odškodninska odgovornost države - policija - vzročna zveza - ugoditev predlogu - neustrezno delo - kriminalistična policija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno uporabilo doktrino adekvatne vzročnosti, ko je presodilo, da je vzročna zveza podana.
delegacija pristojnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je večkrat, redoma soočeno s položajem, ko mora o predlogu za prenos pristojnosti odločati zato, ker oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, dejansko biva v zavodu na območju drugega sodišča. Takšna okoliščina sicer ni samodejen razlog za prenos pristojnosti, vendar Vrhovno sodišče tako ravna, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. Tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi, saj bo prenos presojnosti Okrajno sodišče v Celju razbremenil za 90 km vožnje. Razbremenitev gre na rovaš Okrajnega sodišča v Trbovljah, od koder je vožnja do začasnega bivališča nasprotne udeleženke vseeno bistveno krajša.
Predlagatelj predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nima postulacijske sposobnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nekdanja uslužbenka pristojnega sodišča kot stranka v postopku - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča - poslovanje v isti sodni stavbi - okoliščine konkretnega primera - narava postopka - ugoditev predlogu
V obravnavanem primeru gre za občutljivo nepravdno zadevo s področja družinskih razmerij, v kateri je bila mladoletna deklica s sklepom sodišča prve stopnje nameščena v rejništvo k udeleženki M. M., ki je bila več let zaposlena na pristojnem Višjem sodišču v A., in sicer kot pripravnica, kot strokovna sodelavka in nato še kot direktorica tega sodišča. Sedaj je sodnica na Okrajnem sodišču v A., ki ima prostore v isti sodni stavbi kot Višje sodišče v A, s sodniki Višjega sodišča v A. pa se vsakodnevno srečuje in druži na način, ki presega okvir formalnega poznanstva. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so navedene okoliščine take narave, da bi bilo z odločanjem Višjega sodišča v A. v tej zadevi lahko ogroženo zaupanje udeležencev postopka v nepristranskost sojenja na drugi stopnji in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije ter zato pomenijo tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče.
zavrnitev pritožbe - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje
Pritožbeno sodišče je pojasnilo, zakaj je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (6. točka izpodbijanega sklepa). Pritožnik se temu zoperstavlja z laičnimi razlogi, ki jih je Vrhovno sodišče dobesedno povzelo, a v luči kritike uporabe razveljavitvenega pooblastila niso razumljivi. Razumne obrazložitve v 6. točki izpodbijanega sklepa zato po presoji Vrhovnega sodišča ne omajajo. Ker je tako, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 357. a člena ZPP potrdilo.
zavrnitev pritožbe - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - laična pritožba
Pritožnik v laični pritožbi ne uveljavlja razlogov iz 357.a. člena ZPP. Navaja le vsebinske razloge, zaradi katerih pa po 357. a členu ZPP pritožbe sploh ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 357. a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
določitev krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ugoditev predlogu
Iz predloga utemeljeno izhaja, da bo vse naštete obveznosti enostavneje, hitreje in z manjšimi stroški izpeljalo Okrajno sodišče v Ljutomeru, saj je nasprotna udeleženka v oskrbi v Križevcih pri Ljutomeru, ki so od navedenega sodišča oddaljeni le nekaj minut vožnje, navedeno okrajno sodišče pa je tudi splošno krajevno pristojno v tej zadevi.
protipravnost - exceptio illegalis - načelo zakonitosti - načelo hierarhičnosti - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa
V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi izdaje nepravilnega posamičnega upravnega akta in ne zaradi zakonodajne protipravnosti. Zato je pomembna le presoja, ali ravnanje davčnih organov, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje nadrejenih organov niso opozorili na morebitno protiustavnost ZDavP-2, predstavlja protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave predpostavka za odškodninsko odgovornost države.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je na protiustavnost določbe 68.a člena ZdavP-2 že med zakonodajnim postopkom opozorila zakonodajna-pravna služba Državnega zbora. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2G) je za vlado pripravilo Ministrstvo za finance. V zakonodajnem postopku je v imenu vlade sodelovalo takratno vodstvo Ministrstva za finance. To vodstvo kljub temu, da je bilo v zakonodajnem postopku s strani zakonodajnopravne službe Državnega zbora opozorjeno na neustavnost predpisa, predloga spremembe zakona ni spremenilo. Odločitev Ministrstva za finance je glede na položaj in avtoriteto zakonodajnopravne službe morala temeljiti na tehtnem premisleku. Javnim uslužbencem, ki so v okviru Ministrstva za finance na prvi in drugi stopnji odločali o tožnikovi davčni zadevi, glede na opisano predhodno ravnanje njihovih nadrejenih in načelo hierarhičnosti, ni mogoče očitati, da vprašanja protiustavnosti niso ponovno načeli, ampak so obravnavo tega vprašanja prepustili sodišču, ki pa ima zakonska pooblastila, da lahko samostojno in neodvisno začne postopek za oceno ustavnosti zakona. Pravilna je bila presoja sodišča prve in druge stopnje, da njihovo ravnanje ni bilo nerazumno in ne predstavlja grobe kršitve temeljnih načel upravnega delovanja.
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00080190
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23. GZ člen 47, 47/2, 48, 60, 60/1, 63, 63/1, 65. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 260, 260, 260-9, 263, 263/1, 236/1-5, 263/4. ZUS-1 člen 94.
dopuščena revizija - gradbeno dovoljenje - začetek teka roka za obnovo postopka - začetek gradnje objekta - zakonita gradnja - presoja ustavnosti zakonske ureditve - ustavnoskladna razlaga - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavna pravica do pravnega sredstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - ugoditev reviziji
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost za javni red - sorazmernost - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079698
ZKP člen 329, 359, 394. URS člen 29. KZ-1 člen 16, 17, 90, 90/3, 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - prepovedanost dejanja - izvršitvena ravnanja - način storitve kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba prvostopne sodbe - izvršljiva odločba
Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način.
Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti.
Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.
Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja ampak od oškodovančeve polnoletnosti.
Nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja mladoletnih otrok je stanje stvari po že izvedenih dokazih in ne napovedovanje izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - zavrnitev pritožbe
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
kaznivo dejanje poskus umora - varnostni ukrep - predlog za izrek varnostnega ukrepa - umik predloga - pravica do pritožbe - vložitev obtožnice - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - ugotavljanje (ne)prištevnosti
Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva.
Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga
V upravnem sporu se glede vprašanj postopka najprej uporabijo določbe ZUS-1, šele če teh ni, pa zakon, ki ureja pravdni postopek (torej subsidiarno), v obravnavanem primeru ZPP. To pomeni, da so določbe slednjega upoštevne, če v ZUS-1 ni posebne (specialne) ureditve, zaradi katere je izključena uporaba pravil pravdnega postopka o istem vprašanju.
Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je določen v drugem odstavku 24. člena ZUS-1, in sicer je treba predlog vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Pritožnikovo stališče o uporabi določbe ZPP je zato neutemeljeno.