Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke zaradi imisij (hrupa zaradi avtoceste) utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člena Ustave RS.
Težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov.
Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe (v tem primeru zavarovanca toženke, najemodajalca cevi) sledi malomarno ravnanje druge osebe (v tem primeru tožnikovega delodajalca, najemnika cevi), bi kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje.
Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.
Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.
Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodnimi določbami Tabele invalidnosti.
Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.
Drugostopenjsko sodišče je odškodnino odmerilo v višini, ki za 2.000,00 EUR presega zavarovalno vsoto, pri čemer iz obrazložitve njegove sodbe ni razvidno, ali je tako odločilo zaradi presoje, da je - in iz katerih razlogov - ugovor pasivne legitimacije za znesek nad zavarovalno vsoto neutemeljen. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti ter je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).