V upravnih postopkih izdaje lokacijskih in gradbenih dovoljenja se lastnikom nepremičnin, na katere bi lahko predvideni gradbeni poseg vplival, prizna pravica sodelovanja v teh postopkih zaradi varovanja pravic in pravnih koristi, povezanih z njihovimi nepremičninami. Pravna prednica tožnice v tem postopku torej ni varovala strogo osebnih (nededljivih) pravic, temveč pravice in pravne koristi, ki so vezane na njeno nepremičnino in s smrtjo stranke ne prenehajo, temveč preidejo na vsakokratnega lastnika te nepremičnine.
Pravica do odbitka vstopnega davka se neposredno veže na pravico do vračila: če gre za zavezance s sedežem v Sloveniji, izrecno (53. člen ZDDV), če nimajo sedeža v Sloveniji pa za njih ob smiselni uporabi navedenih določb in na podlagi 1. odstavka 54. člena ZDDV velja isto. Vračilo davka se lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh tam predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV.
ZT člen 18, 22, 22/1. 22/1-3. ZUP (1986) člen 245, 245/2. Pravilnik o vodenju evidenc o nakupu in prodaji blaga in storitev člen 5, 6, 10a.
nepopoln izrek - prepoved opravljanja trgovinske dejavnosti
Določila 22. člena ZT ni mogoče razlagati tako, da morajo biti pred izdajo začasne odločbe nepravilnosti ugotavljanje s posebnim sklepom inšpekcijskega organa, pač pa morajo biti nepravilnosti navedene v izreku začasne odločbe tako, da trgovec natančno ve, katere nepravilnosti mora opraviti, če hoče doseči odpravo učinka izdane odločbe.
pogojna oprostitev prometnega davka - evidence - proizvodna dejavnost
V obravnavanem primeru je tožnik dajal nepravilne izjave za pogojno davčno oprostitev in s tem kršil 6. in 7. člen ZPD, kar je razvidno iz njegovih poslovnih knjig in iz tega, da evidenc ni vodil po 3. odstavku 55. člena ZPD. Potemtakem je šlo posledično za nenamensko uporabo reprodukcijskega materiala in mu je bil upravičeno, od tako uporabljenih proizvodov, naložen obračun prometnega davka, ki ni bil plačan ob nakupu, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 11. člena ZPD).
Pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker na vseh računih, ki so navedeni v prvostopni odločbi, manjka pravilna označba firme tožeče stranke kot prejemnika računa, in sicer nesporno ni navedenega imena samostojnega podjetnika, računi ne vsebujejo vseh podatkov, ki jih zahteva 3. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV. Firma tožeče stranke namreč ni bila označena v skladu z določili 1. odstavka 73. člena ZGD, po katerem sta ime in priimek bistveni in nepogrešljivi sestavini firme podjetnika.
URS člen 8, 14, 15, 15/1, 15/4, 22, 23, 25, 156, 157. MKVCP člen 6. ZUS člen 25, 25/1-2, 28, 28/2, 28/3, 29, 50, 50/2, 59, 59/1, 70, 70/4. ZSolI člen 1, 11, 11/3, 12, 12/1-2, 16, 18, 20, 21.
učinkovitost pravnega sredstva - enako varstvo pravic - glavna obravnava v upravnem sporu
Sodišče meni, da ureditev v 20. in 21. členu ZSolI ni v nasprotju z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave), razen kolikor v konkretnem primeru inšpektorat ne bi z upravno odločbo odločil o pravici ali pravni koristi udeleženca izobraževanja, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Inšpekcijski organ o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja ni odločal v smislu določila 25. člena Ustave zaradi tega, ker ni imel zakonske obveznosti odločanja bodisi za ugoditev, vsebinsko zavrnitev ali zavrženje ugovora glede varstva človekovih pravic. Če je bil v učnem procesu in postopku ocenjevanja v šolskem letu 1997/98 diskriminiran v smislu določila 14. člena Ustave, potem ima stranka možnost za varstvo te pravice neposredno pred sodiščem splošne pristojnosti. Določilo 14. člena MKVČP se ne uporablja samostojno, ampak vedno samo v povezavi s katero izmed civilnih pravic iz MKVČP. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Fischer v. Avstrija z dne 26. 4. 1995) zaradi posebnih okoliščin, ki jih je Upravno sodišče v konkretnem primeru zgoraj navedlo, sodišču ni treba zaslišati stranke, če za to govorijo takšne posebne okoliščine. Načelo in pravica do javnega sojenja sta v konkretnem primeru po mnenju sodišča v zadostni meri izpolnjena z dejstvom, da je bila na oglasni deski sodišča objavljena napoved seje senata v predmetni zadevi in da je bila opravljena javna razglasitev sodbe neposredno po seji senata.
Ni pravilno stališče tožene stranke, da tuja sodna poravnava ni uporabna v dokazne namene, ker je ni priznalo sodišče Republike Slovenije. Za uporabo tuje sodne poravnave zgolj v dokazne namene ni potrebno izvesti postopka priznanja. Tujo sodno poravnavo je potrebno obravnavati v skladu z 2. odstavkom 177. člena ZUP oziroma kot predloženo listino, ki je lahko dokaz.
Kadar se v postopku odmere davka pojavi vprašanje, ki zadeva ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisna pravilna odmera davčne obveznosti, upravni organ nima zakonskega pooblastila za prekinitev postopka, temveč mora izvesti posebni ugotovitveni postopek in glede na ugotovljeno dejansko stanje odločiti o stvari.
davek od dobička pravnih oseb - davčni obračun - predhodno vprašanje - prekinitev postopka
Zakonski rok za vračilo iz drugega odstavka 201. člena ZDavP po presoji sodišča ni, kot zmotno meni tožeča stranka, procesni rok, ki bi toženo stranko zavezoval ne glede na utemeljenost zahteve za vračilo preveč plačanih akontacij, pač pa materialni (plačilni) rok, po preteku katerega zapade v plačilo obveznost davčnega organa do vračila preveč plačanih akontacij, če se v teku inšpekcijskega postopka, v obravnavanem primeru torej v teku postopka o predhodnem vprašanju, izkaže, da je zahteva za vračilo upravičena, to pa je, če je njena podlaga pravilen davčni obračun.
Po določbi 1. odstavka 201. člena ZDavP davčni zavezanec predloži davčnemu organu davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. V tem primeru gre za zakonski (materialni) rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Odmerno odločbo v smislu, kot je določena v 202. členu ZDavP, lahko predstavlja le odločba, izdana po določbi 203. člena ZDavP, in sicer kot posledica in zaključek naknadnega nadzora davčnega obračuna v primerih, ko se v javnem interesu ugotavlja nepravilnosti in s tem premalo plačane davčne obveznosti kot, po presoji sodišča pravilno, navaja tožena stranka. To izhaja tudi iz obrazložitve k Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDavP (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 68/98) iz katere nedvomno izhaja, da je bila dopolnitev 202. člena, s katero je bilo besedilu tega člena dodano besedilo "oziroma do izdaje odmerne odločbe", predlagana za primere, v katerih se davčnim zavezancem na podlagi naknadnega nadzora, v katerem je ugotovljeno, da je davčni obračun nepravilen, izda odmerna odločba.
