Dejstvo, da je druga tožnica sodnica in predsednica sodišča, ki bi moralo obravnavati zadevo, predstavlja takšno okoliščino, da bi bilo ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije. Zato je Vrhovno sodišče predlogu ugodilo in je za odločanje v tej zadevi določilo drugo sodišče.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti - pravni interes - utemeljitev predloga - zavrnitev predloga
Predlagatelj v predlogu, s katerim predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, predlaga prenos na tisto sodišče, pred katerim že teče postopek - Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato v tem delu nima pravnega interesa. Ta je procesna predpostavka vsakega sodnega postopka. Dopolnilno pa še pavšalno predlaga prenos pristojnosti na katero koli drugo okrožno sodišče v bližini stalnega prebivališča otroka in nasprotne udeleženke. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v tem delu predloga ne utemeljuje s kakšnim pravno upoštevnim razlogom za prenos pristojnosti iz zgoraj navedene zakonske določbe.
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZVEtL-1 člen 3, 12, 12/1, 12/2, 43, 43/1,43/2, 43/3. ZNP-1 člen 37, 42. URS člen 22, 25.
predlagalni postopek - predlagalni nepravdni postopek - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - bistvena kršitev določb postopka - prekluzija - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - pravica do izjave - pravica do pritožbe
Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni.
Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti na drugo sodišče - delegacija pristojnosti - drugi tehtni razlogi - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - zakonec/izvenzakonski partner sodnika pristojnega sodišča kot stranka v postopku
V konkretnem primeru okoliščina, da je toženec mož okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je razporejena na pravdni oddelek, kjer teče tudi predmetni spor, predstavlja podlago za prenos pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - drugi tehtni razlogi - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - odškodninski spor - odškodninski spor zaradi protipravnosti ravnanj sodnika pristojnega sodišča - protipravno ravnanje sodnika - ugoditev predlogu
V konkretni zadevi pa se tožba nanaša na protipravno ravnanje druge toženke v pravnomočno končani zadevi, v kateri je ta zastopala tožnico v sporu zaradi ugotavljanja skupnega premoženja. Ker pa se njeni ugovori v tej pravdi navezujejo tudi na očitke o procesno in materialnopravno zmotnem ravnanju oz. presojanju sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani kot tudi Višjega sodišča v Ljubljani, kar naj bi izključilo protipravnost ravnanja in odškodninsko odgovornost druge toženke, je po oceni Vrhovnega sodišča lahko okrnjena objektivna nepristranskost obeh sodišč oz. ustvarjen videz pri drugi toženki in tudi v javnosti, da sodniki omenjenih sodišč ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti oz. nepristransko.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - poslovanje v isti sodni stavbi - okoliščine konkretnega primera - ugoditev predlogu
Dejstvo, da je bila druga nasprotna udeleženka sprva zaposlena na zemljiškoknjižnem oddelku pristojnega Okrajnega sodišču v Novem mestu, sedaj pa je že več kot 20 let zaposlena na Okrožnem sodišču v Novem mestu ter kot višja pravosodna sodelavka oziroma vpisničarka dela v službi za mediacijo in brezplačno pravno pomoč, ki se izvajata za vsa sodišča tega okrožja - torej tudi za Okrajno sodišče v Novem mestu, pri čemer sta obe sodišči v isti sodni stavbi, kar pomeni, da so se med drugo nasprotno udeleženko in zaposlenimi na Okrajnem sodišču v Novem mestu, upoštevaje njeno dolgoletno zaposlitev v sodni stavbi obeh sodišč, vzpostavila tesnejša razmerja, kot so sicer značilna za zaposlene na različnih sodiščih, utegne povzročiti dvom v korektnost postopka in nepristranskost odločanja Okrajnega sodišča v Novem mestu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VS00078042
ZPP člen 367, 367/2, 377, 384, 384/1. ZIZ člen 10, 15. Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 19.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - mednarodna ugrabitev otrok - protipraven odvzem otroka - vrnitev otroka - izročitev otroka - začasna odredba - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo naravo postopka odločanja o vrnitvi otroka po MKCVMUO. Njegov namen ni vsebinsko reševanje sporov glede vprašanja starševskih pravic, temveč vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi čimprejšnja vrnitev otroka v kraj, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom, in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah staršev do skrbi za otroka (prim. 19. člen MKCVMUO). Postopek mora biti hiter, stopnja procesnih jamstev udeležencev pa je lahko ustrezno nižja, tako da je odločanje lahko še učinkovito. Zelo pomembno je namreč, da je otrok vrnjen, še preden se odtuji od drugega starša in preden se tako vživi v novo okolje, da bi bila njegova vrnitev v nasprotju z njegovo koristjo. Sklepi o vrnitvi otroka so tako po vsebini najbližji začasni odredbi. Revizija zoper te sklepe zato ni dovoljena.
Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?
ZVPot člen 24. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
ničnost pogodbe - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z dne 31. 8. 2006, pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF z dne 18. 8. 2008 in notarskega zapisa z dne 4. 9. 2006 ter zahtevek za izbris hipoteke in za plačilo 64.467,23 EUR. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost obeh pogodb o dolgoročnem kreditu in neveljavnost sporazuma o zavarovanju s hipoteko ter odredilo izbris hipoteke. Glede plačila 64.467,23 EUR in stroškov postopka pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjene in je predlog zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00077785
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZVPot člen 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
predlog za dopustitev revizije - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - konverzija - predčasno vračilo kredita - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pravica stranke do izjave - delna ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je izpodbijana sodba pravilna kljub temu, da se v njej sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da valutno tveganje kreditojemalca ni neomejeno, saj je že v kreditni pogodbi zapisana možnost in pravica kreditojemalca, da kredit z valutno klavzulo v CHF kadarkoli v obdobju kreditnega razmerja konvertira v kredit v EUR (tj. refinancira kredit) oziroma ga predčasno poplača s kreditom v EUR (in kreditojemalca banka dodatno tudi aktivno obvešča o tej pravici in možnosti)?
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ
Institut mednarodne zaščite daje zaščito le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Navedeno pomeni, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZKP člen 421, 421/2, 425, 425/2. ZST-1 tarifna številka 7401.
pripor - očitno neutemeljena vloga - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - pavšalne navedbe - zloraba pravice do sodnega varstva - separatni stroški
Od odvetnikov, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, se pričakuje najmanj, da poznajo pogoje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da z njim uveljavljajo očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ter da svoje navedbe tudi ustrezno obrazložijo. Zagovorniki nosijo v primeru vlaganja očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti tudi tveganje, da jim bo naložena sodna taksa v višini 125,00 EUR, saj z vlaganjem tovrstnih vlog, ki po vsebini ne zasledujejo učinkovitega varstva koristi njihovih strank, po lastni krivdi povzročajo t.i. separatne stroške, kamor sodi tudi ustrezna sodna taksa.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 6, 6/1, 31.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - načelo otrokove koristi - zagotovljeni bivanjski pogoji - pritožba tožene stranke - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se predaja Republiki Hrvaški lahko izvede samo, če so tamkajšnji pogoji za namestitev prosilcev najmanj enakovredni slovenskim. Ne le, da gre za stališče, ki povsem zanemari pomen načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ampak tudi brez pravne podlage vzpostavlja močno pretirane zahteve glede materialnih pogojev za sprejem prosilcev. Minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev, ki morajo biti v državah članicah zagotovljeni, so določeni z Direktivo 2013/33/EU,7 katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oziroma pravic, ki jih imajo prosilci. Razlike (v smislu uveljavitve višjih standardov) so tako dopustne, najmanj pričakovane, če ne že neizogibne in ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede.
Okoliščina, da je tretja tožnica dojenčica, sama po sebi ni posebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že zato predaja družine v nasprotju s 4. členom Listine. Prisotnost ščurkov v sobi, v kateri so bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški, med strankama sicer ni sporna, sporno je, ali gre za kršitev minimalnih standardov nastanitve, ki jih morajo zagotavljati države članice EU. Sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo ne trajanja ne obsega težave ne ukrepov tožnikov (npr. ali so na težavo koga opozorili) in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti, če so tožniki na težavo opozorili.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca Francoski republiki bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zgolj z očitkom, da naj bi med strankama ne bilo sporno, da so bile pritožniku v Franciji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, brez navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o položaju prosilca po predaji, pritožnik ne more uspeti. Tudi če bi bila ta trditev resnična, namreč ostaja v opisanem pogledu povsem nekonkretizirana.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in okoliščine - zamolčanje dejstev - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - krvno maščevanje - ugovor nevednosti
Prepričljivo in življenjsko logično jestališče sodišča prve stopnje, da če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal.
Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
tožba po 4. členu ZUS-1 - dejanje, ki posega v človekove pravice - oblastno ravnanje - zakonodajna dejavnost - nezakonitost odloka - akt izdan v obliki predpisa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi (poleg upravnih aktov iz 2. člena tega zakona) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da vsakega delovanja oblasti, ki ga zajema ta določba, že po jasnem jezikovnem pomenu zakonskega besedila ni mogoče šteti za dejanje, temveč je treba razlikovati med dejanji in akti. Pojem dejanja v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče že razložilo, in sicer kot odločitev oblasti, ki je sprejeta brez procesne forme in neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Za razliko od tega gre za akt v smislu navedene zakonske določbe v primeru, če ima odločitev oblasti sicer formo akta, ni pa to upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti posamično dejanje.
Nezakonitosti (oziroma neustavnosti) odlokov zato ni mogoče uveljavljati kot nezakonitost dejanja, saj sta rezultat tega dejanja (namreč delovanja pristojnega organa) odloka, ki sta pravna akta. Kot odloka imata ta akta obliko predpisa. Pravna podlaga za upravni spor zoper akte, izdane v obliki predpisa, pa ni 4. člen ZUS-1, ampak četrti odstavek 5. člena istega zakona.
pripor - pravica do izjave - zaslišanje obdolženca - izvršilni naslov - sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča - ugotovitveni sklep
Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP.
Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe.
Poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta mora tožnik utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.
Pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premoženjem zaradi začasnega zavarovanja. Povedano drugače: če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka ne pomenijo škode niti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica, saj ne gre za škodo, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Tega ne morejo spremeniti pritožničine navedbe, da razlogi, zaradi katerih je mogoče izključiti kontrolo odločanja o stroških upravnega spora, ne veljajo tudi za kontrolo odločanja o stroških upravnega postopka, saj v slednjem primeru sodišče nadzira delovanje uprave kot nosilca izvršilne veje oblasti. Vprašanje, katero vejo oblasti se nadzira v konkretnem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali ima stranka za izvedbo določenega postopka tudi pravni interes.
Iz splošne pristojnosti toženke, da začne in vodi davčni postopek, brez konkretizacije okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da redno prihaja oziroma bo v prihodnosti prihajalo do enakovrstnih postopkov pri toženki, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077958
ZKP člen 18, 18/2, 148, 287, 287/1, 304a, 340, 340/4, 397, 397/1, 397/3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - družbena omrežja - razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovni začetek glavne obravnave - sklep o izločitvi dokazov - razveljavitev sklepa - videokonferenca
Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče