priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - izgnanstvo - nedoločen pravni pojem
Odredbe visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne 23.2. in 8.7.1942, s katerimi je bilo omejeno prosto gibanje ljubljanskega prebivalstva ter razlaščenih 42 lastnikov za potrebe obmejnih nadzornih točk. Razlogi za sprejem teh odredb pa niso bili politični, kot to zmotno meni tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, temveč vojaško-strateški. Politični razlogi bi bili namreč v smislu določb ZZVN podani v primeru, ko je bilo nad osebo izvršeno nasilje zaradi njenega nasprotovanja nacističnemu oziroma fašističnemu režimu, česar tožeča stranka ni nikoli zatrjevala.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - upravni spor - bistvena kršitev določb postopka - opredelitev do tožbenih navedb - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb tožeče stranke, da nikoli ni bila italijanski vojak, da ni nosila uniforme in da ni nikoli opravljala vojaških obveznosti, ampak je bila zajeta v delovni bataljon kot civilna oseba in je morala opravljati razna težka fizična dela.
žrtve vojnega nasilja - status begunca - priznanje statusa begunca z uporabo izrednega pravnega sredstva - razveljavitev pravnomočne odločbe - učinkovanje odločbe za naprej
Tožniku je bilo mogoče priznati status begunca šele z uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe na zahtevo stranke po 265. členu ZUP/86, ki pa izrecno določa, da lahko odločba učinkuje le za naprej.
status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - izvajanje ukrepov
Tožniku po določbah 8. odstavka 2. člena ZZVN zahtevanega statusa ni mogoče priznati, ker njegova mati ni umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj v času smrti nad njo niso bili izvajani nasilni ukrepi v smislu citiranih zakonskih določb.
status žrtve vojnega nasilja - ponovno odločanje o zahtevi - nespremenjena dejansko stanje in materialnopravna podlaga - preizkus zahteve - zavrženje zahteve
Ker sta od časa odločanja o prejšnji zahtevi ostala nespremenjena tako materialnopravna podlaga kot tudi dejansko stanje, na kateri temeljita tako prva kot ponovna zahteva, bi moral prvostopenjski organ po določbah 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zahtevo zavreči.
status žrtve vojnega nasilja - smrt enega od staršev - pogoji za priznanje statusa - neposredno nasilje okupatorja - smrt zaradi bolezni in mučenja
Ker v predmetni zadevi ni sporno, da tožničinemu očetu življenje ni bilo neposredno odvzeto s strani okupatorja, temveč je po več kot enem letu po prihodu iz taborišča umrl v bolnišnici za posledicami bolezni in prestanega mučenja, tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega eden od staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da ni mogoče šteti, da je oče umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V teh okoliščinah bi namreč umrl le tedaj, če bi umrl v času, ko je bil neposredno izpostavljen nasilju okupatorja.
prepozna pritožba zoper odločbo upravnega organa prve stopnje - odločanje druge stopnje o pritožbi - zavrženje pritožbe
Nesporno je, da je bila pritožba zoper prvostopno odločbo vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka, zaradi česar jo je bilo treba po določbah 239. člena ZUP/86 kot prepozno zavreči.
status delovnega deportiranca - izpolnjevanje pogojev - podlaga za odločitev - arhivsko gradivo
Zgolj dejstvo, da v tožnikovem primeru ne obstaja arhivsko gradivo, ne more biti tožniku v škodo in zato tudi ne zadostna podlaga za odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.
status žrtve vojnega nasilja - pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - nasilno dejanje ali prisilni ukrep
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa ZZVN tudi pogoj, da je dejanje oziroma ukrep bil storjen zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (2. člen ZZVN).
status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok - ugotavljanje okoliščin v zvezi z odvzemom otroka
Glede na določbe 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja (ukradeni otrok) - oseba, ki še ni bila stara 15 let, ko jo je okupator nasilno odvzel staršem ali skrbnikom zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov ter jo odpeljal v taborišče za ukradene otroke ali k okupatorski družini. Iz zgodovinskih dejstev je razvidno, da so bili to predvsem otroci, katerih starši so odšli v partizane ali so bili ustreljeni kot talci oziroma so bili s strani nemškega okupatorja označeni kot komunistični zločinci. Zato je treba v postopku za priznanje statusa ugotoviti tudi okoliščine v zvezi z odvzemom otroka oziroma o tem, ali je okupator izvajal ukrepe zoper njegove starše oziroma skrbnike.
žrtve vojnega nasilja - pogoj za priznanje statusa - stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ob prenehanju nasilja
Za priznanje statusa je v ZZVN tudi pogoj, da mora imeti v primeru, če je bil ukrep ali dejanje izvršeno izven teritorija Republike Slovenije, a na teritoriju bivše Kraljevine Jugoslavije, oseba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od prenehanja nasilja (6. odstavek 2. člena ZZVN).
status žrtve vojnega nasilja - begunec - pogoji za priznanje statusa - čas trajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa
Eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je tudi čas trajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ta pogoj je določen v 3. členu ZZVN tako, da se zahteva trajanje treh mesecev nepretrgano. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, ker je trajanje prisilnega ukrepa, ki se je zgodil 13. maja 1945, prekinil konec druge svetovne vojne (15. maja 1945). Za priznanje statusa je namreč v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas od 6. aprila 1941 do 15. maja 1945.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - stalno prebivališče žrtve ob pričetku izvajanja nasilja - vezanost na sedanji teritorij Republike Slovenije
Če je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je (ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev) žrtev vojnega nasilja, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena). Če pa je imela ob začetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa (v okoliščinah druge svetovne vojne) stalno prebivališče na drugem ozemlju, in sicer na ozemlju takratne kraljevine Jugoslavije, ji je priznati status, če je po prenehanju vojnega nasilja pridobila stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije.
status žrtve vojnega nasilja - združljivost statusa žrtve vojnega nasilja in statusa vojnega veterana
V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so bili v določenih minulih obdobjih vojne ali vojaške agresije na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V Zakonu o vojnih veteranih pa je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja. Navedena zakona nimata določb o nezdružljivosti statusov, v 9. členu ZZVN je celo nasprotno določeno, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Glede na navedeno ni mogoče odločitev o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja vezati na pridobitev statusa vojnega veterana.