zavarovanje nedenarne terjatve - ureditev meje - regulacijska začasna odredba - pogoji - trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo, ker je zaključilo, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode, s čimer nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe.
Takšna presoja trditev je prepričljiva in pravilna.
ZDZdr člen 39, 53. URS člen 19, 35, 51. ZNP-1 člen 42.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zakonski pogoji - dokazna ocena
Odločitev temelji na prepričljivi in celoviti dokazni oceni prvostopnega sodišča, sprejeti na podlagi presoje ne le razpoložljive spisovne dokumentacije, temveč tudi izpovedi sedaj pritožnice, predvsem pa se opira na ocene v ustno podanem izvedenskem mnenju v nepravdnem postopku določene sodne izvedenke. Ta je opravila pregled zadržane in pregledala medicinsko dokumentacijo PBV; njeno mnenje strokovnjaka z medicinskim znanjem predstavlja objektiviziran dokaz in nanj niti med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi ni podanih nobenih pripomb.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
izvršitev odločbe o stikih - zavračanje stikov - želje otroka
Dolžnost starša, pri katerem je otrok, je da se otroka pripravi na stike. Pri izvrševanju odločbe o stikih ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja.
prenos lastninske pravice - hipoteka - obremenjena nepremičnina
Dolžnik se je pri nepremičnini v zemljiški knjigi vpisal naknadno. Zato je pridobil (s hipoteko) obremenjeno nepremičnino. Zastavni upnik lahko v takšnem primeru predlaga neposredno izvršbo proti kasneje vpisanemu lastniku zastavljene nepremičnine, čeprav se neposredno izvršljiv notarski zapis na dolžnika ne glasi oziroma se dolžnik ni neposredno zavezal k izpolnitvi dolga, saj do pravnega nasledstva v primeru vknjižene hipoteke pride že na podlagi samega zakona, ob prehodu lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini na novega solastnika, ki s pridobitvijo s hipoteko obremenjene nepremičnine pridobi tudi položaj hipotekarnega dolžnika.
ZP-1 člen 67/2, 70. ZUP člen 85, 115. ZCes-1 člen 30, 30/3-3, 30/7, 31, 31a, 31a/6-1, 31/3-2,. ZPNB člen 34, 55, 55/3, 55/3-21.
enoten postopek - zahteva za sodno varstvo
Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča.
Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.
Prekrškovni organ v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je z več dejanji, ki so merila na pregon storilke, relativni zastaralni rok bil pretrgan. Prekrška, zaradi katerih je bila storilki izdana odločba, naj bi storilka storila 2. 7. 2021 in 20. 12. 2021, prekrškovni organ pa je storilki 6. 9. 2022 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, nato je 8. 12. 2022 izdal izpodbijano odločbo o prekršku, 24. 2. 2023 na podlagi napovedi zahteve za sodno varstvo izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, nato pa 24. 3. 2023 sodišču poslal zahtevo za sodno varstvo v reševanje.
Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
razlogi o krivdi - eventualni naklep - malomarnost - nasprotje med razlogi
Razlogi glede krivde so si povsem evidentno v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč storilcu najprej očita, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, hkrati pa svojo ugotovitev relativizira z navedbo, da bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja, kar medsebojno ni združljivo. Prav tako sta si medsebojno nasprotujoča zaključka sodišča, da je storilec predmetni prekršek storil z eventualnim naklepom ter da ga je storil iz lahkomiselnosti.
ZP-1 člen 66, 66/2. ZPrCP člen 27, 27/9, 101, 101/10, 37, 37/5, 42, 42/4, 45, 45/8.
hitri postopek o prekršku - dopustni pritožbeni razlog
Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.
Sklepu, s katerim sodišče odloči, da se odločba prizna in izvrši, se priloži prepis odločbe in prevoda.
Glede na navedeno pritožnik utemeljeno opozarja, da se do očitkov izpodbijanega sklepa ne more opredeliti, ker mu sodišče odločbe, ki je bila z izpodbijanim sklepom priznana v izvrševanje, ni vročilo, kot to zahteva drugi odstavek 192. člena ZSKZDČEU.
odgovornost pravne osebe za prekršek - stečaj - odločitev o stroških postopka - stroški postopka o prekršku
Ker je nad pravno osebo začet stečajni postopek, zaradi česar glede na prvi odstavek 14.b člena ZP-1 ni pravne podlage, da bi se storilki - pravni osebi izrekla globa za storjena prekrška, četudi je bila v postopku ugotovljena njena odgovornost.
Glede na zgoraj izpostavljeno dejstvo podana situacija, ko storilki pravni osebi za očitane prekrške globa ne more biti izrečena, tudi ni zakonske podlage, da bi sodišče pravni osebi naložilo plačilo stroškov postopka.
zastaranje pregona - relativno zastaranje - pretrganje zastaranja
Razlogi sodišča prve stopnje, da je pregon v zvezi s predmetnim prekrškom zoper pravno in odgovorno osebo relativno zastaral dne 1. 1. 2023, ker je bil prekršek storjen dne 1. 1. 2021, zadnje procesno dejanje pa opravljeno dne 15. 11. 2023, so nejasni in nerazumljivi. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje pri ugotovljenem (iz)teku relativnega zastaralnega roka dejanj prekrškovnega organa, ki merijo na pregon obdolženca, ne upošteva kot dejanj, ki pretrgajo zastaranje.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
izvršba na nepremičnino - omejitev izvršbe - vrednost nepremičnin
Dolžnik ves čas postopka navaja, da je dolžan plačati manj kot 10.000,00 EUR. To oceno dolžnika je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločitve o omejitvi izvršbe.
Sodišče prve stopnje je iz javnih podatkov GURS ugotovilo orientacijske vrednosti vseh treh parcel 342/1 15.473,00 EUR, parc. št. 482/4 iste k.o. 216,00 EUR, parc. št. 740/2 iste k.o. pa 41.428,00 EUR ter da je na parc. št. 342/1 kot prvi hipotekarni upnik vpisana Zavarovalnica Sava d.d. za zavarovanje terjatve 912,02 EUR s pripadki (9. stran sklepa). Vse to pritožbeno ni sporno. Dolžnik utemeljeno navaja, da bo glede na do sedaj opravljeno izvršbo z že dovoljenima sredstvoma druga nepremičnina parc. št. 342/1 zadoščala za poplačilo. Njena prodaja bo predstavljala najmanjši možni poseg v premoženje dolžnika in hkratno realno možnost poplačila upnika. Poseg na to nepremičnino je najbolj racionalen tudi zato, ker je na njej že vpisana hipoteka drugega upnika 912,02 EUR s pripadki in je velika verjetnost, da bo sodišče s prodajo ene nepremičnine poplačalo oba upnika.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00079447
KZ-1 člen 86, 86/9.
delo v splošno korist - smotrnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
utemeljen sum - preizkus obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kriva izpovedba
Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.