povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - poškodba učenca pri športni vzgoji - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - odgovornost šole - pojem nevarne dejavnosti - pojem nevarne stvari - tarzanka - dopuščena revizija
Izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (t. i. "tarzanki"), ki se opravlja v okviru poučevanja telesne vzgoje v srednji šoli, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00036097
OZ člen 3, 924, 948. ZOZP člen 15.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - dodatno zavarovanje - prostovoljno premoženjsko zavarovanje - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - zavarovalno kritje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - delovno vozilo - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - poškodba s traktorskim priključkom - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija
Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.
S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).
Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.
OZ člen 1, 10, 169, 242, 242/4, 246, 686, 686/3, 689, 689/4. ZPSto-2 člen 50, 52.
povrnitev premoženjske škode - posredna škoda - odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca poštnih storitev - prenos poštnih pošiljk - krivda - huda malomarnost - omejitev višine odškodnine - izključitev odgovornosti - lex specialis - uporaba OZ - dopuščena revizija
ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.
Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava.
Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odškodnina za nesrečo pri delu - soprispevek - višina denarne odškodnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - prometna nesreča - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - višina odškodnine - pravična odškodnina - dopuščena revizija
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Toženka s svojo revizijo izpodbija slednji kriterij - trdi namreč, da prisojena odškodnina po posameznih postavkah odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi.
Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na počitnicah.
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
V izjemnih primerih, kakršen je obravnavani, so dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila.
Veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije "nedvoumno" vezana "na izjavo volje in ne na pisnost kot tako", in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki "je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja", odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve.
Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.
Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - pojem nevarne stvari - krivda - porazdelitev odgovornosti - izključna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - dopuščena revizija
Tožnica vzrok škode oziroma prispevek k njenemu nastanku vidi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu avtoceste; če ga ne bi, voznik B. B. ne bi mogel naleteti v njegovo vozilo. Naravni vzročnosti torej pripisuje tudi pravno vzročnost. Tako pojmovanje vzročnosti je preširoko. Upoštevajoč druge okoliščine primera - razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol), zaradi česar ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire - se izkaže, da gre za oddaljen in od drugih pogojev soodvisen pogoj, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Dejansko gre za tako oddaljeno okoliščino, da ji je komajda mogoče pripisati naravno vzročno povezavo. Vzrok nastanka škode ni bil v ustavljenem vozilu zavarovanca tožene stranke, ampak v vožnji voznika B. B., ki očitno sploh ni spremljal situacije in razmer na cesti.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - objektivna odgovornost - odgovornost imetnikov motornih vozil - pojem nevarne stvari - krivda - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - izključna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - dopuščena revizija
Določilo 154. člena OZ je specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil.
Sodna praksa v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ, krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila. Praksa je drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.
V obravnavani situaciji, ko je imel voznik B. B. vse možnosti za zaznavo neobičajne situacije na vozišču in tudi vse možnosti, da se ji varno izogne, okoliščina, da je tovorno vozilo voznika B. B. stalo na desnem voznem pasu avtoceste ni takšne narave, da bi lahko temu vozniku pripisali kakršnokoli odgovornost. Ali - z vidika vzročne zveze - v prikazani situaciji bi upoštevanje okoliščine, da je vozilo poljskega voznika stalo na desnem voznem pasu avtoceste presegalo meje pravno relevantne vzročnosti in bi ji pripisali pomen pogoja (skladno z že preseženo ekvivalenčno teorijo o enakovrednem upoštevanju vseh vzrokov in pogojev) oziroma pomen gole naravne vzročnosti.
Če bi bili akutna stresna reakcija in posttravmatska stresna motnja posledici utrpelih telesnih poškodb, potem bi bila taka škoda, pod pogojem, da bi izpolnjevala standarde pravno priznane nepremoženjske škode, krita z zavarovanjem tožene stranke AO -PLUS 02/15. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za posledico utrpelih telesnih poškodb, temveč za duševni odziv na dogodek (prometno nesrečo, dogajanje v bolnici).
dopuščena revizija - objava v medijih - kaznivo dejanje nasilja v družini - kršitev osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - svoboda izražanja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali lahko medij v primeru storitve kaznivega dejanja, ki izvira iz sfere družinskega nasilja, poroča o vzrokih in povodih za dejanje, če vzrok in povod za dejanje izvirata iz intimne sfere storilca in žrtve,
- ali je zakonita sodna odločba z abstraktnim prepovednim zahtevkom objavljanja, kot v konkretnem primeru, to je z naložitvijo prepovedi izdajatelju medija, da objavlja "nepreverjene podatke iz osebnega življenja",
- ali odločba, ki v izreku izdajatelju medija nalaga splošno prepoved objavljanja nepreverjenih podatkov iz osebnega življenja, pa pojma "nepreverjenih podatkov" ne konkretizira niti v izreku niti v obrazložitvi odločbe, nesorazmerno posega v svobodo izražanja po 37. členu Ustave RS, zlasti glede na določbo kodeksa novinarske etike, ki izrecno dopušča objavo nepotrjenih informacij, če je na njihovo nepotrjenost opozorjeno (5. točka Kodeksa),
- ali je izpodbijana sodna odločba pravilno tolmačila standard "povprečnega bralca" s (smiselno) ugotovitvijo, da gre za sovaščane A.
Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS00033020
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1-a. ATSG člen 72, 72/1.
Vse države članice EU morajo tožeči stranki kot nosilki socialnega zavarovanja v Švici, odgovorni za dodelitev dajatev oškodovanki v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (slovenske zavarovalnice), priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG). Pravilno sta ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.
JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00033920
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 8, 8-1, 9, 9/3, 9/4.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - dopuščena revizija
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - odškodninska tožba - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Zaradi zatrjevane protipravnosti pristojnega sodišča ni primerno, da bi to isto sodišče odločalo o odškodninski obveznosti Republike Slovenije iz tega naslova. Med druge tehtne razloge je tako mogoče šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti, ki je povezana s percepcijo strank in javnosti o nepristranskosti pristojnega sodišča.
ZPIZ-2 člen 191. ZVZD-1 člen 5, 12. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec z višine - soprispevek delavca - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - regresni zahtevek zavoda
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali gre v konkretnem primeru toženi stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje o izvedenih pregledih delovne opreme, očitati opustitev izvajanja dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu,
- ali sta sodišči glede na okoliščine primera in obstoječo sodno prakso pravilno ovrednotili soprispevek delavca (delovodje) k nastali delovni nezgodi.