Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.

Obveznost organizatorja športne prireditve je na abstraktni ravni opredeljena v drugem odstavku 15. člena ZVSmuč. Organizator mora med drugim zagotoviti zaščitna sredstva, „če so ta potrebna“. Iz navedenega besedila je mogoče napraviti le en sam sklep splošne in abstraktne narave. To je, da ne obstaja apriorna obveznost organizatorja prireditve, da celotno progo obda z zaščitno mrežo, marveč je to dolžan storiti le tam, „kjer je to potrebno“. To seveda pomeni, da je potrebnost treba presojati glede na konkretna dejstva primera. Ta konkretna dejstva primera se nanašajo na konkretne naravne lastnosti smučarske proge, na kateri se odvija rekreativno veleslalomsko tekmovanje.

Dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati potrebnost zaščite, mora torej v pravdi zatrjevati in dokazati (torej utemeljiti) tožnik. Če jih ne zatrjuje ali ne dokaže, potem pač ni mogoč sklep o potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev.

O nepravi spremembi tožbe govorimo takrat, ko predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. Stališče sodne prakse je enotno, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka.

Dejstvo je, da je v primeru razlitja olja iz razbite steklenice treba tako pospraviti steklo in stvari iz vrečke, kot obrisati stopnice. Kaj od tega bo posameznik storil najprej, je stvar njegove odločitve. V kolikor opravi vse navedeno, eno takoj za drugim, mu (ne glede na vrstni red njegovih dejanj) opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati. Kljub temu, da ni sporno, da je oljni madež na stopnicah, prekritih s keramiko, povečal možnost zdrsa, je tako za presojo skrbnosti zavarovanke ključno, da se je namenila tla obrisati takoj po tem, ko je odpravila ostale posledice, ki so zaradi razbite steklenice z oljem nastale. Okoliščina, da je odpravljanje teh posledic trajalo 20 do 30 minut, presoje, da je se brisanja stopnic nameravala lotiti dovolj hitro, ne spremeni.