V sodbi oziroma odločbi o prekršku se odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo.
Odločilno dejstvo, ki vpliva na odločitev sodišča po navedeni pravni podlagi, pa je vrednost odvzetega predmeta. V kolikor vrednost ne presega stroškov hrambe in prodaje, se odvzeti predmet uniči, sicer pa se odvzeti predmet proda.
Storilec je k pritožbi predložil potrdilo, da je dne 15. 12. 2021 tujemu prekrškovnemu organu na račun, naveden na odločbi z dne 9. 11. 2021, plačal 320,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je skladno s 3. točko četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU glede na k pritožbi predloženo dokazilo o plačilu, pri prekrškovnemu organu Republike Avstrije opravilo poizvedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevanim plačilom prejelo odgovor, da je bila z zatrjevanim plačilom plačana kazen po drugi odločbi, ne pa po odločbi, ki je bila predložena v priznanje in izvršitev. Sodišče prve stopnje je odgovor tujega prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023 poslalo storilcu v izjavo, vendar se le ta do izdaje izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenim odgovorom tujega prekrškovnega organa ni izjavil.
Ker iz priloženega dokazila izhaja zgolj račun prejemnika nakazila, ne pa tudi odločba, na katero se plačilo nanaša, storilec pa se, kljub vročitvi odgovora prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023, v zvezi z njim ni izjavil in trditvam prekrškovnega organa, da se v pritožbi zatrjevano plačilo nanaša na drugo odločbo, ni nasprotoval, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi.
pravica do poštenega postopka - načelo materialne resnice
Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.
Zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni zanikal, da bi prekoračil hitrost v naselju, je vsled izrecne trditve v ZSV, da storilec zanika storitev očitanega prekrška, zgoraj povzete izpovedi storilca ter obstoja zakonske domneve nedolžnosti, napačen. Ker je izpoved policista A. A. diametralno nasprotna od obrambnih trditev storilca, ki zanika storitev prekrška ter zatrjuje, da ni moglo biti merjeno njegovo vozilo, sodišče prve stopnje pa se je poleg listinskih dokazov oprlo tudi na izpoved priče A. A., pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe dokazna ocena izvedenih dokazov ne izhaja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj prepis izpovedi storilca in policista A. A., ne pa tudi tehtanje teh dokazov po sodišču prve stopnje skladno z določbo 133. člena ZP-1 (vsakega zase in vseh dokazov skupaj).
Sodišče določi dolžino trajanja nadzorovane obravnave v sorazmerju s težo duševne motnje in njenih posledic na duševnem zdravju, pri tem upošteva mnenje izvedenca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072415
OZ člen 131.
teorija adekvatne vzročnosti - teorija jajčne lupine - pravnorelevantna vzročna zveza
Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).
Metode in kriteriji za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ZVEtL-1 določa v 43. členu, kriteriji v prvem odstavku pa so določeni enakovredno in primeroma, upoštevajoč ob tem konkretne okoliščine primera.
Trditev pritožnika, da Ustava RS vsakemu omoogča pravico do pravnega sredstva, ni utemeljena.
ZKP ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje in zgolj v primeru, ki so navedeni v 398. členu ZKP.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je pravilno ugotovilo, da so priče, ki so tožniku posojale denar, potrdile tako zneske kot časovne okoliščine posojil, da se določeni dvigi iz TRR ujemajo z zatrjevanimi posojili tožencu, da je tožnik imel zlato in ga prodal, da si je zlato za toženca tudi izposodil, da je priča J. J. potrdil predajo visokih zneskov posojil voznikom, utemeljeno zaključilo, da so prepričljive tožnikove trditve o tožencu danih posojilih. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine upravičeno ocenilo, da ni razlogov za dvom o tožnikovi izpovedbi, da si je zneske tožencu danih posojil zapisoval, in utemeljeno zaključilo, da je tožnik tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR. Tožbenemu zahtevku je zato na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ utemeljeno ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ tožniku prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 5. 6. 2020.
ponovitvena nevarnost - prepoved približanja kraju ali določeni osebi - sorazmernost ukrepa
To, da obtoženec ukrepa ne krši, seveda ne more biti razlog za odpravo uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Spoštovanje ukrepa se predpostavlja, morebitna kršitev tega ukrepa pa bi utegnila voditi v uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji - duševna motnja
Predmet pritožbenega obravnavanja je obstoj zakonskih pogojev, ki jim pritožnica pritožbeno oporeka. Pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 53. člena ZDZdr, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je povzelo v obrazložitvi v okviru katere je presojalo kumulativno izpolnjenost zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za takšen način zdravljenja, katere določa prvi odstavek 39. člena citiranega zakona.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovor zoper plačilni nalog ni utemeljen, saj je bila sodna taksa pravilno odmerjena, ugovor je zato pravilno zavrnilo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 402, 402/3, 402/5. URS člen 20.
pripor - domneva nedolžnosti - zaseg droge
Sodišče prve stopnje ves čas govori le o utemeljenem sumu storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Le-ta je tudi po sodbi pritožbenega sodišča podan, zaradi česar ne more biti govora o kršitvi domneve nedolžnosti.
Zagovornik je dne 25. 11. 2023 sodišču posredoval odgovor na predlog za podaljšanje pripora, ki ga je Okrožno državno tožilstvo v Celju vložilo dne 23. 11. 2023. Tako se kot protispisna izkaže pritožbena trditev, da zagovornik odgovora na predlog za podaljšanje pripora ni podal.
Glede na tretji odstavek 105.a člena ZPP in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje tožba za umaknjeno, saj tožnica sodne takse za tožbo, naložene s plačilnim nalogom, ni plačala (kar v pritožbi priznava tudi sama), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (tožničin predlog za taksno oprostitev je bil pravnomočno zavržen), česar tožnica v pritožbi niti ne izpodbija.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava zahtevka - nedovoljeno razpolaganje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi dopustitev pripoznave tožbenega zahtevka in sodba na tej podlagi pripeljala do učinka za tretje osebe, predvsem zoper bivšega direktorja, ki je in verjetno bo svoje pravice ter zahtevke v zvezi z obračunom in izplačilom variabilnega dela plače opiral na izpodbijana sklepa nadzornega sveta. Bivši direktor je po njegovem prepričanju (brez prejudiciranja sodišča) upravičenec do variabilnega dela plače, je ″upnik″ družbe po sklepih nadzornega sveta te družbe, ki jih tožnik izpodbija z obravnavano ničnostno tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila podana, bi pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja oziroma zlorabe položaja bivšega direktorja. To pa pomeni nedovoljeno razpolaganje.
S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam.