Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank.
Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja.
Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, to je določba, ki bi derogirala splošno pravilo o odgovornosti delodajalcev (prvi in drugi odstavek 147. člena OZ), odgovorni projektant ni neposredno odškodninsko odgovoren.
Prenos pojmov evropske ureditve o učinkoviti, sorazmerni in odvračilni odškodnini v ZDR-1 oziroma pojma odvračilnosti, kot ga razume evropsko pravo preko razlage SEU, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru diskriminacije in v našem pravu tudi trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za (v konkretnem primeru) nepremoženjsko škodo žrtvam diskriminacije in trpinčenja. Tako tudi nekoliko drugačna opredelitev ZDR-1 v zvezi z odmero višine denarne odškodnine več ali manj še vedno ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava in se povezuje z odmero odškodnine po OZ. Zakonodajalec ob prenosu evropske ureditve in prakse SEU v naš pravni sistem kljub nakazanemu namenu v obrazložitvi prvega predloga zakona dejansko ni drugače uredil načela odvračilnosti, kot ga pozna evropska ureditev. Ob navedbah iz predloga zakona o sankcioniranju in priznanju preventivne in kaznovalne funkcije, kar pomeni odstop od pravil splošnega civilnega prava, zakonodajalec tega v tekstu zakona ni ponovil, niti ni nadgradil evropske ureditve, saj v besedilu zakona ni določil odškodnine kot sankcije, temveč odškodnino, ki ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava. Zakonodajalec tudi ni uvedel posebnih meril, ki bi se morda lahko upoštevala pri odvračilni funkciji odškodnine in na ta način te ureditve ni nadgradil.
Res je sicer, da v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar pa to pravilo ni absolutno - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.
Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na določbe 264. člena ZGD-1 in drugega toženca tudi ni štelo za de facto poslovodjo. Zato mu tudi ni bilo treba obrazložiti, zakaj mu pripisuje tak status.
Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, je tako napačna. Tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.
Lokalna skupnost (občina), ki je s pogodbo urejanje in vzdrževanje javne površine prenesla na izvajalca gospodarske javne službe, zgolj zato ni prosta vseh obveznosti nasproti oškodovancu, ki izvirajo iz pomanjkljivega izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe (urejanja in čiščenja javnih površin).
Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča (sodnik) oziroma podaja mnenje (izvedenec), ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. A čeprav dejstvo, da je sodnik predhodno že odločal v povezani zadevi, samo po sebi praviloma ne pomeni kršitve nepristranskosti, je presoja vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera. Podobno velja tudi za izvedenca