ZOR člen 165, 166, 165, 166. ZPP člen 339, 339/2-14, 458, 339, 339/2-14, 458.
spor majhne vrednosti - bistvena kršitev postopka - dokazna ocena
Z zapisnika o izvedenem dokaznem postopku ter obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi sodišče v dokaznem postopku prebralo vse dokaze "od A1 do A11", za kakšne dokaze gre oz. kakšna je njihova vsebina pa ni pojasnilo, kot tudi ne, ali gre morebiti za dokaze, ki na odločitev nimajo nobenega vpliva in jih zato ni ocenjevalo.
Krivda toženca je podana v tem, da je v nasprotju z ravnanjem, ki se ga pričakuje od povprečno skrbnega kaskaderja, izvedel nevarno točko, v kateri se je tožnik poškodoval, kljub temu da se o izvedbi te točke ni predhodno dogovoril, uskladil in pripravil s tožnikom.
V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati.
Pravno lastnost javnega dobra se ukine po posebnem postopku, ki ga ureja čl. 23 ZGO-1 in teh pravil predlagatelj ne more obiti s postopkom za ureditev meje, ki ga je sprožil.
Dolžnik svojemu ugovoru res ni priložil potrdil o plačilu, vendar pa v ugovoru smiselno trdi tudi, da storitve, zaračunane v računu, niso bile v celoti opravljene. Natančnejšega ugovora dolžnik, glede na to, da v računu opravljene in zaračunane storitve niso specificirane, ni mogel podati. Prav tako pa ob tako nespecificiranem računu ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava, to je Odvetniške tarife, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje.
1.Tožnica svojih stroškov in potreb sploh ni opredelila niti izkazala. 2.Zakonec ima ob izpolnjenih pogojih pravico do preživnine v višini, kolikor je zmore plačevati zakonec, ki je za plačilo preživnine zavezan.
ZOR člen 371, 371. ZPP člen 343, 343/3, 343, 343/3.
pravni interes za pritožbo - zastaralni rok - neupravičena pridobitev
1. Ob ugoditvi zahtevku tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje (nepravilno) odločilo o zavrnitvi (nepostavljenega) višjega tožbenega zahtevka.
2. Petletni zastaralni rok (zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve) teče od izselitve 31.1.1993 dalje, zato ob vloženi tožbi 31.12.1997 ugovor zastaranja ni utemeljen.
Posestni spor že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če se v tem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega motenjskega postopka vzpostavi prejšnje dejansko stanje, morajo tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstajati za izdajo takšne začasne odredbe res tehtni razlogi.
Delodajalec mora delavcem omogočiti varno delo, pri tem mora računati tudi z običajno stopnjo pazljivosti delavca pri delu, saj se ta osredotoči tudi na svoje delo, v konkretnem primeru zamenjavo žarnice. Delavcu mora dati na razpolago ustrezna delovna sredstva, tega tožena stranka kot delodajalec ni storila, delo se je zato izvajalo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisom in ne ukrepom varstva pri delu in je delodajalec zato za škodo odgovoren, ker ni poskrbel za varno delo in tudi ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde.
Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki. Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici poravnal in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98. Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, mora toženec svojo obveznost izpolniti.
Sodišče pravice oseb, ki ne pridejo na narok, obravnava po podatkih, s katerimi razpolaga, upoštevaje njihove pisne izjave, ki prispejo do izdaje odločbe, vendar le pod pogojem, da so bile v redu povabljene.
Tožnik trdi, da mu je A.Š. (v nadaljevanju dolžnica) svoj solastninski delež podarila s pogodbo z dne 23.6.1993 in da je zato izvršba na solastninski delež dolžnice nedopustna, v času izdaje sklepa o izvršbi zemljiškoknjižna lastnica predmetnega solastninskega deleža dolžnica in ne tožnik. Ker tožnik v času zaznambe sklepa o izvršbi ni bil lastnik spornega deleža, ni pomembno, ali je toženka za obstoj pogodbe vedela ali ne.
Sodbe delovnih sodišč so izvršilni naslovi, vendar tudi glede njih velja določilo 21.čl. ZIZ, da mora biti obveznost, ki je naložena v izpolnitev dolžniku, določena ali določljiva. Sodba res določa, da mora dolžnik upnici priznati in plačati vse pravice iz dela, toda te pravice v izreku sodbe niso navedene, čeprav gre za širok krog pravic (pravica do nepretrgane delovne dobe, pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravica do povračila škode npr. zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, itd.). V sodbi delovnega sodišča je torej odločeno samo posredno o temelju in je mogoče predloženo sodbo uporabiti le kot vmesno sodbo, ki pa je ni mogoče izvršiti brez ustrezne sodbe specializiranega sodišča, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izrek, kot je oblikovan v izvršilnem naslovu, nedoločen in tudi nedoločljiv, zato neprimeren za izvršbo.
Ugotovitev sodišča, da naj bi pokojni I.M. oporoko pri odvetniku preklical, ne daje odgovora na vprašanje, ali je šlo za preklic oporoke na predpisan način, to je v skladu s 1. odst. 99. čl. Zakona o dedovanju. Tožena stranka bi morala v postopku dokazati poleg namena preklicati oporoko, tudi, da je bil preklic narejen v eni od oblik, predpisanih za sestavo oporoke. Glede na to, da listine o preklicu ni, pa analogno s 77. čl. ZD tudi, da je listina o preklicu obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena.
ZOR člen 371, 749, 759, 371, 749, 759. OZ člen 346, 766, 776, 346, 766, 776.
zastaralni rok - pogodba o naročilu - upravljanje večstanovanjskih hiš
Ker je ugotovljeno, da je upravnik - tožeča stranka, izpolnila obveznost za vse etažne lastnike in sedaj to, kar je dobaviteljem plačala, terja od posameznih etažnih lastnikov, ne more za take terjatve veljati enoletni zastaralni rok iz 378. čl. ZOR oz. 355. čl. OZ. Gre za pogodbo o naročilu (749. čl. in 759. čl. ZOR oz. 766. in 776. čl. OZ), za take terjatve pa velja splošni petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR oz. 346. čl. OZ).
Na podlagi določb 1.odst. 150.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je med drugim vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica glede katere se bo opravil vpis, če sodna odločba, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi.
dedni dogovor z mladoletno osebo - odobritev centra za socialno delo - ničnost - izpodbojnost
Za presojo, v čigavo škodo so bila kršena določila 111. čl ZZZDR je treba upoštevati, da je pogodba po 103. čl. ZOR nična le v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kako milejšo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija. V konkretnem primeru je mladoletnega tožnika pri sklepanju dednega dogovora zastopal oče, ki je lahko jasno in nedvoumno izrazil pravo voljo. Prav ta pa je sedaj tisti, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe iz razloga, ki ga je sam zakrivil, ker privolitve centra za socialno delo ni pridobil. Tak dogovor je po oceni pritožbenega sodišča izpodbojen, saj ne gre pri njegovem sklepanju za varovanje splošnega interesa, temveč interesa stranke.