pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - manjkajoča oblika
Z zapisom v 6. členu pogodbe, da "sam odkup terjatev ali sam odkup poslovnega deleža ni mogoč" sta pogodbeni stranki sporazumno izključili možnost delne izpolnitve.
Iz tega sledi, da bi bila v primeru, če bi bila na primer pogodba, v tistem delu, kjer je govora o odsvojitvi poslovnega deleža, sicer sklenjena v pravilni obliki in iz razlogov na strani kupca (ob fiksno določenem dnevu zapadlosti), kupnina plačana samo za poslovni delež, pogodba razdrta v celoti, torej tudi v tistem delu, ki se nanaša na odkup terjatev.
Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi bili sodišču dostavljeni dodatni trije izvodi predloga za izvršbo, kot tudi ne, da bi upnica dostavila verodostojno listino z izvirnikom pečata in podpisa pristojne osebe (2. odst. 23. čl. ZIZ), kar pa je (tudi ob predložitvi zadostnega števila predlogov za izvršbo) nujno potrebno, da se predlog šteje za popolnega (41. čl. ZIZ).
sposobnost biti stranka v postopku - podružnica tuje banke
Podružnica tuje banke (pri čemer je mišljena tako banka države članice, kot tudi države, ki ni članica), v nobenem primeru ne more uživati več pravic in drugačnega statusa, kot ga imajo podružnice banke s sedežem v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju - domača banka). Status podružnice banke s sedežem v državi članici je lahko izenačen le s statusom podružnice domače banke. Podružnica domače banke pa niti po določbah ZBan, niti po določbah ZGD (ki se po 14. členu ZBan smiselno uporabljajo tudi za banke), nima statusa pravne osebe.
Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.
Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine.
Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi.
Izpodbijanje ima smisel le, če je predmet, ki ga je tretji (toženec) od dolžnika prejel, še na razpolago. Če predmeta ni na razpolago iz razlogov, za katere je pridobitelj odgovoren (kot npr. v danem primeru, če predmet odsvoji) je dolžan plačati vrednost tega predmeta.