Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta.
V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.
Pripor je odrejen glede na okoliščine, ki obstajajo v trenutku odločanja, zato je podajanje napovedi, zakaj naj bi bil nadaljnji poseg časovno sorazmeren tudi za naprej, ne le nepotrebno, temveč tudi nemogoče. Upoštevanje morebitnih novih relevantnih okoliščin (vključno z dodatnim potekom časa) je v domeni nadaljnjega odločanja, ko lahko sodišče (tudi na podlagi vloženega predloga za odpravo pripora) ob spoznanju, da priporni razlogi niso več podani, pripor odpravi.
V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.
Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP.
Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.
Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.
Sklep o izvršbi je bil izdan 6. 5. 2025 na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, dolžnik pa do izdaje ugovorno izpodbijanega sklepa o nadaljevanju izvršbe na premičnine 20. 10. 2025 še ni poravnal terjatve, čeprav ima upnik izvršilni naslov. V teh okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovorne trditve, da naj bi bil sklep o nadaljevanju izvršbe s premičninami nesorazmeren, pretiran poseg v dolžnikov položaj in da bi bila izvršba dopustna šele, če izvršba na druga milejša sredstva ne bi bila učinkovita.
Ni pravne podlage, da bi upniku v izvršbi priznali zamudne obresti, če mu niso bile priznane v izvršilnem naslovu.
Upnik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvršilnega naslova, ki mu daje pravico do zakonskih zamudnih obresti od 9. 3. 2022 dalje.
Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo.
Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.
Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.
Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno štelo upnikove stroške z delom izvršitelja kot potrebne za izvršbo v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ in jih je utemeljeno naložilo v plačilo dolžniku.
Aktivna legitimacija stečajnega upravitelja izhaja iz drugega do četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP.
Upnik utemeljeno opozarja na nekonsistentost, da sodišče šteje stroške v razmerju med upnikom in izvršiteljem kot nujne zaradi zagotovitve kontinuitete dela izvršitelja, nato pa istih stroškov v razmerju med strankama ne šteje kot potrebne za izvršbo po 5. odstavku 38. člena ZIZ.
Pri izdaji sklepa o prenosu zarubljene denarne terjatve v izterjavo sodišče ne ugotavlja, ali dolžnikovi dolžniki imajo poravnane oziroma zapadle obveznosti do dolžnika, kar je vsebina pritožbe. Relevantna je samo ugotovitev, ali je sklep o rubežu denarne terjatve postal pravnomočen.
Ker primerjava med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve pokaže, da predlagana začasna odredba ni v medsebojni povezavi z nedenarno terjatvijo, ki po vsebini predstavlja ugotovitev obstoja služnostne pravice, s tako začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja in je zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.
Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Okoliščina, da tujci obdolžencem niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.
Okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.