JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00033920
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 8, 8-1, 9, 9/3, 9/4.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - dopuščena revizija
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - odškodninska tožba - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Zaradi zatrjevane protipravnosti pristojnega sodišča ni primerno, da bi to isto sodišče odločalo o odškodninski obveznosti Republike Slovenije iz tega naslova. Med druge tehtne razloge je tako mogoče šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti, ki je povezana s percepcijo strank in javnosti o nepristranskosti pristojnega sodišča.
ZPIZ-2 člen 191. ZVZD-1 člen 5, 12. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec z višine - soprispevek delavca - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - regresni zahtevek zavoda
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali gre v konkretnem primeru toženi stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje o izvedenih pregledih delovne opreme, očitati opustitev izvajanja dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu,
- ali sta sodišči glede na okoliščine primera in obstoječo sodno prakso pravilno ovrednotili soprispevek delavca (delovodje) k nastali delovni nezgodi.
Čeprav je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah - to velja za oba sklopa vzročne zveze. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.
Za obravnavani primer res velja, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je amortizacija priznana kot strošek (odhodek), ki se (lahko) odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00036196
ZPP člen 8, 339, 339/1.
odškodninska odgovornost delavca - povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev metodološkega napotka - dokazna ocena
Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.
Sodišče (druge in tretje stopnje) odloča na podlagi trditev in dokazov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi velja tudi prekluzija navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo (razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej). Povzemanje že podanih navedb in njihovo domnevno konkretiziranje v reviziji tako ne more vplivati na presojo (ne)zadostnosti ponujenih trditev pred sodiščem prve stopnje.
Ugovori glede upravičenosti unovčitve bančne garancije so spadali v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Toženka je bila dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti. Sodišče druge stopnje je izčrpno preizkusilo trditveno podlago toženke v zvezi z njenimi ugovori, pri tem pa se je izkazalo, da so bile trditve, na katere naj bi toženka (ponovno) opozorila v reviziji, dejansko podane šele v reviziji in kot takšne prepozne.
Tožnik v okoliščinah konkretnega primera pri uporabi spletne banke ni ravnal s hudo malomarnostjo. Vprašanje hude malomarnosti se ne presoja samo glede pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ampak tudi manj skrbnega uporabnika. Od manj skrbnega uporabnika spletne banke gotovo ni pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsak stavek v obvestilih, ki mu jih banka pošlje, še posebej, ker teh obvestil ni malo.
Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.
Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožeče stranke (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem je opozorilo toženca na posledice zanj neugodnega upoštevanja zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije tožeče stranke, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične navedbe tožeče stranke o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožeča stranka upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki bi ji bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00032584
ZGD-1 člen 263. OZ člen 3, 101, 101/1.
odškodninska odgovornost poslovodje - odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo - sklenitev posla - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - povrnitev premoženjske škode - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nova dejstva in novi dokazi v pritožbenem postopku - pritožbena novota - dopuščena revizija
Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in se nanašajo na naravo posla in blaga, ki ga je tožeča stranka dobavljala pogodbeni partnerici (potrebna hitrost odločanja, nevarnost izgube posla), sicer govorijo v prid stališču, da v takšnih okoliščinah poslovodni organ ne more vsakokratno pridobivati poglobljenih analiz finančno ekonomskega položaja poslovnega partnerja. Vendar predpisana skrbnost dobrega gospodarstvenika terja drugačen pristop takrat, ko je poslovodni organ seznanjen z okoliščinami, ki kažejo na izrazito povečanje tveganja glede kasnejše izpolnitve pogodbenega partnerja. V takšnih okoliščinah bi bilo mogoče opredeliti ravnanje poslovodnega organa, ki je z odobritvijo nove dobave blaga poslovnemu partnerju izpostavil gospodarsko družbo povečanemu tveganju, kot ravnanje s potrebno skrbnostjo le pod predpostavko, da je zagotovljeno ustrezno zavarovanje izpolnitve pogodbenega partnerja ali da bi bile izkazane druge koristi gospodarski družbi kljub poslovnemu neuspehu pri posameznem poslu.
neposlovna odškodninska obveznost - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - odškodninska terjatev zaradi korupcije - neunovčenje bančne garancije - vzpostavitev razmerja med podizvajalcem in naročnikom
Tudi če bi se razmerje med tožnico kot podizvajalko in toženko kot naročnico vzpostavilo na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zadnji zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ, je pred vložitvijo predloga za izvršbo, iz katerega izvira ta spor, triletni zastaralni rok že potekel. Že ob naslovitvi poziva je namreč tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.
Neutemeljene so navedbe, da naj bi tožnica šele tekom tega postopka izvedela za datume zapadlosti bančnih garancij in dejstvo, da jih toženka ne more več unovčiti ter poplačati tožnice, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Iz pozivov tožnice toženki, naj unovči bančne garancije, zanesljivo izhaja, da je tožnica za obstoj bančnih garancij vedela. Če pa ji določeni podatki v zvezi s temi garancijami (datum zapadlosti) niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe.
Za utemeljitev daljšega zastaralnega roka po 354. členu OZ zgolj tožničine navedbe o domnevnem večmilijonskem okoriščenju toženke ne zadostujejo. Prav tako pa korupcije ne more predstavljati dejstvo neunovčitve bančnih garancij, saj te niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in toženko (naročnico), temveč med bankami in izvajalci, ki bi morali nositi breme unovčenja.
Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno.
V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00032082
ZPP člen 5, 339, 339/2-8. OZ člen 106, 265, 266, 639, 639/3. ZVPot člen 37, 37/4, 38, 39, 40.
prodajna pogodba - nakup rabljenega vozila - kritni kup - stvarne napake - notifikacijska dolžnost - primeren dodatni rok - odprava napak s strani kupca - odprava napak na lastne stroške - menjava motorja - nesorazmernost stroškov - pavšalni ugovor - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - sodba presenečenja - dopuščena revizija
Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.
Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
najemna pogodba za stanovanje - odpoved najema zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper najemodajalca - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - vlaganja v najeto nepremičnino - vlaganja najemnika - povrnitev premoženjske škode - trditveno in dokazno breme - nagib za sklenitev pogodbe - nedopusten nagib - oškodovanje upnikov
Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe v konkretnem primeru predpostavlja vlaganja tožeče stranke v stanovanje, ki pa jih ta ob pomanjkljivi trditveni podlagi ni izkazala. Zaradi tega ni bilo mogoče slediti njenim navedbam, da je bila s predčasno odpovedjo najemne pogodbe oškodovana, in je bil njen odškodninski zahtevek posledično utemeljeno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.