delitev bilančnega dobička - nujnost delitve - presoja dobrega gospodarstvenika - okoliščine, v katerih družba posluje
Materialno zmotno je sodišče prve stopnje razlagalo določbo 1. odst. 368. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ko se je postavilo na stališče, da je delničarjem potrebno vselej razdeliti najmanj dobiček v višini 4% osnovnega kapitala razen, če do tega ne morejo priti zaradi obveznih načinov uporabe dobička, ki so navedeni v 1. odst. 228. čl. ZGD.
Upnik sicer res sme zoper družbenika izbrisane družbe predlagati nadaljevanje izvršilnega postopka, vendar pa samo, če se je izvršilni postopek že začel zoper družbo, ki je bila kasneje izbrisana iz sodnega registra.
Če tožeča stranka do dneva naroka ni dobila izrecnega odgovora sodišča prve stopnje, da je narok preložen, ne more šteti, da je narok preložen in da ji na narok ni treba pristopiti, ampak nasprotno, da bo narok opravljen.
ugovor zoper del sklepa, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo
Dejansko je dolžnik sklep o izvršbi izpodbijal samo v delu, v katerem je sodišče izvršbo dovolilo; v takem primeru pa 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.
Zgrešeno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je rešitev spora odvisna od predhodnega vprašanja poteka meje po predpisih, ki urejajo določitev meje po določbah Zakona o nepravdnem postopku. Sodišče namreč v sodnih postopkih v zvezi z varstvom lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.
Že samo občasna uporaba sporne poti bi lahko pomenila posest, vendar le v primeru, da bi tožnikoma uspelo izkazati, da že občasna uporaba poti, glede na naravo zemljišča in način in vsebino njegovega izkoriščanja, zadostuje za doseganje namembnosti parcele.
Izpodbijanje ima smisel le, če je predmet, ki ga je tretji (toženec) od dolžnika prejel, še na razpolago. Če predmeta ni na razpolago iz razlogov, za katere je pridobitelj odgovoren (kot npr. v danem primeru, če predmet odsvoji) je dolžan plačati vrednost tega predmeta.
Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine.
Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi.