Tožnik je odškodninsko tožbo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva vložil že 29. 12. 2003 na podlagi 26. člena Ustave v zvezi z odškodninskimi določbami ZOR. Poleg tega je za konkretni primer ugotovljeno, da do vložitve tožbe tožnikov zahtevek še ni bil zastaran. To pomeni, da za tu obravnavanega tožnika 12. člen ZPŠOIRSP, ki določa omejitev skupne višine denarne odškodnine, ne velja. To pa nadalje pomeni, da je treba tožnikovo odškodninsko tožbo obravnavati po splošnih pravilih obligacijskega (natančneje odškodninskega) prava, kot to določa prvi odstavek 11. člena v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPŠOIRSP, s to razliko, da bo tožnikova višina denarne odškodnine odvisna izključno od obsega njemu nastale (premoženjske in/ali nepremoženjske) škode, ki ne bo omejena z maksimalnim zneskom denarne odškodnine.
S poslovodenjem praviloma ni mišljeno opravljanje poslov, to je izvajanje dejavnosti podjetja, temveč vodenje podjetja. Pri vodenju poslov gre namreč praviloma za vodilna dela in naloge, za vodenje družbe in njenih poslov, ki je v domeni uprave. Kot poslovodstvo tako na splošno razumemo operativno vodenje delovanja družbe, ki pa obsega tudi vodenje finančnega poslovanja in skrb za zakonitost poslovanja. Prav pooblastila, ki jih je toženi stranki kot poslovodji dajal ta položaj, pa je tožena stranka izrabila pri poslovodenju (vodenju in nadziranju finančnega poslovanja družbe) na škodo družbe.
V konkretnem primeru gre torej za prikrajšanje v zvezi s poslovodenjem. Tožena stranka je namreč protipravno premoženjsko korist pridobila kot začasni direktor gospodarske družbe, in to pri vodenju finančnega poslovanja družbe, pri poslovanju z njenim transakcijskim računom, ko je kot poslovodja »odrejala gotovinske dvige« (nakar so podrejeni »po nje[n]ih navodilih« dvigali gotovino in ji jo izročali). Dajanje odredb pa je značilnost poslovodenja.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se je viličar v trenutku nastanka škodnega dogodka uporabljal kot prevozno sredstvo, uporabljeno v skladu z običajnimi funkcijami motornega vozila (v njegovi prometni funkciji) in so posledice tovrstne nesreče zajete z zavarovanjem AO.
Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.
Obveznost organizatorja športne prireditve je na abstraktni ravni opredeljena v drugem odstavku 15. člena ZVSmuč. Organizator mora med drugim zagotoviti zaščitna sredstva, „če so ta potrebna“. Iz navedenega besedila je mogoče napraviti le en sam sklep splošne in abstraktne narave. To je, da ne obstaja apriorna obveznost organizatorja prireditve, da celotno progo obda z zaščitno mrežo, marveč je to dolžan storiti le tam, „kjer je to potrebno“. To seveda pomeni, da je potrebnost treba presojati glede na konkretna dejstva primera. Ta konkretna dejstva primera se nanašajo na konkretne naravne lastnosti smučarske proge, na kateri se odvija rekreativno veleslalomsko tekmovanje.
Dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati potrebnost zaščite, mora torej v pravdi zatrjevati in dokazati (torej utemeljiti) tožnik. Če jih ne zatrjuje ali ne dokaže, potem pač ni mogoč sklep o potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev.