ZP-1 člen 66, 66/2, 155, 155/2, 157, 157/3. ZPrCP člen 35, 35/5.
udeleženec cestnega prometa - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - hitri postopek o prekršku
Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je med vožnjo uporabljal mobitel ter v zvezi s tem zatrjuje, da navedeno potrjuje dejstvo, da PN ni podpisal ter da se policistka A. A. primera ni spominjala. S takimi trditvami pa storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedbe zaslišane priče B. B., s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati.
Ko torej iz trditev in dokazov, priloženih k pritožbi izhaja, da je storilec servisnemu centru A. poslal določene dokumente, pri čemer je prvo sporočilo bilo poslano dne 27. 1. 2022, iz s strani tujega prekrškovnega organa priložene odločbe z dne 20. 7. 2022 pa izhaja, da bi te podatke moral posredovati do dne 22. 2. 2022, pri tem pa iz potrdila z dne 2. 3. 2023 ni jasno, na koga se potrdilo nanaša oziroma kateri osebi (pravni ali fizični) je bila izrečena denarna kazen, je pritožnik uspel vzbuditi dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.
ZP-1 člen 52, 52/2, 52/2-1, 105, 105/4, 155, 155/1, 155/1-8. ZPrCP člen 105, 105/4, 107.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor - utemeljen sum - domneva nedolžnosti
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - res iudicata - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem - umik predloga za izvršbo - ustavitev izvršilnega postopka - pravnomočnost sklepa o ustavitvi postopka - nov predlog za izvršbo - učinki pravnomočnosti - pravnomočno razsojena stvar - pravnomočnost - izvršilni postopek
Utemeljene so pritožbene navedbe o zmotnem materialnopravnem stališču sodišča prve stopnje, da je vložitev novega predloga za izvršbo v obravnavani zadevi (I 494/2023) nedopustna zaradi pravnomočno odločene stvari (res iudicata), ki naj bi jo predstavljala pravnomočno ustavljen prvotni izvršilni postopek (I 350/2021). Sodišče prve stopnje je namreč izvršilni postopek I 350/2021 ustavilo zaradi upničinega umika (z dne 4. 7. 2022) po prvem odstavku 43. člena ZIZ – postopek je torej ustavilo v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZIZ iz procesnega razloga in ni sprejelo vsebinske odločitve (ne gre za materialno pravnomočnost). Upnica zato lahko v skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZIZ po umiku predloga brez omejitve vloži nov predlog za izvršbo.
vračilo plačane odškodnine - odpadla pravna podlaga - prostovoljno plačilo - poštenost prejemnika - plačilo na podlagi sodbe
Prejemnik postane nepošten v trenutku, ko prejme obvestilo o vloženi reviziji in o tem, da bo plačnik v primeru razveljavitve pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katere je bilo opravljeno plačilo, le-to zahteval nazaj. Ker gre pri določbi tretjega odstavka 190. člena OZ za obogatitveni zahtevek, je pri tovrstnih zahtevkih torej bistveno, ali prejemnik (toženec) še vedno ima prejeti denar oziroma kakšno nadomestno korist, če je prejeti denar porabil. Če je prejemnik prejeti denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, čeprav se je zavedal (ali bi se moral zavedati) možnosti, da bo moral denar vrniti, je ravnal nepošteno in se na določbo 195. člena OZ ne more sklicevati.
Dediča sta glede na vsebino skupaj vložene pritožbe s priloženo ji dedno izjavo dediča o odpovedi dediščine, v okviru svojih dispozitivnih pravic z dednim dogovorom uredila vprašanje delitve dediščine, kar sta lahko storila tudi med pritožbenim postopkom, in kar bistveno spreminja v obravnavani zadevi obstoječo dejstveno podstat od sicer ustaljene sodne prakse v tipičnih primerih, zaradi česar ne gre za odstop od sodne prakse.
Veriženje vsebinsko identičnih predlogov za nadomestno izvršitev kazni zapora predstavlja zlorabo procesnih pravic in očitno meri k zavlačevanju postopka in izvršitev kazni zapora. Tovrstno nedopustno procesno ravnanje je sodišče dolžno onemogočiti in mu odreči pisno veljavnost.
ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 2, 2/1, 185, 186, 189.
priposestovanje - subjektivne meje pravnomočnosti - oblikovanje tožbenega zahtevka
Pravna pravila Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki so veljala v obdobju od leta 1975 do leta 1995, so določala kot (dodatni) pogoj za pridobitev stvarne služnostne pravice na podlagi priposestvovanja v primeru, da je lastnik gospodujočega zemljišča služnost dejansko izvrševal več kot 20 let, le, da lastnik služečega zemljišča temu (v tem obdobju) ni nasprotoval. Nista pa zahtevala dobre vere priposestvovalca. Za obseg pridobljene služnostne pravice na podlagi priposestvovanja odločilen (le) obseg in način oziroma dejanski način izvrševanja služnosti v (20 letni) priposestvovalni dobi.
Oblikovanje tožbenega zahtevka in njegovo morebitno kasnejše spreminjanje pomeni procesno dejanje tožnika, ki je odraz načela dispozitivnosti pravdnih postopkov, v katerega lahko sodišče in tožena stranka posežeta samo na način in ob izpolnjenosti pogojev iz 185. in 186. člena ZPP.
Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le stranke postopka, na katere se sodba nanaša (189. člen ZPP) in se ne morejo razširiti na morebitne tretje kot imetnike morebitnih stvarnih pravic na nepremičnini, ki je predmet sodbe. Zato sodba na morebitne stvarne pravice tretjih, ki niso bili stranke predmetnega sodnega postopka, ne more vplivati in učinkovati.
Izvršba za izterjavo v bodoče zapadlih obrokov preživnine po 106. členu ZIZ in predhodna odredba po 259. členu ZIZ sta različna, med seboj neodvisna pravna instituta.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - trditveno in dokazno breme
Stranka mora po že pravnomočni odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, v kasnejšem tovrstnem predlogu substancirano pojasniti tiste spremenjene okoliščine, torej okoliščine, ki bi bile drugačne od tistih, ki so bile v postopku že ugotovljene, in ki bi upravičevale taksno oprostitev, pri čemer časovna oddaljenost med že pravnomočnim odločanjem in ponovnim odločanjem o taksni oprostitvi ni pravno odločilna.
Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZUPJS pravilno zaključilo, da toženec ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, ker ima premoženje v obliki prihrankov (denarna sredstva v višini 5.727,03 EUR), ki presegajo cenzus za taksno oprostitev, ki velja glede prihrankov za družino (2.500,00 EUR).
nezadostno število izvodov pritožbe - nepopolna pritožba
Nezadostno število izvodov pritožbe ne pomeni nepopolne pritožbe. Zato je ne glede na to, da je pravni pouk v sodbi strankama nalagal predložiti pritožbo v treh izvodih in tudi ob upoštevanju, da je pravica do pritožbe, ki je redno pravno sredstvo, tudi ustavno varovana pravica (25. člen Ustave), katere smisel in pomen je v tem, da se pritožniku zagotovi vsebinska presoja utemeljenosti pritožbe, bilo potrebno obema pritožbama ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti
sprememba tožbe - cesija terjatve pred pravdo - stranska intervencija
Dejanska izhodišča in trditvena podlaga spremenjenega zahtevka v tej fazi niso drugačna, tudi procesno gradivo zaenkrat ostaja isto. Tožnik utemeljeno navaja, da se spremeni zgolj okoliščina komu bo tožena stranka dolžna izpolniti (pretežni del) obveznosti. Cesija pomeni samo personalno, ne pa tudi vsebinske spremembe terjatve. Toženec je še vedno dolžan plačati isti zahtevek, ki se s spremembo tega komu naj plača terjatev zanj, ni v ničemer spremenil, saj se ni povečal niti ni zaradi tega to kakšen drug zahtevek. Tožnik še utemeljeno navaja, da je zaradi cesije (pretežnega dela) vtoževane terjatve prilagodil tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahteval v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževal prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe.
Cesijska pogodba izkazuje pravni interes za vstop stranskega intervenienta v pravdo.
ugovor zoper plačilni nalog - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno in da s temi navedbami toženec ne more uspešno nasprotovati izdanemu plačilnemu nalogu, saj z njimi ne uveljavlja nobenega od zgoraj navedenih dopustnih ugovornih razlogov.
Sodišče druge stopnje je po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik. Upnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa ustrezno poučen, da sodišče v primeru, da pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, pritožbo zavrže, ne da bi vložnika prej pozivalo, da jo popravi ali dopolni.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrženje ugovora - varščina namesto začasne odredbe
Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071639
ZKP člen 168, 168/3, 169, 169/7.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.
Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.
Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.
Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.
Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.
Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.