ZUS-1 člen 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 220, 220/1, 220/4.
pravni interes - izpodbojna tožba - predlog za izdajo dopolnilne odločbe - tožba zaradi molka
Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - informacije o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - subjektivni element
Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
izvršilni postopek - predlog za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - prisilna izvršba - rušenje objekta
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec med celotnim postopkom izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršbi, in sicer tista, ki bi jo povzročilo prisilno rušenje nezakonitega objekta.
omejitev gibanja prosilcu za azil - sorazmernost ukrepa - poseg v osebno svobodo
Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj izrečeni ukrep omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni nesorazmeren. Tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje posilstva - kaznivo dejanje tatvine - neposredno zaslišanje - zaslišanje oškodovanca kot priče - glavna obravnava
Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).
Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.
KZ-1 člen 308, 308/1, 308/3. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 4, 8. URS člen 62. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih preambula 22.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - uporaba svojega jezika - uporaba svojega jezika v kazenskem postopku - jezik, ki ga obdolženec razume - pravica do tolmača - pravni pouk ob odvzemu prostosti - pravica do obrambe - odklonilno ločeno mnenje
Ni treba, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00082226
KZ-1 člen 116, 116-4. ZKP člen 258, 258/1. URS člen 29, 29-1.
opis dejanja - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - ljubosumje - pravica do zagovornika - izvedenstvo psihiatrične stroke - postavitev drugega izvedenca - pravica do obrambe
Iz opisa dejanja mora izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje.
Posebna zavržnost nagiba se izkazuje z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja. Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora. Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib.
Položaj obdolženca ni enak kot pri zaslišanju ali pri podajanju izjave osumljenca, kjer ima pravico do navzočnosti zagovornika, zato ta pravica z odsotnostjo zagovornika pri psihiatrični eksploraciji ni bila kršena.
Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke nižjih sodišč ni skrivala, ampak jih je obširno pojasnila ter povzela dinamiko in vsebino psihiatričnega intervjuja. Obramba je tako imela možnost opredeliti se do izvedbe intervjuja ter izvedenkinih metod.
Obramba je v postopku predlagala postavitev drugega izvedenca, s čemer je izrazila stališče, da ocenjuje, da so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ob takšnem stališču in sami naravi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca gre v razmerju do predloga za zaslišanje izvedenca za nekaj drugega in ne za nekaj manj.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zaščita pred preganjanjem
Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00081945
ZMZ-1 člen 21, 21/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5. ZUS-1 člen 20, 21.
prošnja za mednarodno zaščito - splošna verodostojnost prosilca - glavna obravnava v upravnem sporu - sodelovanje na glavni obravnavi
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.
Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.
predlog za izdajo začasne odredbe - zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek
V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081936
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - sprememba sodne prakse - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - evropsko pravo - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?
Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti?
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pripor - (ne)dovoljen dokaz - doktrina prima facie - izkazanost utemeljenega suma
V obravnavanem primeru ne le, da pomanjkanje podatkov v zvezi z vprašanjem, v kolikšni meri je obdolženec razumel prevod svojih ustavnih pravic in besedilo privolitve za preiskavo elektronske naprave s pomočjo spletnega prevajalnika v tej fazi postopka onemogoča presojo zakonitosti ravnanja policije, temveč vložnik zahteve ne pojasni, v kakšni spoznavni vzročni zvezi naj bi bila uveljavljana kršitev obdolženčeve pravice do uporabe jezika, ki ga razume, z dokazno podlago na kateri je sodišče utemeljilo obstoj utemeljenega suma. Sodišče namreč temeljnega pogoja za odreditev pripora ni utemeljevalo na podlagi izjave obdolženca, ki bi jo podal po morebiti neustrezno prejetem pravnem pouku oziroma na podlagi izsledkov preiskave elektronske naprave, temveč na podlagi dejstev, ki niso v vzročni zvezi z morebitno kršitvijo obdolženčevih ustavnih jamstev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno prebivališče - zdravstveno stanje udeleženca - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija pristojnosti smotrna. V postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo je namreč predvideno obvezno zaslišanje te osebe (61. člen ZNP-1), predviden pa je tudi pregled izvedenca medicinske stroke (62. člen ZNP-1). Iz predloga predlagatelja ter priloženega psihiatričnega mnenja je razvidno, da je nasprotni udeleženec nastanjen v Domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca, njegovo psihofizično zdravje pa je slabo. Očitno je torej, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pred sodiščem, na območju katerega nasprotni udeleženec trenutno biva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081811
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri.
Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.