V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V spornem primeru pa je tožnik utrpel medsebojna tesni preplet in pogojevanje vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot posledico strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko. Vse to torej vodi k zapolnitvi standarda pravične odškodnine v oblliki enotne odškodnine.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da toženka, glede na ugotovljene okoliščine, ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
Po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlog za imenovanje novega izvedenca ni podan samo v primeru, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre za izjemne primere, ko je predlog za novega izvedenca utemeljen oziroma ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.
Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Če so med pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami v zunaj pravde pridobljenem mnenju in sodnem izvedenskem mnenju razlike, se mora sodišča do njih vsebinsko opredeliti in se ne sme zadovoljiti s pavšalno oceno o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju.
Vsakršna zahteva po dodatnem utemeljevanju razlogov za imenovanje novega izvedenca bi v konkretnih okoliščinah pomenilo za tožnico, ki je na izjemno zahtevnem in zapletenem medicinskem področju laik, nesorazmerno breme. Tožnica je uspela s svojimi vsebinskimi trditvami zasejati razumen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tega dvoma ni mogoče odpraviti drugače kot s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke.
Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve.
Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji.
Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.
Odškodninska odgovornost "dejanskega delodajalca" se je v sodni praksi vzpostavila predvsem zaradi dodatne zaščite delavca kot oškodovanca, kar naj bi kvečjemu razširjalo in ne ožilo možnosti delavca za povrnitev škode v zvezi z delovnim razmerjem, ki tako ni vezana nujno zgolj na odškodninsko odgovornost "formalnega" delodajalca. Morebitna odškodninska odgovornost "formalnega" delodajalca zaradi opustitve njegovih dolžnostnih ravnanj lahko obstoji poleg odškodninske odgovornosti "dejanskega delodajalca" in druga ne izključuje nujno prve, kot sta zmotno presodili sodišči nižjih stopenj.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?
Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.
Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.