Pri obeh obdolženih gre sklepati na njuno nasilniško naravo ter vztrajnost pri izživljanju nad načrtno izbranimi posamezniki z njune strani, v konkretnem primeru nad oškodovancem, pri čemer se nista ozirala na posledice, ki jih je zaradi izvršitve njihovega načrta le-ta utrpel. Oba obdolženca pa naj bi očitana dejanja storila tudi zaradi lastnih premoženjskih interesov, saj naj bi po tem, ko je oškodovanec že bil žrtev brutalnega napada in ropa, z nadaljnjim izsiljevanjem iztržila še dodatno 2.700,00 EUR, kar njuno ponovitveno nevarnost še dodatno utemeljuje.
Iz povzetih dokazov izhaja, da je tožena stranka po pooblaščenki poslala sodišču prve stopnje dve različni vlogi za dva različna spisa, pri čemer je priporočeno poslala samo podpisan zapisnik sodne poravnave v drugi zadevi medtem, ko je v obravnavani zadevi poslala vlogo s priglasitvijo stroškov z navadno pošto. Ker v tem primeru tožena stranka ni poslala vloge priporočeno, se šteje, kdaj jo je sodišče prve stopnje prejelo. To je bilo po izteku roka.
Zagovornik z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene.
Če je delavec stroške zdravljenja povzročil pri delu ali v zvezi z delom, pa čeprav namenoma, in ne gre za kaznivo dejanje, jih mora po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ tožniku povrniti delavčev delodajalec. Določba drugega odstavka 86. člena ZZVZZ izrecno izključuje uporabo prvega odstavka navedenega člena in s tem neposredno odgovornost delavca, tudi če je stroške povrzročil namenoma. Ker imajo določbe ZZVZZ v razmerju do OZ značaj lex specialis (drugi odstavek 1. člena OZ), je pri tovrstnih zahtevkih uporaba drugega odstavka 147. člena OZ posledično izključena.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.
V izpodbijani sodbi je (kot bistveno) pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi neustrezni deli gasilskih cevi povzročili delovno nesrečo, in da je bil delavec seznanjen z varnim načinom dela ter posledično usposobljen.
Tožnica s kopičenjem številnih očitanih kršitev, ki niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo (glej teoretična izhodišča iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbenem postopku ne more uspeti.
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu državnega tožilstva in zoper obtoženega odredilo pripor po vložitvi neposredne obtožnice, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je odredilo po tem, ko je bil obtoženec na prestajanju zaporne kazni po že izrečeni obsodilni sodbi. Zaporno kazen bo predvidoma prestal 11. 12. 2025, med prestajanjem te zaporne kazni pa naj bi storil sedaj očitano kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora in je pod nadzorom organov, kar izpostavi pritožba, kljub temu pa je, glede na podane razloge, pravilno presodilo, da so izkazani vsi pogoji za odreditev pripora v sedaj obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod t.i. „odložnim rokom“, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Tudi za pripor z odložnim rokom pa morajo biti izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji.
Že sodišče prve stopnje, (kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 10.10.2025), se je opredelilo, da gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, torej predlogi zgoraj navedenih oseb niso procesne predpostavke, da državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Zgolj okoliščina umikov predlogov za pregon pa ne pripelje do zaključka, da avtomatsko ni več podanega utemeljenega suma ali katerega koli drugega razloga za pripor zoper oba obdolženca. Res je, da sodišče svoje končne odločitve ne sme opreti na dokaze oz. uradne zaznamke, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku. Lahko pa med postopkom iz njih črpa utemeljen sum, kar je predmet pričujočega postopka. Predlogi za pregon in kasnejše spremembe v izpovedbah bodo tako stvar nadaljnjega postopka in dokazne ocene, spremembe v izjavah udeleženih subjektov pa posledično a priori ne izpodbijejo obstoja utemeljenega suma, kot to želi zmotno prikazati obramba. Tudi v postopku izražena želja obdolženih in oškodovancev, da bi spore med seboj rešili sami, ne omaje obstoja utemeljenega suma, upoštevaje, da je tudi v obravnavanih dogodkih za umiritev situacije bila potrebna intervencija policije, torej očitno ni bila dovolj lastna volja udeleženih oseb in upoštevaje, da so na ravni utemeljenega suma svoje medosebne spore udeleženi subjekti očitno reševali z veliko mero agresivnosti in tudi na način, da so ogrožali druge osebe, torej prebivalce ... .
Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore.
Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi.
V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama Č. Č. in sestra D. D.
Upoštevaje izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi.
Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice.
Drži, kar izpostavlja pritožba, da se v spisu nahajajo izjave oškodovancev, da želijo, da se obdolženec vrne domov in da je ukrep prepovedi približevanja nepravičen oz. da umikajo vložene kazenske ovadbe zoper obdolženca. Vendar sta oškodovanca D. D. in E. E. na glavni obravnavi jasno izpovedovala o strahu pred obdolžencem in pojasnila tudi, da so bile te izjave podpisane zgolj zato, da bi obdolžencu dala še eno priložnost, ki jo je zapravil in mu nista pripravljena oprostiti še enkrat, torej so očitno zadeve eskalirale do te mere, da želita nadaljevati pregon. Zgolj B. B. pa je povedal, da se obdolženca ne boji. Pritožbene navedbe, da sodišče torej ni upoštevalo spremembe stališč oškodovancev, so zmotne, saj je zgolj B. B. na glavni obravnavi izpovedoval drugače kot pri podaji ovadbe, kot že pojasnjeno pa bo stvar dokazne ocene presoja, zakaj je prišlo do te spremembe ter katera od izpovedb je verodostojnejša.
Odločitev sodišča, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bi obdolžencu in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne bi pa omogočila zaključka, da je obdolženec s teto, bratrancem in dedkom že zmožen ustrezno bivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja - zlasti upoštevaje, da zadeva, ki naj bi bila povod za očitano kaznivo dejanje, torej nerešena vprašanja glede dedovanja kmetije, še ni zaključena in spori glede tega še niso razrešeni. Vsled vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu še vedno podana.
38.a člen ZGD-1 je sledil načelu transparentnosti oziroma preglednosti poslovanja družb in sklepanja poslov z drugimi družbami, kadar bi lahko prišlo do nasprotja interesov. Prav tako morajo člani poslovodstva pri sklepanju pogodb ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja. V okvir tega načela sodi tudi obveznost pojasnjevanja in seznanjanja organov nadzora o sklepanju poslov, ki bi lahko bili v nasprotju interesov. Nesporno ugotovljena zavržna ravnanja tožene stranke oziroma A. A. so bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. To je pomenilo v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vsa ugotovljena ravnanja tožeče stranke oziroma A. A. kot zavržna, nepoštena, v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, temeljnimi pravili ZGD-1.