Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.
Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.
Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.
Obtoženec je dvigoval finančna sredstva iz TRR A. A.-ja, v obravnavanem obdobju od 16.1.2019 do 1.7.2020, višina skupnih dvigov pa je bila 12.930,00 EUR, kar pritožbeno ni problematizirano, ob prenehanju njegovega skrbništva za posebni primer pa je do doma bil odprt dolg 2.747,70 EUR, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je znesek protipravne premoženjske koristi, ki jo mora biti odvzeta obtožencu, ravno 2.747,70 EUR.
Glede na to, da se obdolžencu očita odklon strokovnega pregleda (ne pa vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, kar napačno trdi zagovornik), je povsem nelevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da hitri test DrugWipe, ki naj bi pokazal pozitiven rezultat, ni dovolj verodostojen dokaz za tovrstni očitek. Pravilno pa je sodišče zapisalo, da je v postopku obstajal sum, da je obdolženec vozil pod vplivom prepovedanih drog, saj je hitri test pokazal pozitiven rezultat za kokain, vsled česar mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega je zavrnil. Ob tem, ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da iz zapisnika, ki ga je obdolženi podpisal brez pripomb, izhaja, da je odklonil strokovni pregled, so zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti tudi za ta prekršek, pravilni.
Gre za posebno zakonsko določbo s katero je zakonodajalec uredil vprašanje usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. V konkretnem primeru, ko gre za sklepanje poslov edinega zakonitega zastopnika enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika (prejemnika poslovnega deleža družbe) na drugi strani, brez soglasja edinega družbenika (22. točka obrazložitve), še toliko bolj velja, da je nasprotje (kolizija) interesov podana in je treba pridobiti soglasje skupščine tudi za primer, ko govorimo o fizični osebi. Ker je bila v času sklenitve pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 tožena stranka enoosebna d.o.o., katere edina družbenica je bila družba A., bi tožnik po 4. odstavku 38.a člena ZGD-1 lahko sklenil takšno pogodbo kot poslovodja v svojo osebno korist le s soglasjem skupščine tožene stranke. Če omenjeno soglasje ni dano, se v skladu z 9. odstavkom 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 šteje, da je pravni posel oziroma pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, bi moral tožnik za veljavno sklenitev takšnega pravnega posla pridobiti sklep edinega družbenika, ki bi moral biti ne le sprejet, ampak v skladu z deseto alinejo 505. člena ZGD-1, v zvezi s 38. a členom ZGD-1 ter prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, tudi vpisan v knjigo sklepov, ki se vodi pri notarju. Sklepi edinega družbenika, ki niso vpisani v knjigo sklepov, namreč nimajo pravnega učinka. Ker tožnik za sklenitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 ni pridobil (formalnega in zakonsko določenega) soglasja edinega družbenika tožene stranke, je omenjeni pravni posel ničen (24. in 25. točka obrazložitve). Ničen pravni posel je brez pravnih učinkov in tožnik poslovnega deleža v družbi B. d.o.o., nikoli ni pridobil in so drugačne pritožbene navedbe v smislu pridobitve poslovnega deleža, dekleratornosti vpisa v sodni register, povsem neutemeljene in nerelevantne. Morebitno vedenje lastnikov (družbenikov) tožene stranke in njihovo morebitno soglasje kot ga zatrjuje pritožnica, kot tudi generalno pooblastilo, ki ga je edini družbenik v času sklepanja pogodbe tožniku podelil za razpolaganje s poslovnimi deleži v družbah B. d.o.o. in C. d.o.o. in naj bi po navedbah pritožnika bilo podeljeno za sklenitev navedenega spornega posla, preprosto povedano ne zadošča (26. točka obrazložitve). Nerelevantne in pavšalne so pritožbene navedbe s katerimi zgolj teoretizira o različnih možnih situacijah v primeru večosebnih družb, saj je bila tožena stranka v času sklepanja navedenega spornega pravnega posla (Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014) enoosebna družba. Povsem pavšalni in nekonkretizirani so pritožbeni očitki o zlorabi ničnosti in se pritožbeno sodišče do njih niti ne more opredeliti.
Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke.
Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.
Pritožnik na več mestih pritožbe izpostavlja, da ni povzročil nobene nesreče in nobene škode, vendar so tovrstne navedbe neutemeljene oziroma nerelevantne. Ker je glede prekrška po četrtem odstavku 105. člena ZPrCP izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu predpisan obligatorno, je oceno nevarnosti kršitve, s tem, ko je predpisal obvezen izrek stranske sankcije, opravil že zakonodajalec sam. Zato se za izrek sankcije po tem členu ne zahteva še dejanska povzročitev prometne nesreče oziroma škode, kar povsem zmotno trdi pritožnik.