denarna kazen - rok za izpolnitev obveznosti - nenadomestno dejanje
Nasprotna udeleženca sta sklep o začasni odredbi prejela 15. 3. 2025 in deklice, kljub seznanjenosti z njeno vsebino, v sedemdnevnem roku nista pripeljala niti v šolo, niti na zdravniški pregled. Zato začasne odredbe nista izvršila, saj nista opravila naloženih nenadomestnih dejanj, ki jih lahko opravita le onadva.
začasna odredba - omejitev starševske skrbi - obvezno cepljenje otrok - zdravniški pregled - redno šolanje
Pritožba obsežno obrazloženih in prepričljivih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene ugovorne trditve nasprotnih udeležencev o neizkazanosti ogroženosti mld. hčere A. A. in ki temeljijo na obširni listinski dokumentaciji in na zaslišanju strokovne delavke, konkretizirano ne izpodbija. Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje o ugotovljeni ogroženosti mld. hčere, ker ji nasprotna udeleženca ne zagotavljata pravice do izobrazbe (in ker ni vključena v družbo in ne more pridobivati socialni veščin) in o zdravstveni ogroženosti, ker je prva nasprotna udeleženka ob zaznanih psihofizičnih zdravstvenih težavah hčerke ravnala samovoljno in ji ni omogočila specialističnega zdravniškega pregleda, prav tako ne sistematski pregledov in obveznega cepljena - je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo takšne ugovorne trditve, pravilna.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 149a, 149b, 149b/1, 155. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 113/5. URS člen 15, 15/4, 37, 37/1.
izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - anonimni vir - uradni zaznamek - informator policije - predkazenski postopek
Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče.
V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpostavki, da so akti organa predkazenskega postopka (policije) vestno, pravočasno in skrbno protokolirani.
Zakon o kazenskem postopku namreč ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, primeri, v katerih je takšna možnost podana, pa so izrecno našteti v 398. členu ZKP.
izvršba na nepremičnino - vpis lastništva v zemljiško knjigo - prenos lastninske pravice na nepremičnini
Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. Sodišče prve stopnje je zato moralo počakati na pravnomočnosti sklepa o vpisu, nato pa je nadaljevalo izvršilni postopek z izdajo sklepa o izvršbi.
trditveno in dokazno breme - zahteva družbenika za informacije - vpogled v poslovno dokumentacijo - družba mati - hčerinska družba - odvisna in obvladujoča družba
Med zadeve družbe (načeloma) sodi tudi poslovanje hčerinske družbe, ki je v 100 % lasti družbe matere, sploh ob izostanku nadaljnjih navedb zakaj bi zahtevane informacije ne bile objektivno pomembne za družbo mater.
Družbeniku praviloma niso poznane že zadeve njegove družbe in zato zahteva informacije, zaradi kapitalske odvisnosti družbe hčere mu je še toliko manj poznana dokumentacija odvisne družbe.
Trditveno in dokazno breme je razporejeno v skladu s spoznavnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank, pri čemer je prva nasprotna udeleženka tista, ki pozna ali bi lahko spoznala dokumentacijo druge nasprotne udeleženke. Njeno breme je v skladu s spoznavnimi zmožnostmi nesorazmerno večje in le od nje je mogoče zahtevati konkretnejše ugovorne navedbe in dokaze.
Na dejansko nemožnost izpolnitve se družba ne more sklicevati, če si lahko zahtevano informacijo priskrbi.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - podjemna pogodba
Tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, niti svojega izostanka ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP, v zvezi s 316. členom ZPP. Na navedena zakonska določila in pravne posledice, ki nastopijo, če tožena stranka, ki je narok predlagala, na narok ne bo pristopila, je bila tožena stranka opozorjena v vabilu na glavno obravnavo. Ob nastali procesni situaciji, je prvostopno sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi 3. odstavka 454. člena, v zvezi s 316. členom ZPP izdalo izpodbijano sodbo. Povsem pravilno je brez nadaljnjega obravnavanja, potem ko je preverilo ali lahko stranke razpolagajo s predmetnim zahtevkom v smislu 3. člena ZPP in ugotovilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok in ga sodišče ne more (pravno veljavno) podaljšati.
Nevednost ali očitna pomota vložnika se lahko nanaša le na vložitev vloge pri nepristojnem sodišču, ne pri drugem državnem organu, kot je državno tožilstvo.
Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte.
Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.
Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP).
Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj katere je določilo primerno visoki zaporni kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo tudi primerno visoko enotno zaporno kazen.
Potrebnost stroškov se vedno presoja glede na stanje v času, ko so dejanja v postopku bila opravljena. Ker v času, ko je izvršitelj vpisal (neposestno) zastavno pravico na dolžnikovem vozilu, dolg ni bil poravnan, je bilo to dejanje potrebno za izvršbo in zaradi česar je sodišče prve stopnje ta strošek utemeljeno priznalo oziroma naložilo v plačilu dolžniku
ugovor dolžnika - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - notarski zapis - dokaz z zaslišanjem strank
Dolžnik v pritožbi ne konkretizira katere naj bi bile upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, na katere naj bi se sodišče prve stopnje oprlo, niti kateri naj bi bili dokazi, na katere se sodišče sklicuje v sklepu ter se ni imel možnosti opredeliti.
Predlaganje dokazov je v prvi vrsti naloga strank in ni razloga, da tožeča stranka ni predložila dokaza sodišču prve stopnje. Posledice strankine opustitve bodo v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.
Hipotetično ugotavljanje dejstva, ali bi bila tožnica z revizijo v prvotnem postopku, če ta ne bi bila zavržena, uspešna" je bilo pred sodiščem prve stopnje predmet presoje oziroma (pravilne) uporabe materialnega prava. Konkretneje je šlo za presoje vzročne zveze med zatrjevanima nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, kar je ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jo uveljavlja tožnica in zanjo nosi trditveno breme ter z njim povezano dokazno breme.
Sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, da sta odločbi sodišč prve in druge stopnje v prvem sojenju pravilni, ampak je presodilo, da upoštevaje zatrjevane revizijske očitke tožnica z revizijo v prvotnem postopku tudi v primeru njenega vsebinskega obravnavanja ne bi bila uspešna. Sodišče prve stopnje je, kot je že samo pojasnilo tožnici, izvedlo "simulacijo revizijskega postopka." Za takšno postopanje je seveda imelo vso podlago v tem pravdnem postopku, saj je tožnica zatrjevala revizijske razloge, s katerimi bi bila po njeno z vsebinsko presojo revizije v prvotnem postopku uspešna (zatrjevala je obstoj vzročne zveze, kar je predmet pravilne uporabe materialnega prava (glej določbe Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti)), medtem ko so toženka in stranska intervenienta (med drugim) ugovarjali, da z revizijo v nobenem primeru ne bi bila uspešna.
ZKP člen 522, 522/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2, 3.
izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - stopnja verjetnosti - dokazno breme - razmere v zaporu
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice Evropske konvencije za človekove pravice, med katere sodi tudi Ukrajina, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantional grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zahtevana oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. Tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitev človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi. Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča. Če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem.
V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave Republike Slovenije ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljujejo oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.
neplačilo sodne takse - prekluziven rok - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Če tožena stranka ob prejemu plačilnega naloga ter v danem roku ni imela zadosti denarnih sredstev, so v specialnem zakonu urejeni instituti oprostitve, odloga in obročnega plačila sodne takse. Nanje je bila opozorjena v plačilnem nalogu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Plačilo sodne takse po izteku roka ni več možno, ker je ta prekluziven.
pošten postopek - sojenje v nenavzočnosti - videokonferenca - pravica do obrambe - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev sodbe - zaslišanje obremenilne priče
Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave.
Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
pogoji za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - ugovor dolžnika
Sodišče izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne spodbija, ne preverja ponovno. Ni namen ugovornega postopka še enkrat v celoti preizkusiti pogojev za začasno zavarovanje, ampak na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega po dopolnitvi z dolžnikovimi dejstvi, preizkusiti zgolj tista, katerih obstoj dolžnik zanika.
ukrep prepovedi približevanja - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna vložitev obtožnice
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).
Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.