KOMUNALNA DEJAVNOST - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00020951
ZPNačrt člen 79, 79/6, 79/9. URS člen 26. OZ člen 131.
upravni postopek - odmera komunalnega prispevka - odprava upravne odločbe - posledice odprave odločbe - izdaja gradbenega dovoljenja - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica do povrnitve škode - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza
Komunalni prispevek odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo, na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Rok za izdajo odločbe je 15 dni. Če o odmeri komunalnega prispevka v tem roku ni odločeno, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. To pomeni, da upravna enota, ki vodi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, le-tega izda (če so za to izpolnjeni ostali pogoji), tudi če komunalni prispevek ni plačan.
Upravni postopek loči odpravo in razveljavitev odločbe. Razlika je v tem, da razveljavitev odločbe velja le za naprej ("ex nunc"), medtem ko ima odprava odločbe učinek tudi za nazaj ("ex tunc"). To pomeni, da se v primeru odprave določene odločbe, odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale.
Ena od posledic v konkretnem primeru izdane odločbe o odmeri komunalnega prispevka je bila pravočasnost takšne odločitve v smislu šestega odstavka 79. člena ZPNačrt. Z odpravo odločbe in njenih posledic je tako nastal položaj, ko pogoj iz šestega odstavka 79. člena ZPNačrt ni bil (več) izpolnjen. To pomeni, da o plačilu komunalnega prispevka ni bilo odločeno v zakonsko določenem roku, zato njegovo plačilo ni več predstavljalo pogoja (in s tem ovire) za izdajo gradbenega dovoljenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PLAČILNI PROMET
VS00021163
ZPlaP člen 24, 24/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost bank - odškodninska odgovornost izvajalca plačilnega prometa nalogodajalca - nepravilna izvršitev naloga - spletno bančništvo - uporaba storitve spletnega bančništva - varnostni ukrepi - dodatno varnostno geslo - profesionalna skrbnost - uporabnik - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili tretji odstavek 24. člena Zakona o plačilnem prometu,
- ali je pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da je ravnanje tožnika, ki ni uporabil priporočenega dodatnega varnostnega gesla, razlog za popolno razbremenitev odgovornosti toženke.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - objektivna pogojenost višine odškodnine - višina odškodnine - izsiljevanje prednosti v križišču - vožnja brez vozniškega dovoljenja - vzročna zveza - ravnanje oškodovanca - tuja pomoč v času zdravljenja - urna postavka - stroški prevoza - zakonske zamudne obresti - načelo zaupanja v cestnem prometu - stroški za tujo pomoč - tuja pomoč v času bivanja v zdravstveni ustanovi - stroški doplačila za enoposteljno sobo - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Tako po teži kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa kot po odločilnosti zavarovančevega ravnanja za nastanek škode, je tožnikov prispevek, ki je zgolj v tem, da je v trenutku, ko se je moral odločati instinktivno in tako rekoč v delcih sekunde, zavoljo neizkušenosti (ki je imela svoj vzrok tudi v dejstvu, da ni imel vozniškega dovoljenja) v hipu, ko ni bilo nobenega časa za razmislek, izbral neustrezen način reševanja, neprimerljivo manjši od zavarovančevega in zagotovo ne večji od 10%.
Na načelo zaupanja v cestnem prometu se lahko sklicuje tožnik, ki je v križišču vozil naravnost - in ne povzročitelj nesreče, ki je z grobo kršitvijo temeljnega pravila o varnosti prometa z zavijanjem v levo (z izsiljanjem prednosti) tožniku zaprl pot.
Tožnik ni upravičen do povračila premoženjske škode iz naslova tuje pomoči za čas bivanja v bolnišnici in zdravilišču.
