Zagovornik v pritožbi navede, da nikakor ni izkazan modus operandi A. A. in da zgolj dejstvo, da je predhodno delovala v dveh podjetjih B. d. o. o. in C. d. o. o. samo po sebi ne pomeni ničesar. Tovrstne navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj do sedaj zbrani podatki kažejo ravno nasprotno. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da potekata še kar dva kazenska postopka zoper obdolženko (in njenega bivšega moža Č. Č.) zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena na enak način, le družbi, s katerima sta bili ti dejanji storjeni, sta bili drugi (že omenjeni B. d. o. o. in C. d. o. o., ki sta obe končali v stečaju), kar nedvomno kaže na isti modus operandi pri obdolženki, kljub izraženemu nestrinjanju zagovornika.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je verjetnost, da je obdolženka v sostorilstvu z D. D. storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi podane pritožbene navedbe zagovornika, ki (med drugim) zgolj povzemajo zagovor obdolženke, niso uspele postaviti pod vprašaj.
Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno pripor tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukrep, ki bo dosegel zasledovani cilj, torej varstvo gospodarstva. Iz ustaljene (ustavno) sodne prakse izhaja, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru.
Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča.
Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati sicer intenzivno izkazanih drugih okoliščin, ki izkazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, kar v celoti velja tudi za trditve obrambe, da ima mladoletnika večina sošolcev rada in ga spoštuje.
Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, upoštevaje tudi, da utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano in gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
Pritožnica se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji, vendar pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem ustrezno presodilo, da milejši ukrepi ne bi bili učinkoviti za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer javljanje na policijski postaji niti ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ki je pri obdolžencu prav tako podana.
Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.
Zagovornik neutemeljeno navaja, da iz zaslišanja oškodovancev ne izhaja, da se bojita obdolženca, saj je oškodovanec A. A. tako na policiji kot pred preiskovalnim sodnikom jasno povedal, da se obdolženca boji, tudi iz izpovedbe obdolženčeve mame B. B. pred preiskovalnim sodnikom pa izhaja njen strah.
Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec v preteklosti nasilen tudi do drugih oseb, ne le v šoli, vendar tudi do družinskih članov, in sicer je po navedbah C. C. ter A. A. nasilje izvrševal tudi zoper staro mamo (mamo C. C.). Glede na to nikakor ne gre pritrditi obrambi, da bi bil hišni pripor pri starem očetu tisti ukrep, ki bi bil primeren in ki bi v zadostni meri varoval potencialne oškodovance, kar enako velja za ukrep prepovedi približevanja.
Storilka se je kot voznica začetnica, skladno s 50. členom Zakona o voznikih (Zvoz-1), udeležila programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, enkrat v dveh letih od dneva, ko je bila pravnomočno kaznovana za prekršek, za katerega so ji bile pravnomočno izrečene in izvršene najmanj štiri kazenske točke in ji do dneva, ko je opravila program (15.8.2025), ni bilo pravnomočno izrečenih in izvršenih več kot šest kazenskih točk. Prav tako ji kazenske točke niso bile izrečene zaradi prekrškov z vožnjo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Na podlagi navedenega so ji bile dne 19.8.2024 izbrisane 4 KT, kar pomeni, da pri storilki ob izdaji napadanega sklepa niso bili podani pogoji iz tretjega odst. 22. člena ZP-1 oz. 202.č člena ZP-1 za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja voznici začetnici na podlagi doseženega oz. preseženega števila 7 KT, kot to utemeljeno uveljavlja zagovornik v pritožbi.
Utemeljeni pritožbi zagovornika storilke je bilo potrebno vsled navedenemu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se storilki prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče ter da storilka ni dolžna plačati sodne takse, naložene z II. točko izreka izpodbijanega sklepa (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
Tožnik ima prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.
Pravilni so zaključki prvega sodišča, da je mladoletnik z očitanimi ravnanji izkazal izjemno negativne osebne lastnosti, tudi brezbrižnost do posledic, ki bi jih zaradi njegovih ravnanj, ko se je vedno znova spuščal v to početje, lahko utrpeli tako posamezniki, kot tudi premoženje, kar vsekakor utemeljuje subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti. Pritožnica zmotno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo predhodne nekaznovanosti mladoletnika, saj je to okoliščino vzelo v obzir. Vendar je tehtno in utemeljeno presodilo, da ta okoliščina ne vpliva na zaključek o njegovi ponovitveni nevarnosti, saj je predkaznovanost le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. In četudi je mladoletnik dijak, ki se redno šola, tudi ta okoliščina ne pretehta nad težo kaznivega dejanja ter ugotovljenimi negativnimi lastnostmi, podanimi v njegovi sferi, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča milejši ukrep, vključno s hišnim priporom, za katerega se zavzema pritožnica (in ki bi morebiti lahko mladoletniku omogočil šolanje, vendar le pod pogojem, da bi mu to dovolilo sodišče), ni zadosten in ni primeren ukrep za preprečitev mladoletnikove ugotovljene ponovitvene nevarnosti, saj je izkazal, da mu izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje in le-ta (glede na podan utemeljen sum), izvršuje brez vsakršnih zadržkov.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen (tako VS RS, sklep XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter sklep XI Ips 23582/2025 z dne 11.6.2025). Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
Pri obeh obdolženih gre sklepati na njuno nasilniško naravo ter vztrajnost pri izživljanju nad načrtno izbranimi posamezniki z njune strani, v konkretnem primeru nad oškodovancem, pri čemer se nista ozirala na posledice, ki jih je zaradi izvršitve njihovega načrta le-ta utrpel. Oba obdolženca pa naj bi očitana dejanja storila tudi zaradi lastnih premoženjskih interesov, saj naj bi po tem, ko je oškodovanec že bil žrtev brutalnega napada in ropa, z nadaljnjim izsiljevanjem iztržila še dodatno 2.700,00 EUR, kar njuno ponovitveno nevarnost še dodatno utemeljuje.
Zagovornik z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene.
Če je delavec stroške zdravljenja povzročil pri delu ali v zvezi z delom, pa čeprav namenoma, in ne gre za kaznivo dejanje, jih mora po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ tožniku povrniti delavčev delodajalec. Določba drugega odstavka 86. člena ZZVZZ izrecno izključuje uporabo prvega odstavka navedenega člena in s tem neposredno odgovornost delavca, tudi če je stroške povrzročil namenoma. Ker imajo določbe ZZVZZ v razmerju do OZ značaj lex specialis (drugi odstavek 1. člena OZ), je pri tovrstnih zahtevkih uporaba drugega odstavka 147. člena OZ posledično izključena.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.