Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovor zoper plačilni nalog ni utemeljen, saj je bila sodna taksa pravilno odmerjena, ugovor je zato pravilno zavrnilo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
ponovitvena nevarnost - prepoved približanja kraju ali določeni osebi - sorazmernost ukrepa
To, da obtoženec ukrepa ne krši, seveda ne more biti razlog za odpravo uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Spoštovanje ukrepa se predpostavlja, morebitna kršitev tega ukrepa pa bi utegnila voditi v uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa.
Ugotovitev, da povprečni mesečni dohodek dedinje ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, še ne pomeni, da je dedinja avtomatično upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Pri presoji materialnega položaja je namreč treba upoštevati tudi njeno premoženje oziroma premoženjsko stanje in ne le prejemanje mesečnih dohodkov.
Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine.
Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR.
stroški postopka - poseben sklep o višini stroškov
Drži, da je toženec v pravdnem postopku uspel v višjem deležu kot tožnica (toženec je uspel z 59 %, tožnica pa z 41 %), vendar pa pritožnik spregleda, da je obseg stroškov, ki so v postopku nastali tožnici, višji (tudi na račun izdelave dveh izvedeniških mnenj), zato je kljub višjemu uspehu dolžan tožnici povrniti večji znesek stroškov, kot jih je dolžna tožnica povrniti tožencu, ki je v postopku uspela z nižjim odstotkom.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava zahtevka - nedovoljeno razpolaganje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi dopustitev pripoznave tožbenega zahtevka in sodba na tej podlagi pripeljala do učinka za tretje osebe, predvsem zoper bivšega direktorja, ki je in verjetno bo svoje pravice ter zahtevke v zvezi z obračunom in izplačilom variabilnega dela plače opiral na izpodbijana sklepa nadzornega sveta. Bivši direktor je po njegovem prepričanju (brez prejudiciranja sodišča) upravičenec do variabilnega dela plače, je ″upnik″ družbe po sklepih nadzornega sveta te družbe, ki jih tožnik izpodbija z obravnavano ničnostno tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila podana, bi pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja oziroma zlorabe položaja bivšega direktorja. To pa pomeni nedovoljeno razpolaganje.
S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam.
Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 61, 61/3.
stroški izvršitelja - obračun izvršitelja
Ob ugotovljenem, ko izvršitelj ni opravil nobenega izvršilnega dejanja, ampak je po prejemu sklepa o izvršbi zadevo zgolj vpisal v svojo evidenco, je pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitelj v tej fazi glede na določilo tretjega odstavka 61. člena Pravilnika ni bil upravičen do izdaje predčasnega obračuna.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih očitkov pritožnice sicer upoštevalo le tiste navedbe pritožnice v pritožbi, ki so konkretizirane in jasne.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.
Sodišče prve stopnje je opravilo test njegove preglednosti kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti. Takšen pristop je glede stališča v judikatu II Ips 8/2022 materialnopravno zmoten.
Že sama vsebina zakonske določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-112, s katero je usklajen tudi tožničin tožbeni zahtevek, vsebuje napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe je namreč potrebno zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kar pa predstavlja dajatveni zahtevek. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o odpadlem pravnem interesu ugotovitvene tožbe na ničnost kreditne pogodbe.
prekoračitev hitrosti v naselju - identiteta storilca in kaznivega dejanja - materialna resnica - dokazanost prekrška
Prekrškovni organ je priložil zgoščenko (priloga A2 spisa), na katerih je datoteka z izpisi meritev za zahtevani merilnik s pojasnilom, da je obravnavana meritev prikazana pod številko 138. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilec v zvezi z omenjeno zgoščenko izjavil, da se meritev hitrosti pod številko 138 ne nanaša na dan 30. 12. 20202 ter da na ta dan glede na podatke zgoščenke, meritve ob 11:02 uri ni bilo. Vsled temu je prekrškovni organ poslal novo zgoščenko ter sodišče z dopisom z dne 22. 6. 2023 obvestil ,ter da bo, v kolikor bo datoteka natisnjena kot pdf datoteka, kritična meritev prikazana pod številko 138. Storilec je izjavil, da je očitno meritev v računalniški program vnesena naknadno, in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam storilca pridružilo. Vendar pri tem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče zgoščenki vpogledalo, saj dokaznega sklepa o tem v sodbi ni, prav tako pa iz razlogov ne izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanj prekrškovnega organa, da je očitno do pomanjkljivega izpisa prišlo pri tiskanju datoteke iz omenjene zgoščenke, ne pa zato, ker te datoteke na (prvi) predloženi zgoščenki (sploh) ni bilo.
Od trenutka, ko se zoper osebo osredotoči sum, da gre za storilca kaznivega dejanja oziroma prekrška, je za presojo prostovoljnosti ravnanja ključno, ali je bil ustrezno počen o privilegiju zoper samoobtožbo. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je tako odvisna od vprašanja, ali je bil v trenutku policistovega poziva na izročitev predmetov sum osredotočen in posledično podana obveznost pouka o privilegiju zoper samoobtožbo.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da očitanega dne ni vozila ona, temveč B. B. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.
ZZZiv člen 7, 7/1, 46, 46a, 46a/1, 46a/1-9. Pravilnik o zaščiti rejnih živali (2010) člen 15.
hitri postopek o prekršku - konkretizacija prekrška - zakonski znaki prekrška
Po vpogledu v navedeni PN pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis dejanskega stanja, kot ga povzema sodišče prve stopnje v izreku in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vsebovan v samem PN. Pritožba zato s sklicevanjem na opis dejanskega stanja, ki je bil priložen skupaj z odstopljeno storilkino ZSV sodišču dne 14. 3. 2022 in ugotovitve prekrškovnega organa, ki iz tega opisa izhajajo (da je bilo v času inšpekcijskega pregleda 13 telet privezanih in niso bila nameščena v boksih ter da boksi v hlevu niso zagotovljeni), ne more utemeljiti konkretizacije prekrška, saj v PN z dne 31. 1. 2022, zoper katerega je storilka vložila ZSV in katerega pravilnost in zakonitost je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo presojalo, prekršek s takšno vsebino storilki ni bil očitan.
Ob tem, ko iz opisa dejanskega stanja v PN izhaja zgolj povzeta pravna podlaga 46.a člena in 7. člena ZZZiv ter 15. člena Pravilnika, konkretno pa je z navedenim PN storilki očitano le, da je dne 6. 10. 2021 imela v hlevu 79 govedi, od tega 13 telet, mlajših od 6 mesecev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak opis ne zadosti standardu konkretizacije do take mere, da bi bilo mogoče očitano dejanje opredeliti kot prekršek.
ZPrCP člen 41, 41/4. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-5.
prekoračitev zahtevka - objektivna identiteta - opis prekrška
Sodišče prve stopnje je pri odločanju prekoračilo zahtevek oziroma opis prekrška po prekrškovnem organu, ki je storilca spoznal za odgovornega storitve predmetnega prekrška, ker ni omogočil varnega prečkanja pešcu, kateri je čakal pred prehodom. Ker prekrškovni organ storilcu ni očital, da je zapeljal čez prehod za pešce, na katerega je pešec že stopil, je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška, na katerega se veže v postopku z ZSV izpodbijani PN z dne 9. 3. 2021. Prekoračitev je v škodo pritožnika, ki se je branil s trditvami, da pešec, ki je zgolj stal ob prehodu za pešce, ni kazal nobenega namena prečkati prehoda za pešce.
Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP. Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno. Tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Preizkus alkoholiziranosti se lahko odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov. Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila, tako prepričanje pa je zmotno.