Na eni strani ima delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavcev pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani ima delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o neobstoju krivdne odškodninske odgovornosti zavarovancev prvo in drugo tožene stranke?
◦ Ali obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (in prve stopnje) glede neobstoja odgovornosti zavarovancev toženk zadostuje standardu obrazložene sodne odločbe?
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ocena sodišča druge stopnje, da bi bil tožnik glede odprave premoženjske škode po normalnem teku stvari postavljen v boljši položaj, če bi bila izvedba preiskovalnih ukrepov strokovno pravilna, zadošča za obstoj pravnorelevantne vzročne zveze in obsodbo države na plačilo odškodnine zaradi odprave škode.
Zasneženo in spodaj poledenelo dvorišče ni nevarna stvar v pomenu, na katerega odškodninsko pravo navezuje odškodninsko odgovornost zaradi nevarne stvari. Pravni subjekt je namreč imetnik dvorišča. Dvorišče ni nevarna stvar. Sneg in zmrzal sta naravna pojava. Za naravne pojave pa pravnim subjektom ni mogoče pripisovati objektivne odškodninske odgovornosti. Tudi hoja po zasneženi in poledeneli površini v času zimskih razmer ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi ni bistveno, ali je ledena površina vidna ali se nahaja pod snegom. Še vedno gre za naravni pojav.
Vse povedano veja tudi za kidanje snega. Gre za običajno zimsko dejavnost, ki jo opravljajo zasebniki na lastnih površinah, kakor tudi na službenih površinah, kadar tako nanesejo razmere (npr. na parkirišču, pločniku pred poslovalnicami, gostilnami, trgovinami, šolami, na dvoriščih itd.). Prav zato, ker gre za običajno dejavnost, iz katere tudi ne preti življenjsko izreden obseg škode, je ni mogoče pripisati pod pojem nevarne dejavnosti v pomenu odškodninskega prava.
V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi izdaje nepravilnega posamičnega upravnega akta in ne zaradi zakonodajne protipravnosti. Zato je pomembna le presoja, ali ravnanje davčnih organov, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje nadrejenih organov niso opozorili na morebitno protiustavnost ZDavP-2, predstavlja protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave predpostavka za odškodninsko odgovornost države.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je na protiustavnost določbe 68.a člena ZdavP-2 že med zakonodajnim postopkom opozorila zakonodajna-pravna služba Državnega zbora. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2G) je za vlado pripravilo Ministrstvo za finance. V zakonodajnem postopku je v imenu vlade sodelovalo takratno vodstvo Ministrstva za finance. To vodstvo kljub temu, da je bilo v zakonodajnem postopku s strani zakonodajnopravne službe Državnega zbora opozorjeno na neustavnost predpisa, predloga spremembe zakona ni spremenilo. Odločitev Ministrstva za finance je glede na položaj in avtoriteto zakonodajnopravne službe morala temeljiti na tehtnem premisleku. Javnim uslužbencem, ki so v okviru Ministrstva za finance na prvi in drugi stopnji odločali o tožnikovi davčni zadevi, glede na opisano predhodno ravnanje njihovih nadrejenih in načelo hierarhičnosti, ni mogoče očitati, da vprašanja protiustavnosti niso ponovno načeli, ampak so obravnavo tega vprašanja prepustili sodišču, ki pa ima zakonska pooblastila, da lahko samostojno in neodvisno začne postopek za oceno ustavnosti zakona. Pravilna je bila presoja sodišča prve in druge stopnje, da njihovo ravnanje ni bilo nerazumno in ne predstavlja grobe kršitve temeljnih načel upravnega delovanja.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ocenili, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke?