določb upravnega postopka.
kaznivo dejanje tatvine - seja pritožbenega senata - zahteva za obvestilo o seji - obvestilo o seji pritožbenega senata - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - skrajšani kazenski postopek
V danem primeru seja senata sodišča druge stopnje ni bila opravljena v rednem kazenskem postopku, kjer za obvestilo o seji senata, po prvem odstavku 378. člena ZKP zadostuje že zahteva katere od strank, zagovornikov ali oškodovancev, ampak v skrajšanem kazenskem postopku, kjer je navzočnost strank po 445. členu ZKP, tudi v primeru zahtevanega obvestila odvisna od predhodnega spoznanja predsednika senata ali senata o koristni navzočnosti strank na seji za razjasnitev stvari. Ker je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal le razpis seje senata sodišča druge stopnje, na kateri bo predstavil pritožbo, ker niti v obrazložitvi zahteve ne pove, zakaj konkretno je tedaj ocenil, da bi bila obsojenkina ali njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari, sodišče druge stopnje pa se je o tem vsebinsko izjavilo v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, niti kršitev navedenega 445. člena ZKP ne more biti podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077972
ZKP člen 12, 12/1, 67, 67/1. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti člen 2, 2/1, 2/3, 3, 3/2, 3/3, 3/3-c. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 2, 2/1, 3, 3/1, 3/1-a, 3/1-c, 6, 6/1.
pravica do zagovornika - predkazenski postopek - pravo EU - seznanitev z očitki - preiskava elektronske naprave - soglasje obdolženca - osredotočeno policijsko preiskovanje
Pravici do zagovornika in do seznanitve z obdolžitvami (kot prvina pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe) sta varovani tudi kot samostojni procesni jamstvi, neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo.
ZKP pravice do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika ali seznanitve z obdolžitvami v predkazenskem postopku ne zagotavlja na splošno, ampak le v okvirjih, ki se opirajo na položaje odvzema prostosti in položaje, ko je uporabljiv privilegij zoper samoobtožbo.
Obe jamstvi zagotavlja tudi Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zagotovljeni nista le obdolžencu (kot bi sledilo iz jezikovne razlage 12. člena ZKP) ali posamezniku, ki bi mu bila odvzeta prostost, ampak vsakomur, ki je "obdolžen kaznivega dejanja".
Podobna izhodišča je mogoče prepoznati tudi v Direktivi 2013/48/EU z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in Direktivi 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku.
Šele v besedilih navedenih Direktiv določno prepoznati ureditev pravice do zagovornika (in obveznost pouka) ter pravice do seznanitve z obdolžitvami, ki se uporablja ne glede na odvzem prostosti in neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo, tudi za osumljenca.
preprečevanje zaposlovanja in dela na črno - izrek opomina
V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah:
‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe);
‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 6, 6/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - tuja sodna odločba kot dokaz - zavrnitev pritožbe
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti sodišča - sodnik pristojnega sodišča kot zakonec stranke v postopku - ugoditev predlogu
V konkretnem primeru je sodnica pristojnega sodišča (in oddelka) toženčeva žena. Gre za eno izmed najbližjih sorodstvenih vezi in tako za okoliščino, ki bi lahko pri nasprotni stranki in v javnosti povzročila dvom v korektnost postopka in v nepristranskost odločanja tega sodišča, kar utemeljuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00076369
URS člen 23. ZPP člen 7, 212, 318, 379, 389. OZ člen 131.
odškodnina za premoženjsko škodo - vmesna sodba - trditveno in dokazno breme - pravica do sodnega varstva - razpravno načelo - individualizacija - substanciranje - sklepčnost - sklepčnost tožbe po višini - temelj zahtevka - višina zahtevka - vzročna zveza - škoda - obseg škode - ugotavljanje vrednosti - dokazni standard - zahteva za varstvo zakonitosti - dopuščena revizija - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.
Vsebinsko prazna navedba, da je nasprotna stranka v dolgoletni odvetniški praksi stkala poznanstva v sodniškem krogu, ne utemeljuje predloga za delegacijo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - trditveno in dokazno breme - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe - začasna odredba - zavržena pritožba
Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožnik se sklicuje na več sodb Upravnega sodišča, pri tem pa ne navaja nobenih vzporednic med obravnavano zadevo in citiranimi, zato s takšnim pavšalnim sklicevanjem ne more uspeti.
predlog za dopustitev revizije - laična vloga - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Ker je predlagatelj predlog vložil sam, pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, njegov predlog ni dovoljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).
"Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dohodek iz delovnega razmerja, izplačan za storitve, za katere bi se lahko štelo, da so opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali politične enote ali njenega organa lokalne uprave, davčno obravnavalo po določbi pododstavka a) prvega odstavka 19. člena Konvencije z Avstrijo, brez upoštevanja izjeme iz te določbe po četrtem odstavku 19. člena konvencije?"