Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.
Določbo tretjega odstavka 243. člena OZ je treba razumeti na način, da se upošteva morebitna korist, ki je nastala s škodnim ravnanjem in ne že pred njim. Protipravno ravnanje, ki se očita tožencu, je sklenitev posojilnih pogodb in pogodbe o odstopu terjatve, te pa so bile sklenjene po 15. 1. 2001. Za to časovno obdobje pa toženec ni podal trditev, da bi z njegovim dejanjem nastala kakšna korist.
14. člen ZPP določa, da je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Navedeni člen ne predpisuje načina, kako pravdno sodišče kazensko sodbo pridobi, zato je za pridobitev in vpogled v obsodilno sodbo treba uporabiti druge določbe ZPP, ki določajo predložitev dokazov. V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Preiskovalno načelo je izjema. Uveljavljeno je za primer, kadar sodišče meni, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena v zvezi s 3. členom ZPP).
Tretji odstavek 226. člena ZPP omogoča, da sodišče (na predlog stranke) preskrbi kazensko obsodilno sodbo samo, vendar le v primeru, če stranka sodbe ne pridobiti sama. Če stranka to lahko doseže, velja predložitvena dolžnost stranke.
Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode.
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je odraz dveh načel. Prvo je načelo individualizacije, ki se kaže v vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena). To načelo naj uveljavi izravnalno pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Drugo načelo je načelo objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).
Vez med starši in (zlasti majhnimi) otroki je biološko gledano drugačna, kar je pri presoji duševnih bolečin staršev in odškodnine treba upoštevati. Razumsko in življenjsko gledano je vez med starši in otrokom edinstvena in močna, vkoreninjena v globlje strukture človekove osebnosti, in s tem drugačna od drugih vezi, ki jih ljudje oblikujemo v času nadaljnje socializacije. Duševne bolečine staršev otrok, ki utrpijo tako katastrofalno škodo, so vsekakor intenzivnejše.
Tožnica je zaradi sinove izjemno težke invalidnosti upravičena do višje odškodnine, ker se je v celoti odpovedala uresničevanju pravic iz svoje osebnosti - pustila je študij in delo ter svoje življenje v celoti posvetila skrbi za hudo poškodovanega sina.
Primer se razlikuje od drugih po tem, da je ob tetraplegiji, ki je že sama po sebi primer izjemno hude invalidnosti, pri neposrednem oškodovancu podana še kronična dihalna odpoved, zaradi katere je njegovo življenje vsak trenutek odvisno aparata, katerega pravilnost delovanja je skrb in odgovornosti v večjem delu tožnice, pa tudi tožnika. Zaradi te okoliščine je življenje tožnikov močno spremenjeno in praktično v celoti podrejeno skrbi in negi hudo poškodovanega otroka. Prav zato škodnega primera ni mogoče v celoti primerjati z nobenim od primerov v dosedanji slovenski sodni praksi.
Za presojo protipravnosti ravnanja upravnega organa je bistvena ugotovitev pravnomočne sodbe, da je investitor objekta izjavo le podpisal, ker je kot investitor objekta moral sodelovati do konca upravnega postopka, ugotovljenih pomanjkljivosti na tehničnem pregledu pa ni odpravil. Uradna oseba upravnega organa, ki je vodila postopek izdaje uporabnega dovoljenja, se s tako vsebinsko prazno izjavo ne bi smela zadovoljiti, najmanj kar bi se od nje pričakovalo je, da bi ugotovila, katere pomanjkljivosti so bile odpravljene, kdaj in na kakšen način.