prekinitev postopka - predhodno vprašanje - sposobnosti biti stranka
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri so fakultativni. Tudi sicer pa niso izpolnjeni pogoji po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Vprašanje obstoja tožeče stranke (društva) je vprašanje o sposobnosti biti stranka in s tem o sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti podana ves čas pravdnega postopka in nanjo pazi sodišče (ves čas) po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Obstoj tožeče stranke kot pravne osebe (društva) tako ne more biti predhodno vprašanje v postopku od katerega je odvisna (meritorna) odločitev o glavni stvari (13. člen ZPP).
Kot je razvidno iz pritožbi priloženega naloga SKB banke d.d., je dolžnik plačal sodno takso 22. 4. 2024. Tega dne je dal nalog svoji banki, torej že po izteku roka za plačilo sodne takse, ko je že nastopila zakonska fikcija umika ugovora. Dolžnika v tem primeru ne varuje toleranca iz prvega odstavka 6.b člena Zakona o sodnih taksah.1 Varovala bi ga samo v primeru, če bi dal nalog za nakazilo denarnih sredstev pred iztekom roka, se pravi pravočasno, nakazilo pa bi iz kakršnega koli razloga prispelo na račun sodišča v okviru tolerance nadaljnjih treh delovnih dni.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba
Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.
V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - begosumnost - utemeljen sum - plačilo varščine - nekaznovanost - sorazmernost pripora
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
najemna pogodba za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Med strankama je bilo sklenjeno najemno razmerje za določen čas, to je za čas zaposlitve toženca pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Ker je delovno razmerje prenehalo 22. 9. 2022 se je najemna pogodba iztekla. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec stanovanje, ki je v lasti tožnice, uporablja brez pravnega naslova, torej nezakonito.
Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.
Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.
grožnja - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni dejanski stan
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
zavrženje obtožnice - vložitev nove obtožnice - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
izločitev dokazov - zahteva - začetek glavne obravnave - posebna pritožba - nedovoljenost pritožbe - načelo neposrednosti - načelo učinkovitosti - načelo ekonomičnosti - predlog
Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.
podaljšanje pripora - neogibna potrebnost - načelo enakosti pred zakonom - nastop polnoletnosti
Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.
ZNP-1 člen 42. ZSICT člen 45, 45/1, 45/2. ZPP člen 249, 249/1, 365, 365-2.
nagrada in stroški izvedenca - nastanek pravice do nagrade in povračila stroškov - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravica do nagrade za opravljeno delo - izvedenina - izvedensko mnenje
V skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pridobi izvedenec pravico do plačila stroškov in nagrade za delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, to je, ko odgovori na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče.
Vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu niso pravno upoštevne. Nestrinjanje udeleženca z izdelanim izvedenskim mnenjem ne vpliva na izvedenčevo pravico do plačila za opravljeno delo, pač pa bodo njegove pripombe predmet nadaljnjega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za povračilo stroškov in nagrade je torej pravno relevantno zgolj to, da je sodni izvedenec opravil delo v potrebnem obsegu, kot je odredilo sodišče.
cenitev vrednosti nepremičnine - sodni cenilec - imenovanje drugega izvedenca
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
plačilo sodne takse za ugovor - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - potrdilo o plačilu sodne takse
Upnik prilaga potrdilo o izvršenem plačilu NLB d.d. z datumom poravnave 9. 7. 2024. To je bilo 14 dni preden mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, zato se to potrdilo ne more nanašati nanj. Tudi zneskovno plačilo 44,00 EUR v potrdilu NLB d.d. ne dosega dolžne sodne takse po plačilnem nalogu 100,00 EUR. Upnik ni dokazal, da bi plačal sodno takso za pritožbo.
Rok za plačilo sodne takse se je torej iztekel že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Glede na toženkino neplačilo sodne takse in prepozno podan predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je tudi pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pravilno je zato štelo toženkino pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse in prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za njeno plačilo (v smislu, da bi lahko toženka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka za plačilo takse, ki se je že iztekel).
V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninskem zahtevku nima razlogov in se ga ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
ZPP člen 365, 365-2. ZNP člen 42. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 47, 47a, 47a/1.
stroški sodnega izvedenca - nagrada in stroški sodnega tolmača - plačilo nagrade izvedencu - povečanje nagrade - pisna izdelava izvedenskega mnenja - vrednotenje zahtevnosti mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje - osebni pregled
Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določbo 7. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 18/2024) pravilno uporabilo določbo prvega odstavek 47.a člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/18 in 148/21), ki določa, da se plačilo sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu ali sodnemu tolmaču poveča za 50 odstotkov za opravljeno delo na področju, podpodročju ali v jeziku, za katerega sodnih izvedencev, sodnih cenilcev ali sodnih tolmačev primanjkuje, zaradi česar prihaja do večjih zaostankov pri izdelavi pisnih izvidov, mnenj, cenitev ali prevodov (deficitarno področje) in ne določa pogoja, da mora pisni izvid, mnenje, cenitev ali prevod opraviti v roku, ki ga določi sodišče in ni daljši od šestih mesecev. Tudi Sklep o deficitarnih področjih ne nudi podlage za stališče, da se v primeru zamude oziroma prekoračitve roka za izdelavo mnenja dodatek za delo v okviru deficitarnega področja ne prizna. Sodišče prve stopnje je zato sodni izvedenki utemeljeno priznalo 670,50 EUR, kar predstavlja 50 odstotno povišanje za opravljanje dela na deficitarnem področju v skladu s prvim odstavkom 47.a člena takrat veljavnega Pravilnika.
Zagovornica zmotno navaja, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, ker naj bi šlo za enkraten dogodek. Do teh pomislekov obrambe se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo na str. 9 izpodbijanega sklepa in upoštevalo, da je obdolženec po lastni izjavi nekaznovan, vendar pa je na podlagi vseh ostalih opisanih okoliščin utemeljeno zaključilo, da obstaja konkretna in realna ponovitvena nevarnost. Zgolj nekaznovanost namreč ni razlog za sklepanje, da obdolženec ni ponovitveno nevaren.
Pritožba zmotno navaja, da predkaznovanost obdolženca za kazniva dejanja zgolj premoženjske narave ne izkazuje razlogov za oceno obstoja nevarnosti za življenje in zdravje oškodovancev. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki pa ni nujno istovrstno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tudi obrazložilo na strani 9 izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene in ne drži, da obdolženčevo dosedanje življenje v ničemer ne izkazuje obstoja ponovitvene nevarnosti, saj nespoštovanje pravnega reda in temeljnih norm družbenega sožitja, ki se je odrazilo v pravnomočnih obsodbah za kazniva dejanja, le še utrjuje subjektivni element ponovitvene nevarnosti.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pripor edini primeren ukrep, saj vsak milejši ukrep terja trdno voljo in željo obdolženca, da s kaznivimi dejanji ne nadaljuje, tega pa, glede na vse ugotovljeno, do sedaj ni bil sposoben izkazati. Glede na navedeno nikakor ne bi zadostoval zgolj začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi učinkovito preprečil udeležbo v prometu, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi, saj promet nedvomno ni edini forum za manifestiranje ponovitvene nevarnosti. Povsem nerelevantne pa so navedbe, da ima obdolženec lepo urejen dom pri starših in lepa denarna sredstva od prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo, saj to niso okoliščine, ki bi kazale na odsotnost motiva za izvrševanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter v ničemer ne vplivajo na presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.
Upnik je na podlagi sklepa o zavarovanju s prisilno zastavno pravico in hkrati vpisano zaznambo izvršljivosti terjatve pridobil pravico, da se lahko za zavarovano terjatev opravi izvršba tudi zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine, torej lastnika, ki je pridobil lastninsko pravico pozneje.