Vrhovno sodišče ocenjuje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo tožniku (oškodovancu) naročeno, da mini nakladalnik pripravi na prevoz po zaključenem delu z odklopom bagrske roke (kar je skladno z njegovo običajno funkcijo), iz obratovanja mini nakladalnika Bobcat S250 ne izhaja neobičajno velika škodna nevarnost in da zato v konkretnem primeru sam po sebi ni nevaren. V konkretnem primeru je namreč škoda nastala izključno zaradi oškodovančeve napake in ne zaradi „samodejnega“ delovanja stroja.
S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna. Nevarnost stvari se namreč presoja po temeljnih lastnostih stvari, ne pa po krivdnih/malomarnih ravnanjih njenega upravitelja. Stvar, tudi če je obratujoča, ni (nujno) nevarna sama po sebi. Ob tem velja še dodati, da tudi delovni proces v konkretnem primeru ni bil nevaren sam po sebi. Oškodovančeve napake/malomarnosti pa ni mogoče šteti kot sestavni del delovnega procesa.
V judikaturi ESČP je utrjeno stališče, da je pravica zagotavljati anonimnost virov sestavni del novinarjeve svobode izražanja. Gre za eno temeljnih dolžnosti novinarjev, ki se je razvila iz bistva in nujnosti novinarskega dela. Za svobodo tiska je namreč informiranje javnosti s pomočjo anonimnih virov ključnega pomena. Mnoga pomembna novinarska razkritja temeljijo prav na virih, ki so informacije pripravljeni posredovati le v primeru zagotovitve njihove anonimnosti, medtem ko uradnih informacij ne želijo dati niti pozneje sodelovati pri dokazovanju v sodnih postopkih. Z onemogočanjem poročanja na podlagi anonimnih prijav oziroma virov bi lahko bila prizadeta pomembna vloga tiska kot varuha demokracije in njegova zmožnost javnosti posredovati informacije, posledično pa bi bila okrnjena zmožnost javnosti preko tiska izvrševati nadzor nad ravnanjem oblasti. Pravice zagotoviti anonimnost informantov zato ni mogoče šteti za nekakšen novinarski privilegij, temveč zlasti kot del pravice javnosti do obveščenosti.
Po kriterijih ESČP se ocena, ali je imel novinar utemeljen razlog verjeti v objavljena dejstva oziroma ali je bil v dobri veri, ne preverja z razkritjem identitete vira in tehtanjem o njegovi kredibilnosti oziroma zanesljivosti. Vira ni dolžan razkriti in ga k temu v pravdnem postopku ni mogoče niti prisiliti. Vendar pa je dejstvo, da članek temelji na anonimnem viru, ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji novinarske skrbnosti. Novinar se odgovornosti za posredovane neresnične podatke namreč ne more razbremeniti le s sklicevanjem, da mu jih je posredoval "zanesljiv" anonimen vir.
načelo kontradiktornosti - dokazovanje - zaslišanje priče - razkritje vira informacij - zaščitena priča - pravica do svobode izražanja - resničnost objavljenih informacij - prepričanje v resničnost informacij - skrbnost novinarja -
Odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.
Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.
Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja
V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.
Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.
Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.
Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.
Tožnik je s trditvijo o neprimernosti delovne opreme dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženkine zavarovanke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. S tem je svojemu trditvenemu bremenu za utemeljevanje toženkine odškodninske odgovornosti na podlagi pravil o krivdni odgovornosti zadostil.
Košnja spolzkega terena s kosilnico nitkarico sama po sebi ni nevarna dejavnost. Delo je postalo nevarno iz razloga, ker se je košnja izvajala na nekoliko nagnjenem in spolzkem terenu. Zaradi tega je v konkretnem primeru uporaba pravil o nevarni stvari oziroma dejavnosti izključena.
Stališče nižjih sodišč, da je toženkina zavarovanka opustila dolžno skrbnost pri izvedbi košnje, je materialnopravno zmotno. Tožnik je očitek o krivdni odgovornosti utemeljeval s trditvijo, da toženkina zavarovanka ni zagotovila primerne delovne opreme, ker njegovi čevlji naj ne bi imel proti-zdrsne podlage. Tega očitka tožnik v dokaznem postopku ni uspel dokazati.