URS člen 26, 34, 35, 36. ZZZ-1 člen 8, 17, 17/2, 18, 19. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (1961) člen 1.
odškodninska odgovornost države - nadzor nad delovanjem predstavništva v tujini - veleposlaništvo - veleposlanik - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - nastanek škode
Kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni podana v zvezi s pregledom dela rezidence, v katerem so se izvajale (tudi) naloge predstavništva, saj uradni del rezidence ni prostor v smislu 36. člena URS, v katerem bi toženec lahko upravičeno pričakoval, da bo sam (merilo "razumno pričakovane zasebnosti"). Pregled uradnega dela rezidence je bil opravljen v skladu z določbami ZZZ-1 in Navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Glede na okoliščine konkretnega primera pa Vrhovno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da protipravnost ravnanja toženke ni podana glede izvajanja notranjega nadzora in z njim povezanega pregleda v zasebnih prostorih rezidence. Toženka namreč v postopku ni izkazala okoliščin, ki bi upravičevale pregled zasebnega dela rezidence in posledično omejitev pravice do zasebnosti veleposlanika in njegove družine v skladu z ustavo in zakonom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00010064
OZ člen 179. URS člen 42.
dopuščena revizija - osebnostna pravica - pravica do združevanja - članstvo v lovski družini - pravno priznana škoda - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice in kot takšna predstavlja podlago za uveljavljanje pravno priznane škode.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00011362
ZDen člen 88. ZOR člen 108, 154, 206. SZ člen 117.
denacionalizacija - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - privatizacija stanovanj po SZ - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe (kontrahirna dolžnost) - res extra commercio - ničnost prodajne pogodbe - odgovornost zaradi ničnosti pogodbe - povrnitev premoženjske škode - deliktna odškodninska odgovornost - solidarna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - ravnanje tretjega - vzrok za nastanek škodne posledice - pogoj za nastanek škodne posledice - teorija naravne vzročnosti - dolžna skrbnost - teorija ratio legis vzročnosti - teorija adekvatne vzročnosti - pretrganje vzročne zveze
Prav protipravno ravnanje prve toženke - prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen - je "izvirni greh", saj je bila ona denacionalizacijska zavezanka. Sporno stanovanje je bilo po zakonski določbi izvzeto iz pravnega prometa, zato lastništva nad njim ni mogla veljavno prenesti na drugega toženca. Ker je s slednjim kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo, je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije.
Ni bistven namen, s katerim je prva toženka razpolagala s stanovanjem, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. S tem, ko je z drugim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanja. Eno od temeljnih upravičenj, ki jih lastniku nudi lastninska pravica, pa je prav pravica razpolaganja s stvarjo. Prva toženka je tako mogla in morala predvideti in pričakovati, da bo drugi toženec s tem stanovanjem pravno razpolagal.
Če je namen določbe 88. člena ZDen v ožjem smislu v varstvu denacionalizacijskih upravičencev, pa je v širšem smislu njen ratio v preprečitvi morebitne škode za udeležence takega pravnega prometa in negotovosti usode pravnih razmerij, povezanih s temi nepremičninami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00012312
ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 377.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nacionaliziranega premoženja - subjektivna kumulacija zahtevkov - navadno sosporništvo - zavrženje revizije
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da velja pravilo iz petega odstavka 367. člena ZPP, na katerega se sklicujeta revidenta, le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Ker se tako dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, je revizijsko sodišče revizijo, ki ni bila dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP), zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP).
OZ člen 168, 168/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
povrnitev premoženjske škode - navadna škoda - izgubljeni dobiček - normalen tek stvari - posebne okoliščine - izračun izgubljenega dobička - metoda izračuna izgubljene koristi - fiksni stroški - amortizacija - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Načeloma sicer drži, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, saj ne nastanejo zaradi škodnega dogodka, ampak so rezultat celotnega poslovanja. Navedeno je relevantno predvsem v primerih, ko zaradi škodnega dogodka odpade uresničitev enega oziroma nekaterih pravnih poslov, v zvezi s katerimi je oškodovanec računal, da bo ustvaril dobiček. V konkretnem primeru pa je celotno poslovanje z gostinskim lokalom tožeče stranke že pred škodnim dogodkom povzročalo izgubo, škodni dogodek pa je prav tako vplival na celotno poslovanje z lokalom. Fiksnih stroškov poslovanja zato v tem primeru ni mogoče enostavno izločiti in jih šteti za irelevantne. Predstavljajo namreč del celotne dejavnosti gostinskega lokala, prav tako pa naj bi po trditvah tožeče stranke prenehanje celotne dejavnosti zaradi škodnega dogodka povzročilo škodo.
