alternativna izvršitev kazni zapora - subjektivne in objektivne okoliščine
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. Tako je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist tehtalo na eni strani izpostavljene subjektivne in objektivne okoliščine (obsežna predkaznovanost, nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, zlasti zoper premoženje, priznanje storitve kaznivega dejanja tekom sojenja), v luči višine povzročene škode s kaznivim dejanjem, kar je narekovalo izrek zaporne kazni. Ne gre tudi spregledati judikature Vrhovnega sodišča, ki je v svojih številnih odločbah zapisalo, da mora sodišče pri odločanju o predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora, poleg okoliščin, ki jih za posamezno obliko izvršitve zaporne kazni predvideva KZ-1, upoštevati tudi tiste okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.
zavrženje obtožnice - vložitev nove obtožnice - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
grožnja - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni dejanski stan
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
plačilo sodne takse za ugovor - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - potrdilo o plačilu sodne takse
Upnik prilaga potrdilo o izvršenem plačilu NLB d.d. z datumom poravnave 9. 7. 2024. To je bilo 14 dni preden mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, zato se to potrdilo ne more nanašati nanj. Tudi zneskovno plačilo 44,00 EUR v potrdilu NLB d.d. ne dosega dolžne sodne takse po plačilnem nalogu 100,00 EUR. Upnik ni dokazal, da bi plačal sodno takso za pritožbo.
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
cenitev vrednosti nepremičnine - sodni cenilec - imenovanje drugega izvedenca
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
ZNP-1 člen 42. ZSICT člen 45, 45/1, 45/2. ZPP člen 249, 249/1, 365, 365-2.
nagrada in stroški izvedenca - nastanek pravice do nagrade in povračila stroškov - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravica do nagrade za opravljeno delo - izvedenina - izvedensko mnenje
V skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pridobi izvedenec pravico do plačila stroškov in nagrade za delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, to je, ko odgovori na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče.
Vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu niso pravno upoštevne. Nestrinjanje udeleženca z izdelanim izvedenskim mnenjem ne vpliva na izvedenčevo pravico do plačila za opravljeno delo, pač pa bodo njegove pripombe predmet nadaljnjega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za povračilo stroškov in nagrade je torej pravno relevantno zgolj to, da je sodni izvedenec opravil delo v potrebnem obsegu, kot je odredilo sodišče.
OZ člen 357, 360. ZZUSUDJZ člen 3, 4a. ZS člen 83a.
zastaranje - zadržanje teka roka - nepremagljive ovire - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov
Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.
podaljšanje pripora - neogibna potrebnost - načelo enakosti pred zakonom - nastop polnoletnosti
Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.
ZNP-1 člen 151, 154. ZIZ člen 29a, 239, 272. URS člen 22, 33.
skupni lastniki - kontradiktornost v postopku zavarovanja terjatve - skupno premoženje zakoncev
Glede na ureditveno naravo predlagane začasne odredbe je sodišče ustavnoskladno presojalo pogoj reverzibilnosti v povezavi z vsebinsko presojo pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V nadaljevanju obrazložitve je nato obširno in pravilno obrazložilo tako obstoj terjatve, ki je predmet pravnega varstva v nepravdnem postopku, kot zaradi posega v pravno razmerje tudi povezanost z vsebino predlaganega zavarovanja v smislu začasne ureditve razmerja med udeležencema kot bivšima zunajzakonskima partnerjema, med katerima, kot skupnima lastnikoma, ni soglasja o načinu uporabe dela skupnega premoženja, ki je predmet predloga, vse s stopnjo verjetnosti.
ZPP člen 365, 365-2. ZNP člen 42. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 47, 47a, 47a/1.
stroški sodnega izvedenca - nagrada in stroški sodnega tolmača - plačilo nagrade izvedencu - povečanje nagrade - pisna izdelava izvedenskega mnenja - vrednotenje zahtevnosti mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje - osebni pregled
Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določbo 7. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 18/2024) pravilno uporabilo določbo prvega odstavek 47.a člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/18 in 148/21), ki določa, da se plačilo sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu ali sodnemu tolmaču poveča za 50 odstotkov za opravljeno delo na področju, podpodročju ali v jeziku, za katerega sodnih izvedencev, sodnih cenilcev ali sodnih tolmačev primanjkuje, zaradi česar prihaja do večjih zaostankov pri izdelavi pisnih izvidov, mnenj, cenitev ali prevodov (deficitarno področje) in ne določa pogoja, da mora pisni izvid, mnenje, cenitev ali prevod opraviti v roku, ki ga določi sodišče in ni daljši od šestih mesecev. Tudi Sklep o deficitarnih področjih ne nudi podlage za stališče, da se v primeru zamude oziroma prekoračitve roka za izdelavo mnenja dodatek za delo v okviru deficitarnega področja ne prizna. Sodišče prve stopnje je zato sodni izvedenki utemeljeno priznalo 670,50 EUR, kar predstavlja 50 odstotno povišanje za opravljanje dela na deficitarnem področju v skladu s prvim odstavkom 47.a člena takrat veljavnega Pravilnika.
Rok za plačilo sodne takse se je torej iztekel že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Glede na toženkino neplačilo sodne takse in prepozno podan predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je tudi pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pravilno je zato štelo toženkino pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse in prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za njeno plačilo (v smislu, da bi lahko toženka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka za plačilo takse, ki se je že iztekel).
V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninskem zahtevku nima razlogov in se ga ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
Zagovornica zmotno navaja, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, ker naj bi šlo za enkraten dogodek. Do teh pomislekov obrambe se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo na str. 9 izpodbijanega sklepa in upoštevalo, da je obdolženec po lastni izjavi nekaznovan, vendar pa je na podlagi vseh ostalih opisanih okoliščin utemeljeno zaključilo, da obstaja konkretna in realna ponovitvena nevarnost. Zgolj nekaznovanost namreč ni razlog za sklepanje, da obdolženec ni ponovitveno nevaren.
Javna železniška infrastruktura so objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi.
Upnik je na podlagi sklepa o zavarovanju s prisilno zastavno pravico in hkrati vpisano zaznambo izvršljivosti terjatve pridobil pravico, da se lahko za zavarovano terjatev opravi izvršba tudi zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine, torej lastnika, ki je pridobil lastninsko pravico pozneje.
Pritožba zmotno navaja, da predkaznovanost obdolženca za kazniva dejanja zgolj premoženjske narave ne izkazuje razlogov za oceno obstoja nevarnosti za življenje in zdravje oškodovancev. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki pa ni nujno istovrstno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tudi obrazložilo na strani 9 izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene in ne drži, da obdolženčevo dosedanje življenje v ničemer ne izkazuje obstoja ponovitvene nevarnosti, saj nespoštovanje pravnega reda in temeljnih norm družbenega sožitja, ki se je odrazilo v pravnomočnih obsodbah za kazniva dejanja, le še utrjuje subjektivni element ponovitvene nevarnosti.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pripor edini primeren ukrep, saj vsak milejši ukrep terja trdno voljo in željo obdolženca, da s kaznivimi dejanji ne nadaljuje, tega pa, glede na vse ugotovljeno, do sedaj ni bil sposoben izkazati. Glede na navedeno nikakor ne bi zadostoval zgolj začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi učinkovito preprečil udeležbo v prometu, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi, saj promet nedvomno ni edini forum za manifestiranje ponovitvene nevarnosti. Povsem nerelevantne pa so navedbe, da ima obdolženec lepo urejen dom pri starših in lepa denarna sredstva od prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo, saj to niso okoliščine, ki bi kazale na odsotnost motiva za izvrševanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter v ničemer ne vplivajo na presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnica, ki za izvajanje zemeljskih del za iskanje novega vodnega vira, katera niso bila potrebna in tožnica zanje ni imela toženčevega soglasja ter se jih je lotila neprofesionalno, v stanovanjsko hišo pa je posegala samovoljno in s posegi povzročila vlago v hiši, sedaj ne more sklicevati na to, da je bilo bivanje v stanovanjski hiši nevzdržno in da ji zaradi tega ni treba plačati najemnine in obratovalnih stroškov. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da ni upravičena do povrnitve (samovoljnih) vlaganj in tudi ne do vračila varščine, saj toženčevi stroški sanacije škode na hiši, neplačane najemnine, neporavnani računi za elektriko in neplačane komunalne storitve ta znesek varščine presegajo.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje - preizkus materialnopravnih pogojev
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.