CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00051824
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 11, 79, 87, 87/1, 87/2, 119, 119/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. ZPP člen 81, 81/5.
status civilnega invalida vojne - status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova - priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne - tožba v upravnem sporu - smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - aktivna legitimacija dediča - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00051822
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 11, 79, 87, 87/1, 87/2, 119, 119/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. ZPP člen 81, 81/5.
status civilnega invalida vojne - status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova - priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne - tožba v upravnem sporu - smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - aktivna legitimacija dediča - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.
INVALIDI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00039483
URS člen 8, 153, 153/2. UZITUL člen 3. ZZZ-1 člen 80, 81, 82, 83. ZVojI člen 79. Sporazum o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, z dne 18. 12. 1954 (1954) člen 1, 1/1, 2, 3, 4. Pariška mirovna pogodba (Mirovna pogodba z Italijo) (1947) člen 9, 19/1, 19/2. Pariška mirovna pogodba (Mirovna pogodba z Italijo) (1947) točka 7, 8.
dopuščena revizija - zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne - pravica do invalidnine - izplačilo akontacije vojaške invalidske pokojnine - mednarodne obveznosti - mednarodno običajno pravo - pravna praznina - zavrnitev revizije
Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, konkretno iz njegovega 1. člena.
Revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena, ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje.
Odgovor na postavljeno pravno vprašanje (ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republike Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947) je v okvirih obravnavane revizije torej pritrdilen. Zato Vrhovno sodišče ni prekinilo revizijskega odločanja in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI (156. člen Ustave), ampak je po ugotovitvi, da ostale revizijske navedbe niso bistvene za odločitev, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00034318
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 87. ZPP člen 81, 81/1, 96, 100, 100/1 343, 346.
priznanje statusa civilnega invalida vojne - sposobnost biti stranka - stranka v postopku upravnega spora - zavrženje tožbe - procesna legitimacija za pritožbo - obseg pooblastila odvetniku - pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu - smrt stranke pred vložitvijo tožbe - smrt pooblastitelja - zavrnitev pritožbe - neprenosljiva osebna pravica
Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu.
Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP.
Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (morebitnega) pritožbenega postopka v upravnem sporu.
Ker gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, ki bi jo nadalje zastopal na podlagi sicer veljavnega pooblastila, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00031470
ZPP člen 367a. Zakon o civilnih invalidih vojne (1978) člen 79. Sporazum o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, z dne 18. 12. 1954 (1954) člen 1.
dopuščena revizija - zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne - pravica do invalidnine - pravna praznina - sodno varstvo pravic - mednarodne obveznosti - precedenčni učinek
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Zakon o vojnih invalidih v skladu z Ustavo in Sporazumom o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov z dne 18. 12. 1954 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA - MEDNARODNO JAVNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0017174
URS člen 2, 8, 50, 153, 153/2. ZZVN člen 2, 2/1, 3, 18. ZSPOZ člen 5, 10, 10/1, 10/1-1, 11, 11/1, 12-16.
povrnitev škode - vojna škoda - druga svetovna vojna - odgovornost države - odgovornost Republike Slovenije - pravica države do reparacije - žrtve vojnega nasilja - popolna odškodnina - taboriščniki v koncentracijskih taboriščih - viri mednarodnega prava - odškodninska odgovornost po splošnih predpisih obligacijskega prava - lex specialis
Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi.
V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.
URS člen 2, 50, 153. ZZVN člen 2, 3, 4, 8, 15. ZSPOZ člen 3, 5, 11, 12, 13.
odškodnina za vojno škodo – žrtve vojnega nasilja - prisilna mobilizacija v druga svetovni vojni – odgovornost države – pravica do reparacije – popolna odškodnina
Določba 50. člena URS ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja upravičene do poravnave škode že a priori. Država je dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi.
Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države ni.
status žrtve vojnega nasilja – dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - standard natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja – zelo hude posledice niso posledice izpodbijane odločitve
Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega pa v tem primeru revident ni napravil.
