Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.

Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Po oceni pritožbenega sodišča je zagovornik s predložitvijo obsežne dokumentacije, katera obsega raznolikost virov (poročila nadzornih nevladnih organizacij glede razmer v konkretnih zaporih, članke glede vojnih razmer v Ukrajini, odločbe sodišč), kljub drugačnim zagotovilom države prosilke, dokazal obstoj zadostne stopnje verjetnosti, da bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve državi Ukrajini lahko izpostavljena kršitvam temeljnih človekovih pravic in pravice iz 3. člena EKČP, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Nevarnost vojne namreč ni omejena le na območja neposrednega bojevanja, temveč resnost vojne v Ukrajini z letalskimi in raketnimi napadi, zadnje mesece pa tudi z napadi z droni, ki lahko prizadenejo tudi območja, ki v nekem časovnem okviru sicer veljajo "za varna", v naslednjem trenutku pa ne več, vsaki oblasti otežuje zagotavljanje odsotnosti nevarnosti. V takšnem primeru pravica države glede izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ne more in ne sme pretehtati nad temeljnimi ustavnimi pravicami posameznika.

Zakon o kazenskem postopku odločitve sodišča glede pripora ob izreku sodbe ureja v 361. členu. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obdolženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanja pripora, če je obtoženec oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča. V vseh naštetih primerih je odprava pripora obligatorna, čeprav je priporni razlog še podan. Med navedenimi primeri sicer v zakonu ni določeno, kako ravna sodišče v primeru, ko obdolžencu sicer izreče kazen zapora, vendar hkrati odloči, da se kazen zapora v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši na alternativni način z delom v splošno korist, vendar pa iz že same narave takšnega načina izvršitve zaporne kazni izhaja, da pripora ni mogoče podaljševati do nastopa kazni. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obdolženec kazen zapora, ki mu je bila izrečena, prestal na način, da opravi delo v splošno korist, obdolženec kazni zapora ne nastopi. Napačno pa je tudi stališče višjega državnega tožilca, da bi moralo sodišče prve stopnje pripor zoper obdolženca podaljšati do začetka izvrševanja dela v splošno korist, saj je to izrecno v nasprotju z določilom šestega odstavka 361. člena ZKP, ki določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Podaljševanje pripora do začetka izvrševanja dela v splošno korist bi bilo nedopustno, ker za to ni zakonske podlage.

Podaljševanje pripora bi zato pomenilo ustavno nedopusten poseg v osebno svobodo.

Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi.

Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP.

Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ).

Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega pravnega razmerja zaradi učinkov litispendence iz tretjega 189. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati tudi v nepravdnem postopku, ni mogoč. To velja tudi, če gre za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku.

Izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti o istih pravnih razmerjih, glede katerih se je postopek začel že s predlogom upnika, je bila zato v tem postopku zaradi učinkov litispendence nedopustna.

Sodišče prve stopnje je obsežno predhodno kaznovanost obdolženca povsem pravilno upoštevalo in ne drži, da se je oprlo samo na okoliščine iz njegove preteklosti, kar zmotno navaja zagovornik. Upoštevaje namreč tudi težo, okoliščine in način storitve sedaj očitanih kaznivih dejanj ter tudi dejstvo, da je obdolžencu očitno izvrševanje kaznivih dejanj postalo način njegovega življenja, je sklepati, da z izvrševanjem slednjih ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ob dejstvu, da gre za specialnega povratnika, ni pričakovati, da bi se spremenil oziroma bi spremenil svoj odnos do premoženja in lastnine drugih oškodovancev.

Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna.

Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.