ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodb - načelo lojalne razlage - kredit v CHF
Bistvena okoliščina, ki povezuje zadevi C-287/22 in C-520/21 s pritožbeno obravnavano je narava pravnega razmerja. Gre za potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF), za katero se presoja nepoštenost pogojev v smislu Direktive 93/13. Razlaga določb Direktive in zahteva po njeni učinkovitosti je zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ne glede na procesne specifike posamezne države članice.
Namen začasne odredbe za zadržanje učinkovanja (verjetno nične) pogodbe (skladno s sodbo Sodišča EU C-287/22) je v preprečitvi, da bi upnik na podlagi verjetno ničnega neposredno izvršljivega notarskega zapisa sploh lahko začel izvršbo.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Pritožbeno sklicevanje, da ni mogla z zanesljivostjo napovedati tako drastičnega obsega spremembe valutnega tečaja, ker so se poročilo in dopisi Banke Slovenije nanašali na manjša nihanja tečaja in ne na neomejeno tveganje, ni utemeljeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožniku, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - to je, da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - načelo lojalne razlage
Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj. Ta dolžnost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temveč za nacionalno pravo kot celoto, vključno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso.
Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.
Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.
V potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnika izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi.
Neutemeljeni so očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic.
začasna odredba - skupno premoženje - darilo zakoncema
Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.
V predmetni zadevi je bilo treba v postopku odločanja o pritožbi najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnica uveljavlja z že navedenim zatrjevanjem dvoma v nepristranskost okrožnega sodnika A. A., ki je kot dežurni preiskovalni sodnik predhodno zoper obdolženca odredil pripor, nato pa je kot član senata sodeloval pri odločanju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice.
Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da zagovornica v konkretni zadevi ni uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnika, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njegovega odločanja o podaljšanju pripora, zato je treba pritožničine trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnik sprva odredil pripor, sedaj pa je kot eden od članov sicer tričlanskega senata sodeloval pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvaril tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogel spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne, ni zaznati niti sence dvoma v njegovo nepristranskost.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako intenzivna in resna, da jo je moč preprečiti le z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom in da milejši osebni omejevalni ukrepi ne pridejo v poštev.
ZIZ člen 53, 272. ZVPot člen 23, 29. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
kredit v CHF - valutna klavzula - pojasnilna dolžnost - ugotovitev ničnosti pogodbe - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - ugovor kot pravno sredstvo
Naslov 53. člena ZIZ, ugovor opredeljuje kot dolžnikovo edino pravno sredstvo, drugi odstavek pa tudi določa, da mora biti ugovor obrazložen in da mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. To pomeni, da nosi toženka breme substanciranja vseh ugovornih razlogov (in predloženih dokazov) v samem ugovoru. Odgovor na tožbo in ugovor zoper sklep začasni odredbi imata tudi sicer drugačni procesni naravi in cilja, saj je prvi namenjen nasprotovanju tožbi in tožbenemu zahtevku - torej vlogi stranke, medtem ko se z drugim izpodbija odločitev sodišča.
Nacionalna sodišča moraj ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.
Direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. A sodišče prve stopnje Direktiva 93/13 ni uporabilo neposredno namesto ZIZ, temveč je ZIZ razlagalo na način, ki zagotavlja polni učinek varstva potrošnikov, kot to zahteva pravo EU oziroma Direktiva 93/13. Skladno s sodbo C-287/22 nacionalna sodna praksa namreč ne sme onemogočati začasnih odredb, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti končne sodbe.
Formalna opozorila o možnosti spremembe tečaja ali splošne klavzule o prevzemu tveganja (možnosti spremembe tečaja in višine anuitete, vključena v pogodbo ali notarski zapis), ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj mora potrošnik prejeti informacije takšne kakovosti, da lahko oceni ekonomske posledice za svoje premoženje, zlasti v primeru znatne depreciacije domače valute.
V fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Če vsota vseh plačil, ki jih je izvedel kreditojemalec, presega znesek prejetega kredita v EUR, to s stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve zadošča za zaključek, da verjetno ne dolguje ničesar več.
Če denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo, vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka, za postopek zavarovanja ne more biti relevantno.
Poslabšanje položaja kreditojemalca v potrošniškem sporu zaradi (verjetno nične kreditne pogodbe) izhaja že iz tega, da bi moral zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride. To še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.
ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
regulacijska začasna odredba - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost
Sodišče prve stopnje je presojo, ali je toženka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo po določbah ZIZ, vendar v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13 in kot to izhaja iz sodbe Sodišče EU v zadevi C-287/22, ter 272. člen ZIZ razlagalo evroskladno. Že Sodišče EU je v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.
Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (banka), je materialnopravno vprašanje glavne stvari.
prenos terjatve - pravnomočnost sklepa o rubežu - izjava dolžnikovega dolžnika
Sklep o prenosu terjatve, s katerim sodišče na upnikov predlog prenese nanj zarubljeno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika v izterjavo ali namesto plačila (114. člen ZIZ), sme sodišče izdati, ko so za to izpolnjeni procesni pogoji, med katerimi je najpomembnejši ta, da je sklep o rubežu terjatve že pravnomočen (115. člen ZIZ).
Namen določbe drugega odstavka 115. člena ZIZ je v varstvu upnika in ne dolžnika. Upnik je namreč tisti, ki potrebuje informacijo o tem, ali dolžnikov dolžnik zarubljeno terjatev priznava in ali je ta pripravljen dolg poravnati.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - ponovitvena nevarnost - begosumnost - dejanje storjeno v hudodelski združbi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Obdolženčeva ravnanja je motiviralo koristoljubje in želja po pridobivanju hitrih in visokih zaslužkov. Vse navedeno med drugim izkazuje tudi njegovo organiziranost in vztrajnost, saj naj bi prevoz osmih ljudi opravil z osebnim vozilom, sicer registriranim za prevoz le petih oseb, pri čemer sta bila dva tujca celo v prtljažniku. Tovrstna ravnanja, vključno z begom pred policijo in posledičnim ogrožanjem naključnih udeležencev v prometu, pa izkazujejo obdolženčevo trdno odločenost izvršiti takšna kazniva dejanja.
Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki ju je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogrožata tako varnost, življenje in zdravje tujcev ter njihovo ekonomsko izkoriščanje v razmerah v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, kot tudi varnost javnega prometa, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode.
pravočasnost ugovora - tujina - datum vložitve vloge
Dolžnica je s pritožbenimi navedbami in predloženim dokazilom uspela vzbuditi dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu vložitve ugovora in posledično v zaključek o njegovi prepoznosti.
pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - sorazmernost pripora z ogroženo varnostjo ljudi - kaznivo dejanje poskus uboja - psihiatrično izvedensko mnenje - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe
Ob izpostavljenih stališčih izvedenca je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da zoper družinske člane nedvomno obstaja ponovitvena nevarnost, v tč. 20. obrazložitve sklepa pa je ocenilo, da vendarle ni mogoče a priori izključiti tudi možnosti ponavljanja kaznivih dejanj zoper druge osebe, zlasti upoštevaje ugotovitve izvedenca, da obdolžencu hitro zmanjka oblik samoobrambe, če je izzvan ali je ogrožen pa je naslednja oblika uporaba fizične sile. Ob tem velja izpostaviti, da je dokazna ocena, vključno z oceno izvedenskega mnenja (četudi je to izdelano s strani strokovnjaka z določenega področja), še vedno v domeni sodišča in bo predmet morebitnega nadaljnjega sodnega postopka, kar velja tudi za presojo okoliščin, ali je bil obdolženec izzvan.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2-6, 95, 95/4. ZST-1 člen 11, 12.
sodna taksa - predlog za oprostitev - prekluzivni rok
Rok iz četrtega odstavka 95. člena ZKP, po katerem je predlog (tudi) za obročno plačilo sodne takse treba podati najpozneje do izteka roka za plačilo, je prekluziven, kar pomeni, da zamuda roka rezultira v zavrženje predloga.
Glede storilčeve pritožbe, ki je torej po vsebini prošnja za obročno plačilo globe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za odločanje o tem predlogu ni pristojno sodišče, temveč lahko storilec, skladno z drugim odstavkom 18. člena ZP-1, zaprosi za obročno plačilo globe po poteku roka za plačilo globe, pri organu, pristojnem za prisilno izterjavo. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi storilec takšen predlog podal pred FURS. Upoštevaje, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za nadomestni zapor iz 20.a in 192.a - 192.č člena ZP-1, pa torej storilec s prošnjo za obročno plačilo globe v tem postopku ne more uspeti. Storilec pa lahko tudi v postopku odreditve nadomestnega zapora plača globo (tudi delno).
motenje posesti - zamudni sklep - pravica do posesti - vsebina pogodbe kot dejansko vprašanje
Res drži, da gre pri aplikaciji vsebine pogodbe v posamezni zadevi za uporabo materialnega prava, vendar je ugotovitev vsebine tega pogodbenega razmerja prvenstveno dejansko vprašanje. Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na tako uporabo materialnega prava sklicujejo.
preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekršek storjen pred začetkom teka preizkusne dobe - neupoštevne navedbe
Pravno odločilnih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijani sklep, storilec v pritožbi ne izpodbija, temveč zgolj pojasnjuje, kakšne posledice bo zanj imela izguba vozniškega dovoljenja (ki ga potrebuje za redno opravljanje zaposlitve, za življenjske potrebe ter prevoze bolne matere). Ker iz besedila tretjega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v taki procesni situaciji, kot je izkazana v predmetni zadevi, nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti, te okoliščine v predmetnem pritožbenem preizkusu niso upoštevne. Iz enakega razloga na presojo sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeno izpostavljene okoliščine, da je storilec opravil zdravniški pregled in tečaj varne vožnje ali da od storitve zadnjega prekrška ni storil več nobenega, kot tudi ne obljube, da bo spoštoval vse pogoje, ki jih določi sodišče.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC00092080
ZIZ člen 53, 272. URS člen 3a. ZVPot člen 23, 24.
potrošniška kreditna pogodba - načelo lojalne razlage - pojasnilna dolžnost banke - kredit v CHF
Pritrditi je sicer pritožbi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, ne pa tudi nadaljnji graji, da dodatnih pogojev sodišče ni presojalo in da v tem delu sklep ni obrazložen. Prvostopno sodišče se je v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00088713
KZ-UPB1 člen 78. KZ-1 člen 170/1, 170/3, 375. ZKP člen 5, 355, 371, 371/8, 371/8-1, 452c, 478, 478/4, 479.
mladoletnik - kaznivo dejanje posilstva
Ne glede na to, da mladoletnik na obravnavi ni bil zaslišan, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 355. člena ZKP na njegov zagovor oprlo sodno odločbo. Ker je bil mladoletnik na seji za mladoletnike zaslišan brez ustreznih pravnih poukov in ker je sodišče prve stopnje na njegov zagovor oprlo sodno odločbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena procesna kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.
navzočnost na glavni obravnavi - pripor - vabilo - prisilna privedba - skrajšani postopek - očitno izmikanje - utemeljen sum
Deplasirane so pritožbene trditve, da v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni dopustno odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena (v zvezi s 429. členom) ZKP, saj to preprosto ne drži. Prav tako ne drži, da je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa je kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja prav po uradni dolžnosti (ne na zasebno tožbo). Čeprav je dejanje iz prvega odstavka tega člena t. i. predlagalni delikt (tretji odstavek 220. člena KZ-1), še to ne pomeni, da pregona kot upravičeni tožilec ne vrši državni tožilec, in to po uradni dolžnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC00092082
ZIZ člen 53, 272. URS člen 3a. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
potrošniška kreditna pogodba - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - retroaktivnost - kondikcijski zahtevek - preplačilo
Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izpodbijanje dejanskega stanja
Presoja sodišča prve stopnje temelji na trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke, ki je kronificirano in trajno (oziroma dalj časa trajajoče), ter na tehtanju, v kakšnem obsegu jo je treba, ker zaradi te duševne motnje ni sposobna sama brez nastajanja (nadaljnje) škode poskrbeti za svoje pravice in koristi, postaviti pod skrbništvo.
poškodba na delu - soprispevek - navodila delodajalca - odgovornost delodajalca - regresna pravica ZZZS
Tezo, da vsak povprečen človek ve, da je potrebno stroj, preden se posega v območje njegovega delovanja, izklopiti, opraviti delo in nato stroj ponovno vklopiti, je treba aplicirati na konkreten primer. Slednji je takšen, da je bil poškodovani delavki, ki je sicer imela opravljeno usposabljanje iz varstva pri delu, pri toženki predstavljen nevaren način dela; da je toženka delo brez zaščite stroja in njegovega ugašanja ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala, saj bi zaščita in ugašanje ter vklapljanje stroja privedli do manjše storilnosti; da je šlo za tretjo nesrečo na predmetnem stroju; da je bila zaščita, kljub opozorilom zunanjega sodelavca toženke za varstvo pri delu, po nalogu toženke odstranjena; da navodil za varno delo, ki so bila na stroju, nihče (op. tudi sama toženka) ni spoštoval; da je delavka ravnala po navodilih in da (op. zato) drugače dela ne bi mogla opravljati; ipd. (glej obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, iz katere so razvidne številne kršitve toženke iz področja varstva pri delu, ki so privedle do nastanka sporne delovne nesreče). Ob vsem navedenem se izkaže dejstvo, da je bilo stroj mogoče izklopiti, za povsem izvzeto iz celotnega konteksta obravnavanega spora. Gre za okoliščino, ki sama po sebi ne izkazuje zmotne uporabe materialnega prava. Poenostavljeno povedano je bila delavka s strani toženke praktično poučena o nevarnem načinu dela in slednja je takšen način dela ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala. Zato gola možnost ugašanja stroja ni okoliščina, ki utemeljuje soprispevek delavke k nastali nezgodi.