Če se revident sklicuje na hude posledice, ki niso posledica izpodbijane odločitve, ni izkazano izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
vojni veterani – priznanje statusa – zakonsko določeni kriteriji - načelo zakonitosti – obveznik delovne dolžnosti v železniškem gospodarstvu
Po načelu zakonitosti upravnega postopka se pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa presoja z vidika pravnega stanja in dejanskega stanja, ugotovljenega v času izdaje odločbe na prvi stopnji.
Ker primera, kot je revidentov, ZVV v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa še ni urejal, mu zahtevanega statusa in z njim povezanih pravic v tem postopku ni mogoče priznati.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – izgnanec – prisilna izselitev iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov – begunec – pobeg pred vojnim nasiljem – konkretno in neposredno vojno nasilje – neposredna ogroženost
Splošne okoliščine vojne in nasilje, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - vojaški vojni invalid – v zakonu določeni prisilni ukrepi okupatorja – izkazanost prisilnih ukrepov
Po določbi 5. člena ZZVN se vojaškemu vojnemu invalidu lahko prizna status žrtve vojnega nasilja le ob pogojih, ki so določeni s tem zakonom. To pa med drugim pomeni, da bi morala revidentka izkazati, da je bila v času, ko je utrpela poškodbo, zaradi katere ji je bil priznan status vojaškega vojnega invalida, izpostavljena v 2. členu ZZVN določenim prisilnim ukrepom. Ker revidentka v upravnem postopku glede na okoliščine primera (v času poškodbe je aktivno sodelovala z NOB) tega ni izkazala, ji zahtevanega statusa in pravic ni mogoče priznati.
priznanje statusa vojnega invalida – civilni invalid vojne
Pravno relevantna dejstva iz 4. člena ZVojI za priznanje statusa civilnega vojnega invalida mora stranka dokazati s stopnjo gotovosti; revizija zoper odločbo prve stopnje, s katero se stranki prizna status vojnega invalida, mora biti opravljena v roku treh mesecev od dneva, ko je tožena stranka prejela zadevo.
status žrtve vojnega nasilja – otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – pogoji za priznanje statusa
Če je otrokov starš umrl po vrnitvi v domovino na domu, kjer je zaradi posledic vojnega nasilja umrl, ne gre za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.
žrtve vojnega nasilja – obnova postopka – procesne predpostavke - upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka – lastnost stranke – stranski udeleženec
Ker tožnik v postopku priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca in niti ne uveljavlja, da bi moral v prvotnem postopku sodelovati kot stranka ali stranki udeleženec (obnovitveni razlog iz 9. točke 260. ZUP), v obravnavani zadevi ni upravičen predlagatelj obnove postopka.
žrtve vojnega nasilja – status delovnega deportiranca – dokazno breme – prisilno delo – pogoji za priznanje statusa – odškodnina za prisilno delo od tujega sklada
Pri odločanju o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca ni mogoče upoštevati dejstva, da je bila tožnici za prisilno delo izplačana odškodnina s strani tujega sklada za tovrstne odškodnine, saj je bila odškodnina tožnici priznana na popolnoma drugi pravni podlagi, kot jo za priznanje zahtevanega statusa in pravic določa ZZVN.
žrtve vojnega nasilja – status delovnega deportiranca – dokazno breme – prisilno delo – delo preko organizacije TODT – pogoji za priznanje statusa – delo z elementi delovnega razmerja – odškodnina za prisilno delo od tujega sklada
Med žrtve vojnega nasilja – delovne deportirance ni mogoče šteti osebe, ki jo je na delo poslala organizacija TODT in pri kateri obstajajo v času dela vsi elementi delovnega razmerja.
obnova postopka - žrtve vojnega nasilja – status vojaškega vojnega invalida – dokazovanje – revizija – meje preizkusa izpodbijane sodbe – glavna obravnava
Glede na dejansko ugotovitev v obnovljenem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano, je pravilna presoja sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podana le verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev, kar pa za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida ne zadostuje.
status civilnega invalida vojne – zvišanje odstotka invalidnosti - dokazovanje
V postopku za zvišanje odstotka invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja mora invalid dokazati, da je verjetno nastala sprememba na organizmu, ki vpliva na njegove pravice, določene z dokončno odločbo.