Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.
Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.
Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.
Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je glasovanje toženca A. A. v zvezi s 6. korespondenčno sejo nadzornega sveta B., d. d., ki je potekala od 29. 8. do 1. 9. 2008, glede glasovanja o sprejemu sklepa, da nadzorni svet daje soglasje k sklenitvi posla s C., veljavno, ali neveljavno, če je toženec A. A. oddal glas po izteku roka korespondenčne seje, to je dne 2. 9. 2008, in je prav zaradi tega oddanega glasu sedaj odškodninsko dogovoren za nastalo škodo?
- Ali je bila nova uprava B. od junija 2009 dalje, glede na to, da sinergije do tedaj niso nastale, dolžna ravnati kot oškodovanec po 171. členu OZ, to je storiti vse, da bi bila škoda iz sinergij čim manjša, ali da ta sploh ne bi nastala?
Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira.
Navedena odločba (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči druge in prve stopnje pravno neutemeljeno opustili pravno presojo ravnanj tožeče stranke v času po nakupu z uporabo določbe četrtega in petega odstavka 243. člena OZ glede dolžnosti oškodovanca zmanjševati (ali izničevati) škodo?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je tožeča stranka kakorkoli soprispevala, ali odločilno prispevala s svojimi ravnanji, da je nastala škoda na osnovi izgubljenega dobička?
- Ali je nova uprava imela kakršenkoli vpliv na doseganje sinergij?
- Ali lahko neaktivnost uprave ali celo hoteno ravnanje uprave in strokovnih služb vpliva na nedoseganje sinergij?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali ni pred odločitvijo o odškodnini sodišče dolžno preveriti, ali je oškodovanec postopal po 171. členu OZ, kar spada med njegove dolžnosti? Konkretno - ali je bila nova uprava A. od junija 2009 dalje, glede na to, da sinergije do tedaj še niso nastale, dolžna ravnati kot vesten oškodovanec po 171. členu OZ, to je storiti vse, da bi bila škoda zaradi eventuelno izostalih sinergij čim manjša, ali da ta sploh ne bi nastala? Ali je bila nova uprava A. od junija 2009 dalje dolžna posel z B. voditi tako, kot ga je načrtovala predhodna uprava do avgusta 2008 in ali ga je bila dolžna voditi kot vesten in pošten gospodarstvenik?
Kdaj je ravnanje države protipravno in ne pomeni le omejitve človekovih pravic, ki je po naravi stvari lastna odvzemu svobode v kazenskih postopkih, temveč gre za poseg, ki ne dosega več minimalnih civilizacijskih standardov, je odvisno od presoje vseh okoliščin primera. Kakšni so bili pogoji med odvzemom prostosti, se namreč vrednoti celostno, ob upoštevanju skupnega učinka vseh pogojev, ki jih nudi za dostojno bivanje.
Čeprav drži, da je država tista, ki ima vpliv in dolžnost vplivati na pogoje, v katerih se prestajata pripor ali kazen, se pri oceni, ali so bili pogoji bivanja zaradi vročine nevzdržni, tehta, ali vsota vseh možnosti in priložnosti, ki jih nudi (npr. čas bivanja zunaj sobe, možnost hlajenja z vodo, možnost alternativne ventilacije, možnost premestitve v drugo sobo, možnost popravila pokvarjene tehnike itd.), zaporniku ali priporniku zagotavlja človeka vredno bivanje.
Po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse, tudi v odnosu z v reviziji izpostavljeno (pod)množico škodnih primerov. V njej so prisojene enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo res precej višje. Toda podrobnejša primerjava konkretne zadeve z navedenimi zadevami je razkrila, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi poškodbami (iz več poškodbenih skupin) oziroma občutnejšimi posledicami, zato je bila tam prisojena odškodnina ustrezno višja. Tožnik torej z v reviziji ponujenimi zadevami ni uspel dokazati osrednje revizijske teze, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih neto plač. So pa potrdile nasprotno: sodišče je pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine in konkretni primer ustrezno umestilo v primerjavi z njimi ter utemeljeno prisodilo nižjo odškodnino. Na dlani je, da tožnik ni dokazal odstopa od ustaljene sodne prakse.