V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
Zasneženo in spodaj poledenelo dvorišče ni nevarna stvar v pomenu, na katerega odškodninsko pravo navezuje odškodninsko odgovornost zaradi nevarne stvari. Pravni subjekt je namreč imetnik dvorišča. Dvorišče ni nevarna stvar. Sneg in zmrzal sta naravna pojava. Za naravne pojave pa pravnim subjektom ni mogoče pripisovati objektivne odškodninske odgovornosti. Tudi hoja po zasneženi in poledeneli površini v času zimskih razmer ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi ni bistveno, ali je ledena površina vidna ali se nahaja pod snegom. Še vedno gre za naravni pojav.
Vse povedano veja tudi za kidanje snega. Gre za običajno zimsko dejavnost, ki jo opravljajo zasebniki na lastnih površinah, kakor tudi na službenih površinah, kadar tako nanesejo razmere (npr. na parkirišču, pločniku pred poslovalnicami, gostilnami, trgovinami, šolami, na dvoriščih itd.). Prav zato, ker gre za običajno dejavnost, iz katere tudi ne preti življenjsko izreden obseg škode, je ni mogoče pripisati pod pojem nevarne dejavnosti v pomenu odškodninskega prava.
Tožnica je izbrala zahtevek za znižanje kupnine, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca. Še pomembnejše pa je, da sta v obravnavanem primeru predmet nakupa dva 50-odstotna poslovna deleža gospodarske družbe in ne premoženje te družbe. Na to sta opozorila tudi toženca in nasprotovala znižanju kupnine za stroške odprave zamakanja na osnovnih sredstvih družbe, ker manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe in ker tožnica ni navedla vsega premičnega in nepremičnega premoženja in drugih sredstev družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednosti poslovnih deležev. Ob tem tudi iz tožničinih navedb izhaja, da je na kupnino oziroma vrednost poslovnih deležev vplivala tako vrednost premoženja družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami kot tudi njeni poslovni rezultati, kar pomeni, da vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in poslovnih deležev očitno nista bili enaki. Zato strošek sanacije zamakanja na nepremičninah družbe ne more biti ustrezno merilo obsega znižanja kupnine. Prej omenjenih kategorij (vrednosti celotnega premoženja družbe in njenih poslovnih rezultatov) pa tožnica ni z ničemer količinsko opredelila (glede na stanje brez zatrjevane napake in stanje z njo), tako da bi bilo mogoče preizkusiti oziroma izračunati morebitno manjvrednost poslovnih deležev. Da bi to zanjo predstavljalo nesorazmerno breme, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja. Tožničin zahtevek je tako pravzaprav temeljil na golem vztrajanju pri znižanju kupnine za poslovna deleža za stroške sanacije zamakanja na nepremičninah družbe. Zato sodišče druge stopnje, s tem ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka z utemeljitvijo, da ni zmogla trditvenega bremena, ni napačno oziroma prestrogo razlagalo 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s 478. členom OZ) ter ni kršilo tožničinih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Lastniku nepremičnine, prek katere brez stvarnopravne podlage poteka daljnovod, ni ustavno dopustno odreči stvarnopravnega varstva, češ da lahko sam poskrbi za lastno razlastitev. Je pa treba v takšnem položaju vzpostaviti ustrezno ravnovesje med njegovim položajem na eni in javno koristjo na drugi strani. Javna korist namreč tu več ni abstraktna, marveč so za njo zasebnopravni položaji, v katere bi bilo z odstranitvijo daljnovoda poseženo. Ravnovesje je mogoče najti v rešitvi, ki določa zadosti dolg izpolnitveni rok, v katerem se lahko tožena stranka odstranitvene obveznosti ubrani tudi z uspešno sproženim razlastitvenim postopkom.
V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.