prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - tuje vozniško dovoljenje
Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve neupoštevne pritožbene navedbe, ko storilec pojasnjuje okoliščine storjenega prekrška, prekršek obžaluje, in navaja da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela. Za storilca številne neugodne posledice, vendar, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, ne morejo vplivati.
Niso utemeljene pritožbene trditve, da začasni odvzem in hranjenje tujega vozniškega dovoljenja, ki ga je storilcu izdala tuja država (Avstrija), predstavlja protipraven poseg v listino, saj ta ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države. Navedeni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zasleduje le namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa, s ciljem zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, in ga je zato mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
Vštevanje trajanja ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni sestavina sklepa o izreku prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, zato so zahteve pritožnika po dopolnitvi izreka neutemeljene.
stroški kazenskega postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - nepristojnost
O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).
Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.
odgovornost pravne osebe za prekršek - neznani neposredni storilec prekrška - smrt storilca - ustavitev postopka
Res je sicer, da v posledici smrti neposrednega storilca ni več mogoče voditi postopka o prekršku zoper njega in da je v skladu s 6. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 v takem primeru potrebno postopek o prekršku zoper neposrednega storilca ustaviti. Vendar navedeno dejstvo v razmerju do pravne osebe predstavlja zgolj dejansko oviro za vodenje enotnega postopka zoper neposrednega storilca ter pravno osebo, ne pa tudi ovire za ugotavljanje odgovornosti pravne osebe za dejanje, ki ga je storil neposredni storilec.
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3, 14/3-2, 139. ZCes-2 člen 34, 34/6, 35, 35/4.
odgovornost pravne osebe za prekršek - dokazni predlog
Zaključek prvostopenjskega sodišča, da storilec ni predložil niti enega samega dokaza, s katerim bi z določeno stopnjo verjetnosti dokazal, da je neposredni storilec (voznik) prekrška storil s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška, je v nasprotju s spisovnim gradivom, saj je storilec v dokaz svojim trditvam predlagal zaslišanje samega sebe in prič, kar v skladu s procesno zakonodajo šteje kot veljaven dokaz za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Ta dokaz je sodišče nenazadnje tudi izvedlo, vendar ga ni dokazno ocenilo.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine. Navedeno utemeljeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca.
intervencijski učinek - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o. - obvestilo o pravdi - postopek pred domačim in tujim sodiščem - procesna skrbnost stranke - ugovor slabega pravdanja
Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.
Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek je z zapisom v pravnem pouku predhodnega izpodbijanega sklepa, da se pritožba vloži pri ″tem sodišču‶, dovolj jasno poučilo upnika pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo. Enako bi bilo, če bi v pravnem pouku zapisalo, da se pritožba vloži pri ″naslovnem sodišču‶ ali pri ″sodišču, ki je sklep izdalo‶. Okrožno sodišče v Celju z upnikom sploh še ni komuniciralo, ni ga pozivalo na doplačilo sodne takse za tožbo in na dopolnitev tožbe, da bi ga lahko zavedlo kdo je naslovnik pritožbe. Zato pri upniku ni moglo priti do nevednosti in tudi ne do očitne pomote pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialnovarstvenega zavoda - bivanje v socialnovarstvenem zavodu
Sodišče namesti osebo v varovani oddelek posebnega SVZ, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
sposobnosti biti stranka - podružnica - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesni pobot - izrek sodbe - odločitev o pobotnem ugovoru
V zgoraj zadevi VSRS III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019 je bilo res izraženo stališče, da bi popravo tožbe ali moralo upoštevati pritožbeno sodišče samo ali pa bi moralo razveljaviti izpodbijano odločbo z navodilom sodišču prve stopnje naj ravna po 81. členu ZPP. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene izbire nima oziroma da mora razveljaviti izpodbijano sodbo in sodišče prve stopnje pozvati, naj ravna skladno z 81. členom ZPP. V zadevi VSRS so bile namreč okoliščine primera drugačne. Tožnica (oziroma upnica) je že na prvi stopnji sojenja popravila (zanjo usodno) opredelitev in pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da te pomanjkljivosti v fazi po izdaji sklepa o izvršbi in odločitvi o ugovoru ni (več) mogoče odpraviti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo in obenem pritrdilo napačnemu postopanju sodišča prve stopnje. Prav tako je bila okoliščina na prvi stopnji sojenju usodna za tožnico in tožnica je bila tista, ki je vložila pritožbo. V predmetnem sporu je situacija bistveno drugačna, saj se pritožuje toženka, medtem ko "tožnica (op. kot matično podjetje)", ki je bila na prvi stopnji sojenja "uspešna" (op. kot podružnica), vložila (le) obrambno sredstvo, to je odgovor na pritožbo. Čeprav tožnica v odgovoru na pritožbo meni drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takšni situaciji, omenjene absolutne bistvene kršitve ne more odpraviti samo. Odpraviti jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, in sicer ali z uporabo postopka po 81. členu ZPP ali pa s presojo, da je ustrezno popravo tožnica storila že z vložitvijo odgovora na pritožbo s priloženim pooblastilom.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim sicer pojasnilo kratke razloge za zavrnitev pobotnega ugovora, vendar je toženka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja. Zato bi moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot, in ne le v razlogih sodbe. Določba tretjega odstavka 319. člena ZPP se nanaša le na posledice pravnomočnosti, zato je nejasen pritožbeni očitek, kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo še predmetno določbo ZPP. Podobno sodišče prve stopnje niti pojmovno ni moglo kršiti določb 337. in 348. člena ZPP, ki urejata postopanje pritožbenega sodišča.
Izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ toženec izpodbija tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da je ženi podaril svoj solastni delež 1/4, še ne pomeni, da svoje premoženje skriva, ker tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe o načinu in času prenosa ter zanikanje namena škodovanja oz. skrivanja premoženja prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337 ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, vse ob tem, ko s takšnimi navedbami pritožnik poskuša izpodbiti ugotovitve o izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, čeprav jih v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni prerekal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00076052
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2. ZKP člen 358, 358/1, 372, 372-1.
nasilništvo - spravljanje v podrejen položaj - kolektivno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki
Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja nasilništva pa je sklepčen tudi v primeru, če je zakonski znak (spravljanja v podrejen položaj) opredeljen v abstraktnem opisu (kot v predmetni zadevi), pri čemer ni nujno, da se isti zakonski znak v konkretnem opisu ponovno pojavlja z enakim ali drugačnim besedilom. Spravljanje v podrejen položaj mora biti (decidirano) opisano le tedaj, kadar nastanek te posledice pri oškodovancu ni razviden že iz samega ravnanja storilcev, v obravnavani zadevi obeh obdolžencev.
Zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.
Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Teža kaznivih dejanj, ki jih je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in v pričakovanju visokih zaslužkov, ki ogrožajo zdravje ljudi, v smislu obdolženčeve nevarnosti utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru upoštevajoč velike količine zaseženih drog tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka
Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno, temelječo na metodološkem načelu iz 8. člena ZPP, in pravilno zaključilo, da pogoji za odpust po 78. oz. 71. členu ZDZdr niso podani, ker se zdravstveno stanje udeleženca še ni toliko izboljšalo. Tako pritožba ne uspe prepričati, da ne bi bilo več razlogov za zadržanje udeleženca v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - soprispevek oškodovanca - ugovor zastaranja - odmera odškodnine - pravična denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica nevarnega jaška ni mogla videti ali zaznati, saj je na to ni nič opozarjalo, preperelosti plohov pa tudi ni mogla zaznati s prostim očesom. Tudi če bi parkirišče zelo dobro poznala, ni mogla vedeti, kaj se nahaja pod plohi in da obstaja nevarnost padca v globino. Sodišče je pravilno sporni del parkirišča, ki je bil prekrit s plohi in obdan z betonskimi bloki ter bil jasno viden in navzven zaznaven, saj je glede urejenosti odstopal od siceršnje površine parkirišča, štelo kot del parkirišča in pravilno ugotovilo, da hoja preko tega dela ni bila (ustrezno) preprečena.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - dopolnitev vloge - poprava vloge - poziv na dopolnitev - priznanje tuje sodne odločbe - identifikacijski podatek - prebivališče tožene stranke
Ker pritožnica predloga z dne 27. 9. 2022 v danem roku ni dopolnila in popravila v skladu z vsebino poziva sodišča prve stopnje, saj ni navedla stalnega oziroma začasnega prebivališča nasprotnega udeleženca (toženca po tuji sodni odločbi), ki je obvzna sestavina predloga (180 in 180.a člen ZPP v zvezi s 23. členom ZNP-1, vse v zvezi z 111. členom ZMZPP) je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom to njeno vlogo pravilno zavrglo kot nepopolno in nerazumljivo (četrti odstavek 108. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 111. členom ZMZPP).
V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obdolženi državljanstvo tretje države-Gruzije ter ob odsotnosti osebnih naveznih okoliščin obdolženega na Slovenijo, je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti. Ob tem tudi pritožba ne ponudi nobenega konkretnega razloga zaradi katerega naj bi se obdolženi nahajal na ozemlju Slovenije.