koncesijska pogodba - odstop od koncesijske pogodbe - izjava o odstopu od pogodbe - pozitivni pogodbeni interes - razveza pogodbe - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - odškodnina - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - začetek teka objektivnega zastaralnega roka
Ob upoštevanju izjavljenega odstopa ene stranke od pogodbe, morebitno vztrajanje druge stranke pri njenem nadaljevanju ni pravno pomembno. Pogodbe, ki je bila razvezana na podlagi izjave o odstopu, namreč ni mogoče enostransko obnoviti, saj je z uveljavitvijo odstopa od pogodbe prenehalo pogodbeno razmerje med strankama. "Pravne podlage ni več."
Merilo za začetek teka objektivnega roka je, da je škoda že nastala (izjema je predvidljiva bodoča škoda). Vprašanje nastanka škode pa je dejansko vprašanje, kar pomeni, da okoliščin v zvezi z nastankom škode (ali je škoda nastala, kdaj je nastala, v kolikšnem obsegu in višini) ni mogoče izpodbijati z revizijo. Ugotovitev o nastanku škode je namreč odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, pri čemer se pri začetku teka objektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je škoda nastala, medtem ko se pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je oškodovanec zvedel za (nastalo) škodo, kar je oboje dejanska ugotovitev, pri čemer pa trenutek nastanka škode ne sovpada nujno s trenutkom vednosti oškodovanca o škodi (o vseh elementih, na podlagi katerih bi mogel opredeliti obseg ene ali več pojavnih oblik pravno priznane škode).
Opisane razmere v gorskem svetu predvsem zaradi nižjih temperatur ter večje količine snega, ki ga nanašajo na očiščene površino sprotno še drugi obiskovalci oziroma pohodniki, in sprotno nastajajočega se ledu, ne dopuščajo takšnega vzdrževanja varnosti kot na primer v mestnih in drugih negorskih območjih. To velja tudi za območja okrog samih planinskih domov, kjer prav tako v hudih zimskih razmerah ni mogoče zagotavljati sprotnega čiščenja snega in odstranjevanja ledu kot v urbanih okoljih. Po drugi strani pa prav tovrstni objekti izpolnjujejo tudi v težjih vremenskih pogojih tistim obiskovalcem, ki se kljub opisanim razmeram izpostavijo na račun lastnega tveganja zaradi izvrševanja svojih potreb in zadovoljstev, svojo prvenstveno nalogo – zagotavljanje počitka, hrane in pijače gostom. Vse to pa terja milejši pristop pri opredeljevanju zahtevane ravni sicer poklicne skrbnosti (dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 6. člena OZ) oskrbnikov planinskih domov ter po drugi strani obremenitev obiskovalcev s povečano previdnostjo, oziroma s povečano stopnjo zavedanja, da je treba paziti na vsak svoj korak, čim zapustijo tovrstne objekte v opisanih razmerah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00010118
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/4.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev premoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - osebnostne pravice - poseg v čast in dobro ime - javna oseba - opravičilo - objava sodbe - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine - članek - objava fotografije v tisku - objava sodbe - pomembno pravno vprašanje - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena - dovoljenost revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - vrednost spornega predmeta - nedenarni tožbeni zahtevek - sprememba sodne prakse
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00009589
ZPP člen 214, 214/2. OZ člen 179, 182.
odškodnina - poškodba pri delu - huda telesna poškodba - priznanje navedb - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina
Obe toženki v odgovorih na tožbo nista nasprotovali le temu, da so vtoževani zneski odškodnine pretirani in previsoki glede na sodno prakso, temveč je prva toženka tudi izrecno navedla, da se bo glede višine škode lahko bolj natančno izjasnila potem, ko bo pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke. Podobno je navajala tudi druga toženka. Dejansko gre za izjavo, s katero lahko stranka prepreči učinek domneve priznanja dejstev, pri čemer je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 214. člena ZPP, da ne gre za dejstva, ki se nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.
V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev.
Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda.
Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov sporne stvari. Negativne posledice prekluzije je praviloma mogoče udeležencu nepravdnega postopka naložiti le, če je prekršil svojo obveznost prispevanja k pospešitvi postopka. Nasprotni udeleženec se je v prvem postopku zavedal pomembnosti ugovora glede pridržka vzajemnosti, pa sodišču ni predlagal pridobitve izraelskega prava in je ves čas vztrajal le pri ugovoru, da je podan pridržek vzajemnosti, ker izraelska sodišča ne obravnavajo zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, če je ta vložena več kot pet let po izdaji sodbe. Izrecno je navedel, da vsebine izraelskega prava ne dokazuje z listinami, ker ne želi po nepotrebnem povečevati stroškov postopka. Zamudo z navajanjem novih ugovorov je zato treba v celoti pripisati njegovi krivdi.
V pravni teoriji je poudarjeno, da za obstoj vzajemnosti ni nujno, da bi tuja država predvidela povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodnih odločb, saj v tem primeru vzajemnosti praktično nikoli ne bi bilo. Treba je le oceniti, ali so načeloma možnosti za priznanje tujih sodnih odločb v tej državi zaradi drugačne pravne ureditve bistveno manjše. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju določb izraelskih določb zakona, ki urejajo priznanje tujih sodnih odločb ni izkazano, da bi bili izraelski pogoji in postopek priznanja toliko strožji, da bi bilo priznavanje slovenskih sodnih odločb do te mere oteženo, da je mogoče govoriti o pridržku vzajemnosti. Pomembno je, da nasprotni udeleženec ni niti zatrjeval, niti izkazal, da bi izraelska sodišča v primerljivem primeru, ko bi šlo za odločbo kakšne druge evropske države, priznanje tuje sodne odločbe zavrnila. Takšnega primera pritožbeno sodišče tudi ni našlo v prikazu izraelske sodne prakse na področju priznavanja tujih sodnih odločb. Pritožbeno sodišče tako kot ob prvem odločanju zagovarja stališče, da je treba k ugotavljanju dejanske materialne vzajemnosti pristopiti prožno, saj je v interesu držav, da se gradi medsebojno zaupanje in pravna varnost državljanov.7 Zato je treba restriktivno pristopiti k zavračanju priznanja zaradi vzajemnosti. Žrtve nasprotnega pristopa so stranke, ki želijo zavarovati svoje pravice. S tem, ko se omogoči izvršba tuje sodbe, se strankam zagotavlja učinkovito varstvo njihovih pravic tudi pravice do sodnega varstva iz 6. člena ESČP.
Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu omogočilo sodelovanje v postopku in je bilo torej v celoti spoštovano načelo kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki ga zagotavlja tudi 22. člen Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in da sodeluje v dokaznem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je bilo vse to nasprotnemu udeležencu v postopku pred izraelskim sodiščem omogočeno.
Tako v slovenskem kot v izraelskem civilnem postopku veljata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, kar je logična posledica prevlade avtonomije volje strank v materialnem civilnem pravu. Stranka lahko z različnimi dispozitivnimi dejanji vpliva na rezultat postopka. Ena takšnih možnosti je tudi, da se odloči, da v dokaznem postopku ne bo sodelovala in s tem sprejme, da bo sodišče odločitev oprlo na dokaze, ki jih sodišču predloži nasprotna stranka oziroma, da bo sodišče uporabilo svoja pravila o izvajanju dokaznega postopka. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izraelske sodne prakse v zadevi „Axelrod“ odločilo, da bo pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo kljub temu, da tožnik glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe sodišču ni predložil nobenih listinskih dokazil, upoštevalo aktuarni izračun, nikakor ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic v postopku. Toženec je imel možnost, da takemu pristopu nasprotuje, vendar se je svoji pravici odrekel, v zadnji fazi postopka še s tem, ko zoper odločbo o določitvi višine odškodnine tudi ni vložil pritožbe.
Tudi v slovenski sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da je razmerje med zdravnikom in bolnikom praviloma pogodbene narave, ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika, ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Tako bi tudi po slovenskem pravu sodišče uporabilo določbo 147. člena OZ le v primeru, če bi ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z zdravstveno ustanovo, v kateri je bila operacija opravljena. Iz obrazložitve izraelske sodbe pa izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj pogodbo sklenil neposredno s tožencem. Ugovor, da bi bil nasprotni udeleženec tudi ob takšnih ugotovitvah zaradi določbe 147. člena OZ zavarovan pred neposredno odškodninsko odgovornostjo, tako ni utemeljen.
ZPP člen 213, 287, 287/2, 339, 339/2-8. ZDR člen 182. URS člen 22.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost - povzročitev škode iz hude malomarnosti - poklicni voznik - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - dopolnjevanje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v odločbi sodišča druge stopnje - pravica do kontradiktornosti - pravica do enakega varstva pravic - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.
Pritožbeno sodišče je zato ravnalo napačno, ko je pomanjkljivost sodišča prve stopnje skušalo odpraviti tako, da je samo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga. Takšno ravnanje sodišč predstavlja v obravnavanem primeru bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je bil prizadet v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem (pravica kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO
VS00010131
ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - postopek za določitev odškodnine zaradi razlastitve - kmetijsko ali stavbno zemljišče - dejanska namembnost zemljišča - dejanska raba zemljišč - postopek razlastitve nepremičnin - odgovornost države - višina odškodnine
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali nepremičnina, ki po občinskem prostorskem načrtu sodi v območje kmetijskih zemljišč, dejansko pa je na njej zgrajen objekt gospodarske javne infrastrukture, predstavlja stavbno zemljišče?
2. Ali je v postopku za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine pri ugotavljanju vrednosti v skladu z določbami 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) potrebno poleg namembnosti razlaščenih nepremičnin, formalno določene z občinskim prostorskim načrtom v času pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, upoštevati tudi:
- dejansko namembnost v času pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razveljavitev, če se razlikuje od formalno določene,
- dejansko rabo pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev in
- dejansko stanje razlaščenih nepremičnin na dan uvedbe razlastitvenega postopka?
3. Ali je v nepravdnem postopku določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine mogoče ugotavljati tudi višino odškodnine zaradi nemožnosti uporabe odvzetega zemljišča zaradi ravnanj države, ki ni izvedla zakonitega razlastitvenega postopka, v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka, in sicer:
- kot pravice do povračila škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednosti odvzete nepremičnine ob odvzemu posesti) oziroma
- kot pravice do povrnitve koristi, ki jo je imel dejanski razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednosti nepremičnine ob dejanskem odvzemu) oziroma
- kot pravice do odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od tega dne do dneva plačila odškodnine?
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 360. SPZ člen 23. OZ člen 243.
odgovornost odvetnika - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - strokovna napaka - sodna poravnava - izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave - zamuda z izpolnitvijo - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - ničnost zemljiškoknjižnega dovolila - pogojno zemljiškoknjižno dovolilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje
Iz sodbe pritožbenega sodišča mora biti vselej razvidno, katera stališča je pritožnik izpodbijal in s katerimi stališči se pritožbeno sodišče strinja. Šele iz tega se namreč vidi, ali je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo, ali je argumente pritožbe primerjalo z argumenti sodišča in ali jih ni enostavno prezrlo. Zato ima revizija prav, ko pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njenih pritožbenih očitkov, ki so dovolj argumentirani, ki niso očitno neutemeljeni in o katerih se sodišče prve stopnje tudi ni jasno, nedvoumno ter argumentirano izreklo.
ZVPSBNO člen 15, 15/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
trajanje kazenskega postopka - uporaba ZVPSBNO - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali in pod kakšnimi pogoji je v tovrstnih primerih dopustna uporaba načela prostega preudarka ob prisoji odškodnine.