KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00088124
KZ-1 člen 73, 73/1, 116, 186. ZKP člen 498, 498/1, 498/3
varnostni ukrep - odvzem predmetov - poseben postopek
Predpogoj za odvzem predmetov v posebnem postopku po 498. členu ZKP je, da gre za predmete iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, torej za predmete, ki so vsebinsko povezani s kaznivim dejanjem, obravnavanim v tem kazenskem postopku.
pravica do izjave - dokaz z vpogledom v listino - razlaga določil pogodbe
Do posameznih trditev strank se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ni podalo svoje razlage pogodbe in njenih sestavnih delov, s čimer je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico do izjave. Vendar je to opustitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo. Izpodbijana odločitev je temeljila samo na listinah, na katere sta se sklicevali stranki.
Glede razlage pogodb sta se stranki izjavili v njunih pripravljalnih vlogah pred sodiščem prve stopnje (3. točka obrazložitve sodbe), kar pritožbeno ni sporno. V teh okoliščinah je sodišče druge stopnje lahko odpravilo bistveno kršitev določb postopka tako, da je presodilo listine, glede katerih so imele stranke možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - lastnik objekta - aktivna legitimacija upnika - sum zlorabe postopka
Če je lastnik objekta in upnik ista oseba, je stvar njegove odločitve kateremu svojemu interesu bo dal prednost. V tem primeru je predlagatelj očitno dal prednost lastniškemu interesu, saj je vložil predlog za izbris.
Če razlogov za sum poskusa zlorabe ni, prevlada interes lastnika objekta nad interesom upnikov družbe.
URS člen 23, 23/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 371, 371/1, 371/1-1, 392, 392/4
pravica do sodnega varstva - zakoniti sodnik - izločitev sodnika - odklonitveni razlog - ustavnoskladna razlaga - razveljavitev sodbe - vrnitev zadeve v novo sojenje
Če je bilo predlogu za izločitev sodnika ugodeno z razlogi, ki so v nasprotju z vsebino odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, sta postopek novega sojenja pred drugim sodnikom in sledeča sodba obremenjena s kršitvijo pravice do zakonitega sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 149a, 149b, 149b/1, 155. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 113/5. URS člen 15, 15/4, 37, 37/1
izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - anonimni vir - uradni zaznamek - informator policije - predkazenski postopek
Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče.
V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpostavki, da so akti organa predkazenskega postopka (policije) vestno, pravočasno in skrbno protokolirani.
Zakon o kazenskem postopku namreč ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, primeri, v katerih je takšna možnost podana, pa so izrecno našteti v 398. členu ZKP.
trditveno in dokazno breme - zahteva družbenika za informacije - vpogled v poslovno dokumentacijo - družba mati - hčerinska družba - odvisna in obvladujoča družba
Med zadeve družbe (načeloma) sodi tudi poslovanje hčerinske družbe, ki je v 100 % lasti družbe matere, sploh ob izostanku nadaljnjih navedb zakaj bi zahtevane informacije ne bile objektivno pomembne za družbo mater.
Družbeniku praviloma niso poznane že zadeve njegove družbe in zato zahteva informacije, zaradi kapitalske odvisnosti družbe hčere mu je še toliko manj poznana dokumentacija odvisne družbe.
Trditveno in dokazno breme je razporejeno v skladu s spoznavnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank, pri čemer je prva nasprotna udeleženka tista, ki pozna ali bi lahko spoznala dokumentacijo druge nasprotne udeleženke. Njeno breme je v skladu s spoznavnimi zmožnostmi nesorazmerno večje in le od nje je mogoče zahtevati konkretnejše ugovorne navedbe in dokaze.
Na dejansko nemožnost izpolnitve se družba ne more sklicevati, če si lahko zahtevano informacijo priskrbi.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - podjemna pogodba
Tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, niti svojega izostanka ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP, v zvezi s 316. členom ZPP. Na navedena zakonska določila in pravne posledice, ki nastopijo, če tožena stranka, ki je narok predlagala, na narok ne bo pristopila, je bila tožena stranka opozorjena v vabilu na glavno obravnavo. Ob nastali procesni situaciji, je prvostopno sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi 3. odstavka 454. člena, v zvezi s 316. členom ZPP izdalo izpodbijano sodbo. Povsem pravilno je brez nadaljnjega obravnavanja, potem ko je preverilo ali lahko stranke razpolagajo s predmetnim zahtevkom v smislu 3. člena ZPP in ugotovilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku
Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP).
Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj katere je določilo primerno visoki zaporni kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo tudi primerno visoko enotno zaporno kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.
Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte.
Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok in ga sodišče ne more (pravno veljavno) podaljšati.
Nevednost ali očitna pomota vložnika se lahko nanaša le na vložitev vloge pri nepristojnem sodišču, ne pri drugem državnem organu, kot je državno tožilstvo.
Predlaganje dokazov je v prvi vrsti naloga strank in ni razloga, da tožeča stranka ni predložila dokaza sodišču prve stopnje. Posledice strankine opustitve bodo v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.
ugovor dolžnika - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - notarski zapis - dokaz z zaslišanjem strank
Dolžnik v pritožbi ne konkretizira katere naj bi bile upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, na katere naj bi se sodišče prve stopnje oprlo, niti kateri naj bi bili dokazi, na katere se sodišče sklicuje v sklepu ter se ni imel možnosti opredeliti.
ZKP člen 522, 522/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2, 3
izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - stopnja verjetnosti - dokazno breme - razmere v zaporu
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice Evropske konvencije za človekove pravice, med katere sodi tudi Ukrajina, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantional grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zahtevana oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. Tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitev človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi. Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča. Če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem.
V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave Republike Slovenije ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljujejo oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.
neplačilo sodne takse - prekluziven rok - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Če tožena stranka ob prejemu plačilnega naloga ter v danem roku ni imela zadosti denarnih sredstev, so v specialnem zakonu urejeni instituti oprostitve, odloga in obročnega plačila sodne takse. Nanje je bila opozorjena v plačilnem nalogu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Plačilo sodne takse po izteku roka ni več možno, ker je ta prekluziven.
pogoji za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - ugovor dolžnika
Sodišče izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne spodbija, ne preverja ponovno. Ni namen ugovornega postopka še enkrat v celoti preizkusiti pogojev za začasno zavarovanje, ampak na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega po dopolnitvi z dolžnikovimi dejstvi, preizkusiti zgolj tista, katerih obstoj dolžnik zanika.
ukrep prepovedi približevanja - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna vložitev obtožnice
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).
Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.
odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - sprememba bivališča - sorazmernost pripora - prisilni privod
O svoji dolžnosti, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova, oz. tudi namen, da bo spremenil bivališče, kot tudi, da bo v primeru neopravičenega izostanka z glavne obravnave zoper njega lahko odrejen pripor, je bil obdolženec poučen tako v vabilu na glavno obravnavo, ki mu je bilo vročeno dne 10.10.2024, kot že prej, dne 12.7.2023, ko je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pa te svoje dolžnosti ni izpolnil. Navedbe, da bi se mu pisanja torej lahko vročala na omenjena naslova, so tako neutemeljene. Ne drži niti, da je sodišče zgolj na podlagi enkratnega neodziva obdolženca odredilo pripor, kar zmotno navaja pritožnik, saj je sodišče večkrat (petkrat) odredilo prisilno privedbo, nenazadnje pa obdolženec v Sloveniji naslova bivališča sploh ni imel prijavljenega, šele na podlagi vseh teh dejstev pa je sledila odreditev pripora.
Izvršitveno ravnanje "dati (mladoletni osebi) prepovedano drogo, da jo uživa" v storitveni izvršitveni obliki predpostavlja (aktivno) ravnanje storilca, ki povzroči, da prepovedana droga preide v oblast drugega, da jo slednji lahko uživa. Storilec mora drogo drugi osebi torej predati oziroma izročiti in za izpolnitev objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja v storitveni obliki ne zadostuje, če storilec drogo zgolj hrani, poseduje ali jo ima v oblasti.
Omogočanje uporabe prostorov, v katerih (lahko) oškodovanec uživa prepovedano drogo, ne more biti podano, če posest prostorov, v katerih se uživa droga, dejansko izvršuje tudi oškodovanec, v konkretnem primeru mladoletna oškodovanka. V obdobju, ko je oškodovanka torej živela pri obtožencu, slednji ne more izvršiti očitanega kaznivega dejanja v izvršitveni obliki "dati na razpolago prostore", in to kljub zavedanju, da sostanovalka (partnerica) stanovanjsko hišo uporablja za uživanje prepovedane droge.