Ravnanje uradnice, ki ob znatnih razlikah v videzu istovetnosti prosilca za izdajo osebne izkaznice ni preverila še z vpogledom v druge evidence, ki so pri roki in s postavitvijo dodatnih vprašanj, ni v skladu s standardom zahtevane profesionalne skrbnosti.
Škodo, ki je zaradi preslepitve z lažno osebno izkaznico nastala tožniku, je treba pripisati državi.
Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču. Škode, ki je tožniku nastala, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki je tožniku nastala.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, ZPIZ ni upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZPIZ, zato je odgovor na dopuščeno vprašanje brezpredmeten.
Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče pretehtati, ali bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu izvesti druge dokaze, ki jih je predlagala tožnica.
Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja telesnih bolečin ni dokazala.
Drugačen pa je v konkretnem primeru položaj pri dokazovanju tožničinih duševnih bolečin in strahu. Stališče sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene očitke glede zavrnitve tožničinega dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja duševnih bolečin in strahu, češ da je dokaz neprimeren, ni pravilno.