goljufija - zakonski znaki - opis dejanja - preslepitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
ZPrCP člen 105, 105/4, 105/4-4. ZNPPol člen 19. ZKP člen 8.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica do tolmača - tujec
Iz razlogov izpodbijane sodbe oziroma zapisnika o naroku izhaja, da je obdolženec na zaslišanju prekršek priznal ter obrazložil, zakaj je odklonil oziroma zavrnil nadaljnje preizkuse, ki so mu jih odredili policisti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so policisti z obdolženim komunicirali v jeziku, ki ga ni razumel, saj kaj takega iz zagovora obdolženca, ki je razlagal zakaj v postopku s policisti ni hotel na nadaljnje preiskave in celo priznal prekršek, ni mogoče niti smiselno razbrati. Vsled temu je tako kršitev 19. člena ZNPPol, kot posledično kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 očitana neutemeljeno.
utemeljen sum - doktrina prima facie - ugotavljanje nezakonitosti dokaza - begosumnost - podaljšanje pripora
Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov in podalo jasne, celovite ter prepričljive razloge o obstoju utemeljenega suma obdolženima očitanega kaznivega dejanja. Zato tudi pritožbeno očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz enakih razlogov obstoja utemeljenega suma ne morejo omajati pritožbena prizadevanja zagovornice obdolženega A. A., da so ugotovitve izvedenskega mnenja glede načina izvršitve kaznivega dejanja povsem nemerodajne, saj naprava naj ne bi bila najdena v vozilu.
Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti teze o očitni nezakonitosti dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti suma.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP
Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani.
oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Trditveno in dokazno breme za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na zainteresirani stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dolžnik predložil vse potrebne podatke in izjave po 12. členu Zakona o sodnih taksah, zato je o predlogu lahko vsebinsko odločilo.
zavrženje pritožbe - pravni interes - razveljavitev sklepa o izvršbi
Predhodno izpodbijani sklep ne pomeni neugodne odločbe za dolžnika, saj v tej fazi ne more pričakovati ugodnejše odločbe. Zato za pritožbo zoper sklep, da se razveljavi sklep o izvršbi in da bo o zahtevku odločeno v pravdi, nima pravnega interesa.
vrnitev v prejšnje stanje - bolniška odsotnost - zakoniti zastopnik
Tudi če bi sodišče verjelo dolžniku, bi dokazal samo bolniško odsotnost zakonitega zastopnika v času vročanja sklepa o izvršbi s fikcijo, ne pa že kar takih okoliščin na njegovi strani, da ne bi bil zmožen vložiti pravočasnega ugovora. To terja več trditev, te v predlogu niso bile konkretizirane. Zgolj zato, ker je sklep o izvršbi prvo pisanje in ga dolžnik ni mogel pričakovati, še ne pomeni, da je avtomatično utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00079251
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - švicarski franki (CHF) - pravo EU - načelo učinkovitosti prava EU - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe
S strani obeh strank zatrjevane okoliščine, zlasti ob upoštevanju obveznosti, ki jih pri predlogih za izrek začasnih ukrepov pred sodišča držav članic postavlja evropsko pravo (judikat SEU C-287/2022 Getin Noble Bank), omogočajo presojo obstoja pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Drži sicer toženkino stališče, da sodna praksa v preteklosti ni bila enotna pri tem, ali je mogoče izposlovati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je novejša sodna praksa, zlasti zaradi zahtev evropskega prava v potrošniških pogodbenih razmerjih, glede tega vprašanja v večjem delu poenotena in dopušča zavarovanje nedenarnih terjatev tudi ob tem pogoju.
Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
Kazenski postopek, zlasti na pritožbeni ravni, ni namenjen kompulzivnemu ponavljanju vselej istih razlogov, s katerimi so bili uveljavljani očitki že preizkušeni in argumentirano zavrnjeni, tj. kolikor se v tem oziru relevantne okoliščine od prejšnjega preverjanja niso v ničemer spremenile, in se niso.
pogoji za pripor - priporni razlogi - ugotovitveni sklep
Kazenski postopek, zlasti na pritožbeni stopnji, ni namenjen obrednemu ponavljanju vselej istih razlogov, s katerimi so bili uveljavljani očitki ne le preizkušeni, ampak tudi argumentirano zavrnjeni, kolikor se za odločitev relevantne okoliščine od predhodnega preverjanja (v danem primeru) pripornih razlogov niso v ničemer spremenile, in se v konkretni zadevi niso.
navzočnost na seji pritožbenega senata - skrajšani kazenski postopek
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da se ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, napotuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari.
V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz druge točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.
S tem, ko pa obdolženec v fazi preiskave ni bil navzoč pri zaslišanju prič, zaradi česar jim ni mogel zastavljati vprašanj, pa ni mogoče šteti za izkazano, da bi s tem bil utemeljen sum omajan do te mere, da osnovni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora ne bi bil podan.
Za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi ni potrebno, da bi sodišče v obrazložitvi določno opredelilo, v odnosu do koga naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, kot neutemeljeno pričakuje zagovornik obdolženega B. B., zlasti ko gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za zelo širok krog potencialnih posrednih oškodovancev.
neobrazložena pritožba - sodna taksa za pritožbo - sklep o stroških
Dolžnikova pritožba ni posebej taksirana in ni takse prosta. Zato je sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo sodno takso za pritožbo dolžnika zoper sklep o odmeri stroškov po tarifni številki 4033 v znesku 33,00 EUR.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Če je že obdolženec pošiljal svojo vlogo v obliki elektronskega sporočila oziroma elektronske pošte, bi moral svojo vlogo tudi podpisati z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Ker tega tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni storil, bi moral v roku treh dni, ki ga je določilo sodišče v dopisu z dne 7. 5. 2024, sodišču bodisi poslati po pošti s priporočeno poštno pošiljko ali pa osebno dostaviti natisnjeno elektronsko vlogo z lastnoročnim podpisom.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.