Bivanje v enoposteljni sobi v času rehabilitacijskega zdravljenja v zdravilišču v današnjih socialnih razmerah ne pomeni nadstandarda, do katerega oškodovanec ne bi bil upravičen, ampak pričakovan minimalen bivanjski standard. Če bi si moral tožnik hotelsko sobo deliti še z drugimi osebami, bi sodišče to okoliščino moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, in sicer kot nevšečnost v zvezi z zdravljenjem.
poškodba pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - pravno relevantna vzročna zveza - naravna vzročnost - odločba ZPIZ - omejitve delovne zmožnosti
Zakon ne določa, kaj se šteje za pravno relevantno vzročno zvezo, zato mora sodna praksa od primera do primera odgovoriti na vprašanje, ali je v danem primeru podana pravno upoštevna vzročna zveza. Takšna pravno relevantna vzročnost (enako pa velja tudi za presojo protipravnosti) bi bila v konkretnem primeru podana, če bi se tožnik poškodoval zato, ker je opravljal delo v nasprotju z omejitvami, ki so mu bila priznane z odločbo ZPIZ. Vendar kaj takšnega sodišče prve stopnje, ki je edino ugotavljalo dejansko stanje, ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da odrejeno delo ni presegalo omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010; predvsem pa, da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nedopustnega posega v obratujoči stroj.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je zavarovalnica iz zavarovanja odgovornosti svojemu zavarovancu, če je oškodovanec kot navadna sospornika tožil oba in je zavarovanca zastopal odvetnik, dolžna povrniti znesek nad zneskom, na katerega sta bila solidarno obsojena oba.
odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti mora tožnik trditi (in dokazati), da je toženec ravnal protipravno, da je tožniku nastala škoda in da je škoda v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem. Pri tem tožniku predpostavk odškodninske odgovornosti ni treba izrecno zatrjevati, zadostuje, da jih je mogoče jasno razbrati iz podanih trditev in subsumirati pod zakonsko normo.
ZOZP člen 15, 18, 18/1, 18/3. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3/1.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - prometna nesreča - delovna nezgoda - povrnitev premoženjske škode - uporaba vozila - pojem uporabe vozila - prometna funkcija vozila - delovni stroj - viličar - dopuščena revizija
Za odločitev o ugovoru prve toženke, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita vtoževana škoda, je odločilno, ali je šlo v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja za „uporabo vozila“.
Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem "uporaba vozila". Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.
V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo ob uporabi viličarja, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo. Čeprav se je uporabljal z namenom, da delavec, ki se je nahajal v košari, doseže in pregleda višje ležeče police v skladišču, je bila ena izmed njegovih temeljnih funkcij ob tem tudi premikanje v smislu vožnje. V trenutku nastanka škodnega dogodka je namreč vozil vzvratno. Premikanje vozila je ena glavnih značilnosti, ki opredeljujejo prometno funkcijo vozila. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, se je premikal v skladu s svojo temeljno oziroma tipično funkcijo: nakladanjem oziroma razkladanjem tovora.
URS člen 26, 33. ZGO-1 člen 152, 156a. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
odškodninska odgovornost države - odgovornost za delo državnega organa - protipravnost ravnanja - odstranitev nelegalne gradnje - rušenje objekta - upravna izvršba - nezakonitost sklepa - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pravica do spoštovanja doma - pravica do zasebne lastnine - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - učinki ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča - vmesna sodba
Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev izhaja iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost in pomeni, da opustitev vložitve pravnega sredstva vrednostno pretehta protipravno ravnanje oblastnega organa. Vendar pa to pravilo ni absolutno. Oškodovancem ni mogoče naložiti bremena, da izčrpajo pravna sredstva, ki nimajo kvalitete učinkovitega pravnega sredstva. Takšna zahteva bi predstavljalo nesorazmerno breme za uveljavljanje pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.
Z nezakonito rušitvijo objekta v zasebni lasti je toženka na protipraven način izničila lastninsko pravico nad spornim objektom, kakor tudi nad premičnimi stvarmi, ki so se v njem nahajale. Dejstvo, da objekt ni bil legaliziran na navedeno ugotovitev nima vpliva. Utemeljen je sklep, da je zaradi nedopustnega posega v pravico do zasebne lastnine izpolnjen pogoj oblastne protipravnosti iz 26. člena Ustave.
OZ člen 201, 201/3. ZPP člen 367, 367/2, 367/3, 367c, 367c/2, 377.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - posebno težka invalidnost otroka - višina odškodnine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - vrednost spornega predmeta - direktna revizija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker vrednost spornega predmeta glede prve tožnice presega 40.000,00 EUR (po drugem odstavku 367. člena ZPP) in je zato dovoljena po samem zakonu, je sodišče ne more dopustiti – že zato ne, ker v takem primeru ne more biti podan strankin interes za vložitev predloga za dopustitev revizije.
Predlog v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in tretjega tožnika, ni utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00020062
URS člen 26, 33. OZ člen 132. ZKP člen 80, 148, 164, 220. SPZ člen 64. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
odškodninska odgovornost države - zaseg motornega vozila - kazenski postopek - ukradeno vozilo - protipravnost - praksa Vrhovnega sodišča - test sorazmernosti - poseg v premoženje - pravica do zasebne lastnine - višina premoženjske škode - amortizacija - dopuščena revizija
Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe.
Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.
Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00020804
ZPP člen 166, 166/1, 377, 384, 384/1, 384/4. OZ člen 353, 353/2, 367, 367/1, 367/2. ZKP člen 358, 358/1, 358/3. URS člen 27.
uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - napotitev oškodovanca na pravdo - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v pravdi - pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku - odškodnina - predhodno vprašanje - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi - domneva nedolžnosti - zastaranje - pretrganje zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Sodišče je v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena ZKP. Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja.
Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe ali sklepa o ustavitvi. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.
ZPP člen 249, 286b, 286b/1, 339, 339/2-8. URS člen 22.
odškodninski spor - odgovornost organizatorja prireditve - poškodba gležnja - neravna tla običajne pohodne površine - glavna obravnava pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - dokazna ocena - dopuščena revizija
Tako kot za glavno obravnavo tudi za pritožbeno obravnavo, za katero se smiselno (prilagojeno) uporabljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (249. člen ZPP), velja dolžnost stranke, da mora kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je mogoče ter da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).
V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnika o tem, da je bila osvetlitev prireditvenega prostora neustrezna in se ni ukvarjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nesreči (padcu na neravnem, razmočenem, in nestabilnem terenu) prispevalo tudi to. Ker mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse bistvene razloge, na podlagi katerih je nižje sodišče utemeljilo svojo odločitev, je zato podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00020150
URS člen 15, 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10. ZPP člen 373.
odškodninska odgovornost - protipravnost - človekove pravice - pravica do zasebnosti - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - kolizija ustavnih pravic - test sorazmernosti - praktična konkordanca - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izjava politika - izjava novinarja - tajnost podatkov - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - zasebnik - relativno javna oseba
Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena.
Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev.
V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.
Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast in dobro ime, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa ESČP.
Ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno - varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke.
Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.
odškodninski spor - odločitev o podlagi tožbenega zahtevka - vmesna sodba - načelo ekonomičnosti postopka - izdaja vmesne sodbe - narava vmesne sodbe - vsebina vmesne sodbe - izrek vmesne sodbe v odškodninskem sporu - formalna pravnomočnost - višina odškodnine
Vmesna sodba še ne vsebuje perfektnega sodbenega pravnega pravila. Gre za konkretni oblastni pravni akt, ki zajema subjekte razmerja (ti so praviloma navedeni v uvodu odločbe) ter predmet pravnega razmerja, ne pa tudi že konkretiziranih pravic in dolžnosti, kar je sicer ena izmed osrednjih prvin sleherne pravne norme, tudi tiste, ki jo vsebuje sodna odločba. Vmesna sodba zato praviloma tudi nima kakovosti materialne, temveč zgolj formalne pravnomočnosti. Edini namen izdaje vmesne sodbe je udejanjanje načela ekonomičnosti, posebna lastnost pa, da je sodišče ne izda na zahtevek strank (kot velja pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku). Zato vmesna sodba pravno vsebuje zgolj tisto, kar bi sicer molče vseboval ugotovitveni del končne odločbe, izdane v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je predmet v konkretni pravdi.
Drugotoženka se je imela možnost o vseh relevantnih prvinah temelja odškodninske odgovornosti izjaviti tako pred sodiščem prve stopnje, kot v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vse navedeno je tudi udejanjila ter sodišče je z njenimi izjavami vzpostavilo procesno popoln dialog. Nedopustno in v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic bi bilo, da bi sedaj, ko je bila celotna sodnovarstvena pot že izčrpana, trdila, da je integralna sodna odločba ne zavezuje.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana stopnja napačnosti - preizkus pravilnosti odločitve pred Vrhovnim sodiščem - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznega predloga
Za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, temveč mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja toženke. V konkretnem primeru ima še posebno in dodatno težo dejstvo, da je bila odločitev v delovnem sporu preizkušena na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi. Revizijsko sodišče v tem postopku ne sme postati instanca revizijskemu sodišču v zadevi VIII Ips 226/2008 in preizkušati morebitne ("navadne") materialne in procesnopravne pravilnosti odločitve v delovnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00020048
ZPacP člen 20, 20/2, 26, 26/4, 26/5. ZPP člen 367a, 367a/1.
odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove - operativni poseg - zahteven operativni poseg - pojasnilna dolžnost - oblika pojasnila - privolitev bolnika v medicinski poseg - oblika privolitve - pisna oblika - ustna oblika - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pogoj za veljavnost privolitve v primerih, ko gre za operativni poseg, povezan z večjim tveganjem, da je pojasnila dolžnost v smislu 20. člena ZPacP izvedena ustno in pisno ali zadošča že ustno izvedena pojasnilna dolžnost,
- ali je pogoj za veljavnost privolitve v primerih, ko gre za operativni poseg povezan z večjim tveganjem, da je privolitev podana pisno (na privolitvenem obrazcu).
Igra nogometa na zunanjem igrišču, pa čeprav nima kanalete ob robu igrišča, ne predstavlja takšne povečane nevarnosti za nastanek poškodb, da bi od organizatorja terjala posebne varnostne ukrepe. Tudi zahteva, da organizator na takšnem igrišču sploh ne bi smel organizirati vadbe, je po oceni Vrhovnega sodišča pretirana.
S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi, odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu6, v primeru policistov pa tudi predpisi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (81. in 83. člen) in Kolektivne pogodbe za policiste o njihovem dodatnem pokojninskem in nezgodnem zavarovanju.
ZVPSBNO člen 4, 16, 16/3. URS člen 14, 15, 15/4, 23, 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
povrnitev nepremoženjske škode - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - odlog izvršbe - pravna podlaga - višina odškodnine
Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO.
ZVPSBNO je - lex specialis in je mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu.
Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov je sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko podlaga za ugoditev njegovemu predlogu. Odločitev sodišča je bila tudi materialnopravno pravilna in v skladu s tedaj uveljavljeno sodno prakso (primerjaj ugotovitve sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve). Celo nepravilna odločitev pa sama po sebi še ne bi predstavljala zadostne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodnikovo ravnanje je protipravno, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevani protipravni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.
Višina odmere zahtevane denarne odškodnine je v okvirjih določenih v 16. členu ZVPSBNO. Upoštevani so vsi kriteriji iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO na podlagi ugotovljenih okoliščin. Poleg trajanja postopka nekaj več kot šest let in zapletenosti pravdne zadeve, ko so sodišča na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat, je upoštevana tudi pomembnost spora za tožnika in dejstvo, da sam ni v ničemer prispeval k zastoju postopka. Res je tožnik hudo trpel zaradi negotovosti ter nato izgubil hišo, ki je predstavljala družinsko prebivališče, vendar pa je uveljavljal odškodnino v vrednosti nepremičnine, pri čemer pa je bil izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, neuspeh v izvršilnem postopku za upnika pa posledica druge okoliščine, da je bil ugotovljen za neveljavnega izvršilni naslov in sicer notarski zapis zastavne pogodbe (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato mogoče tožnikov primer uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode. Pravnomočno prisojena odškodnina je tako ustrezno umeščena približno v sredino razpona od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP, ki je izoblikovalo zgoraj navedena merila povzeta nato v ZVPSBNO. Državam članicam je priznana pravica, da prisojajo .nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP in sicer 45 % od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP.