Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve,
3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.
Čeprav je zavarovanec druge toženke navzven nastopal kot koncesionar, je druga toženka tožnici, na katero se je ta pred pravdo obrnila z odškodninskim zahtevkom, odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v A., sklenjena med Javnimi službami A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju spornega stopnišča. Zato ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se v takem položaju s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja.
Nižji sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da je tožnica v času škodnega dogodka imela trinajst let in da se ji je v posledici škodnega dogodka zaradi posttravmatske stresne motnje razvila anksiozno depresivna motnja. Konkretni dejanski stan je glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti primerljiv z dejanskim stanom iz sodbe z opr. št. II Ips 616/2008.
Drugostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo pravila mejnega praga verjetnosti, saj je – kljub pravilnemu izhodišču, kaj to pravilo sploh pomeni – arbitrarno zanikalo dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bil ta prag presežen.
S sodniško samovoljo sta lahko obremenjeni tako pravna ocena kot tudi dokazna ocena in posledično ugotovitev dejanskega stanja. Če je napaka v dokazni oceni v oko bijoča ter logično ali zdravorazumsko povsem nevzdržna, ni mogoče trditi, da je bilo stranki zagotovljeno pošteno sojenje.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali v okoliščinah konkretnega primera neoprava zdravniškega pregleda delavca pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravno podlago za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu z določilom drugega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).
Odgovornost države po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1 je subsidiarna (odgovarja le v primeru, če škoda ni nastala po krivdi upravljavca lovišča) in objektivna (ne glede na krivdo). Gre za objektivno odgovornost, ki je posebej predpisana (tretji odstavek 131. člena OZ) in jo je treba razlagati in upoštevati zgolj v mejah, v katerih je predpisana.
Zakonsko besedilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1, da Republika Slovenija objektivno in subsidiarno odgovarja za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena od divjadi ali zaradi lova, je treba razlagati restriktivno tako, da odgovarja samo za premoženjsko škodo, ki jo utrpi nelovna površina.
V sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1 zakonodajalec ni predpisal objektivne odgovornosti Republike Slovenije za kakršnokoli škodo, ki iz izvira iz trka divjadi in premikajočega se vozila. Zato širitev take odgovornosti nanjo ni dopustna, upoštevajoč izhodiščno načelo, da Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih z ZDLov-1 (prvi odstavek 54. člena ZDLov-1).
Četudi tožnica glede na naravo dejavnosti (skok s padalom v tandemu) ni aktivno sodelovala pri njenem izvajanju, je bistvena okoliščina, da se je za dejavnost odločila prostovoljno, očitno prav zaradi vznemirjanja, ki ga riziki, povezani s tem, prinašajo. Zgolj dejstvo, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo zavarovanka toženke nudi na trgu, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti v odgovornost ne glede na krivdo. Vpliva lahko le na presojo kršitve pogodbenega razmerja (in posledično nastanka pogodbenega odškodninskega razmerja) med tožnico in zavarovanko toženke.