URS člen 3a, 3a/3, 25. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 2, 2-e, 3, 3/2, 4, 68, 68/1, 234, 249, 249/2, 254, 254/2, 255. Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 29, 29/1, 58. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 31, 31/1. Akti o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji člen 2. Pogodba med Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske (državami članicami Evropske unije) in Češko republiko, Republiko Estonijo, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Republiko Madžarsko, Republiko Malto, Republiko Poljsko, Republiko Slovenijo in Slovaško republiko o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji s Sklepno listino (Pogodba o pristopu) člen 1, 1/2. ZUS člen 60, 60/1-4, 70, 70/1. ZAzil člen 29, 63b.
azil
Ker so Uredbo 343/2003 pripravili v slovenskem jeziku v institucijah Evropske unije in je dostopna v slovenščini na spletnih straneh Evropske unije (EUR-lex, Celex), je tožena stranka uporabila pravilen in avtentičen pravni vir. Izpolnjen je namreč pogoj iz določila prvega stavka 58. člena Pristopnega akta. Določilo iz drugega stavka 58. člena Pristopnega akta, "da se besedila objavijo v Uradnem listu Evropske unije", pa po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da Uredba 343/2003 v Sloveniji velja šele od takrat, ko je ta uredba objavljena v slovenščini v uradnem listu Evropske unije. Določilo 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003 pomeni, da ima tožena stranka - če so izpolnjeni ustrezni pogoji po Uredbi 343/2003 - prosto izbiro, ali bo pozvala drugo državo, da sprejme prosilca za azil, ali pa bo njegovo prošnjo sama obravnavala. Nima pa več proste izbire potem, ko sprejme prošnjo za azil v obravnavanje.
V izhodišču obravnavane zadeve je med strankama sporno vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožniku izdati pisni akt o razrešitvi s funkcije podžupana v skladu s pravili ZUP ali ne. To vprašanje je bistveno in med strankama sporno. Od navedenega vprašanja je odvisno, ali bi tožena stranka zaradi narave oziroma statusa pravno zavarovane procesne pravice iz 22. in 25. člena Ustave morala izdati ustrezen akt ob izvajanju sprejete odločitve iz svoje pristojnosti. Ustavne pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zaradi njihovega učinkovitega varstva pa imajo lahko tudi organi lokalne skupnosti dolžnost izdati ustrezen akt v tudi v primeru, če zakon izrecno za konkretno dejansko okoliščino (razrešitev s funkcije podžupana) ne predvideva izdaje posebnega akta. Zakonodajalec vseh konkretnih dejanj, zaradi katerih mora organ lokalne skupnosti pri izvrševanju odločitev, ki jih je sprejel v okviru svojih pristojnosti, ni mogel vnaprej predvideti, zato je na splošno določil, da so organi občine pri izvrševanju nalog iz svoje pristojnosti dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni. Ker Ustava zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in ker se v upravnem sporu lahko med drugim izpodbijajo tudi posamični akti o razrešitvah funkcionarjev, pa tožnik izpodbija prav akt o njegovi razrešitvi s funkcije podžupana, bi tožena stranka morala zaradi tožnikove procesne pravice iz 22. člena Ustave tudi v tem primeru izdati tožniku ustrezen akt v predpisani obliki in z obveznimi sestavnimi deli po standardih, ki jih določa ZUP. Med druge javnopravne stvari, ki po definiciji 2. člena ZUP nimajo značaja upravne stvari, je treba uvrstiti tudi tako pomembne javno-pravne zadeve, kakršna je razrešitev občinskega funkcionarja s funkcije podžupana, sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov. To je bistveno oteženo v primeru, če ni izdan ustrezen akt po pravilih ZUP. Da v konkretnem primeru ne bi šlo za poseg v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave, bi morala tožena stranka ob smiselni uporabi ZUP izdati ustrezen akt po pravilih ZUP v predpisani obliki in z vsemi sestavnimi deli, ki jih kot obvezne določa. Šele z izdajo (in ne z ugotovitvijo izida glasovanja o razrešitvi s funkcije) akta o razrešitvi namreč nastopijo pravne posledice izida glasovanja, kajti tudi v zadevah, kot je sporna razrešitev, je treba ob smiselni uporabi določb 207. člena ZUP (4. člen ZUP) šteti, da je o stvari odločeno (šele) z izdajo posamičnega akta, ki ima sestavine, predpisane za upravno odločbo. Določba 1. odstavka 33.a člena ZLS ne vsebuje materialnih pogojev za razrešitev, to pa pomeni, da ima tožena stranka pri odločanju o razrešitvi podžupana široko polje diskrecije, iz česar sledi, da mora biti vpliv kršitve procesnih pravil, ki niso absolutne kršitve predpisov o postopku, tudi dokazan, ne samo zatrjevan. Na splošno je dopustnost upravnega spora urejena z določbo 1. odstavka 4. člena ZUS. Vsakdo pa, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo, pri čemer je trditveno in dokazno breme na njegovi strani. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS se presojajo le posamični akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice, vendar skladno z načelom subsidiarnosti upravnega spora le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar implicitno predpostavlja dopustnost sodnega varstva.
Javni razpis, ki ga tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, pa ni akt v smislu navedenih določb. Z izpodbijanim javnim razpisom se namreč pozivajo izdajatelji radijskih ali televizijskih programov, ki jim je Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije z odločbo podelila status lokalnega, regionalnega ali študentskega programa, da lahko kandidirajo za sofinanciranje programskih vsebin za izvedbo njihovih programov pod pogoji, določenimi v javnem razpisu. Javni razpis torej ni odločitev, saj z njim tožena stranka ni odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pomeni, da javni razpis še ni upravni akt in s tem akt, ki bi ga bilo mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu.
Ker tožena stranka ni prošnje za azil s sklepom zavrgla iz razloga, da se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine niso bistveno spremenile, potem se pri utemeljevanju odločbe o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene, ne more opirati na določilo 41. člena ZAzil. Pri zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja (prvi razlog iz 1. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil) mora tožena stranka v dokazni oceni utemeljiti, da je prosilec za azil v postopku namerno predložil ali navajal netočne in zavajajoče podatke, ne da bi zato imel upravičen razlog. Ker je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63b členu ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije. Po podatkih iz spletne strani Evropske unije, ki so v spisu v obravnavani zadevi, je bila omenjena direktiva sprejeta s strani Sveta Evropske unije. Vendar pa še ni objavljena v Uradnem listu, zato še ni veljavni pravni vir. To pomeni, da si tožena stranka pri interpretaciji pojma preganjanja iz ZAzil lahko zaenkrat pomaga z razlago pojma preganjanja s pomočjo opredelitve preganjanja po 9. členu Direktive o minimalnih standardih za določitev statusa begunca za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva oziroma za tiste, ki potrebujejo določeno mednarodno zaščito. V zvezi z drugim razlogom iz določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil sodišče pripominja, da je treba to pravno podlago razlagati restriktivno oziroma da mora biti zloraba dokazana do stopnje, ko je dvom izključen. Iz upravno-sodne prakse v zvezi z humanitarnim azilom izhaja, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki samo takrat, ko tožena stranka v upravnem postopku ni ugotavljala oziroma presojala pogojev za humanitarni azil, pri čemer pa iz podatkov v spisu po presoji sodišča izhaja, da je v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca za azil podano dovolj razlogov, da bi tožena stranka morala odločati tudi o humanitarnem azilu.
Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Ta institucija je bila namreč ustanovljen s strani Organizacije združenih narodov, v okviru katere je bila tudi sprejeta Ženevska konvencija. Iz Statuta Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in Resolucije Organizacije združenih narodov 428 (V) z dne 14. 12. 1950 namreč izhaja težnja po sodelovanju med državami in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, določene pa so tudi posebne odgovornosti te mednarodne institucije na področju zaščite beguncev in tudi nadzorne naloge v zvezi z uporabo pravil o zaščiti beguncev. Sodelovanje med pristojnimi organi odločanja in Visokim komisariatom za begunce pa je vzpostavljeno tudi v Ženevski konvenciji (35. člen in II. poglavje Protokola k Ženevski konvenciji) ter v ZAzil (določilo 9. in 10. člena ZAzil). Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije, ker je azilno pravo v procesu harmonizacije znotraj članic Evropske unije. V vsakem primeru pa mora biti takšno uporabljeno stališče v upravni odločbi tudi ustrezno dokumentirano, vključno z navedbo ustreznega citata. (V konkretnem primeru ne gre za delo "Zakon o statusu begunca", ampak za "Pravo o statusu begunca"). Kadar tožena stranka z ustreznimi metodami razlage opredeli, kaj pomeni pojem preganjanja v smislu ZAzil in navede, kaj je tožnik izpovedal v upravnem postopku, potem mora obrazložitev zajeti tudi konkretno subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan v zvezi z opredelitvijo preganjanja, ne pa da je obrazložitev sestavljena iz treh ločenih delov, v katerih je najprej povzetek izpovedi prosilca za azil, temu sledi navedba materialnega prava, na koncu pa gola ugotovitev, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zakoniti obveznosti, tudi zakonito izrečeni kazni za večkratno prepovedano dejanje. Vendar mora v takem primeru tožena stranka po usmeritvah Visokega komisariata za begunce, ko ugotovi, kakšne kazni so predvidene za dejanje, ki ga je storil prosilec za azil v izvorni državi, oceniti tudi, kako visoka kazen zelo verjetno čaka prosilca za azil v izvorni državi in nato oceniti ali je tako ugotovljena visoka kazen oziroma takšna narava kazni sorazmerna glede na storjeno dejanje, in če je skladna s splošno sprejetimi standardi temeljnih človekovih pravic. Pristojni organ si pri tem lahko pomaga tudi s primerjavo tovrstnega kaznovanja v državi, v kateri oseba prosi za azil, pri čemer je dopustno sprejeti tudi pomembne razlike v kazenskih obravnavanjih dezerterstva med posameznimi državami (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedure and Criteria for Determining Refugee Status, Geneva, January 1992, Poglavje II, B(2)d, str. 15-16). Kaznovanje oziroma maltretiranje v vojski, da bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, mora imeti podlago v enem izmed 5 razlogov iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Če nobeden od teh petih razlogov ni podan, potem je načeloma mogoče tožnikovo prošnjo presojati z vidika pogojev za humanitarni azil po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. ZAzil v skladu z Ženevsko konvencijo ne temelji na t.i. konceptu skupinske zaščite beguncev, ki je veljal po mednarodnih institutih zaščite beguncev pred sprejemom Ženevske konvencije, ampak ZAzil in Ženevska konvencija zahtevata tudi presojo konkretnih okoliščin primera, ki so vezane na individualnega prosilca za azil. Uporaba samo splošne in objektivne ocene stanja v državi v azilnih postopkih bi pomenila, da pristojni organ na podlagi objektivne analize stanja na določenem področju lahko na enak način odloči za več prosilcev za azil iz iste države, ki se sklicujejo na podobne okoliščine. To pa bi bilo v nasprotju z konceptom ZAzil in Ženevsko konvencijo. Tožeča stranka tožbenih ugovorov ne more uspešno opirati na priložena poročila, če je njeno sklicevanje pavšalno, ampak mora konkretno navesti, kateri ugovor dokazuje, s katerim konkretnim podatkom iz priloženih poročil, pri čemer mora biti citat ustrezno dokumentiran, z navedbo strani v dokumentu in prevodom v slovenščino. Sodišče še pripominja, da v zvezi s takšnim dokazovanjem ne more imeti največje teže podatek iz opisa dejstev o stanju v predmetni državi na obravnavanem področju, ampak je treba posebno težo dati sklepom, kajti v teh sklepih avtorji poročila dejstva o razmerah v državi povezujejo in aplicirajo na postopke odločanja o azilu ali humanitarni zaščiti beguncev; to velja še posebej takrat, ko avtorji poročil upoštevajo tudi sodno prakso.