Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZUP člen 113, 113/1. ZDSS-1 člen 74. ZUS-1 člen 20, 20/3.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - načelo enakosti - upravni spor
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča1 izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1), zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
ZPP člen 104, 104/2, 285. OZ člen 40, 73, 73/1, 116. ZASP člen 168.
licenčna pogodba - nagib za sklenitev pogodbe - epidemija - COVID-19 - licenčna analogija - radiodifuzna retransmisija TV programov
Drugi odstavek 104. člena ZPP se nanaša samo na vloge. Če pa gre za dokazne listine, ki jim ni priložen overjen prevod, mora sodišče na podlagi 285. člena ZPP zahtevati od stranke, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine.
Izdajateljice so odobrile tožničino zastopanje (prvi odstavek 73. člena OZ) s tem, ko so v cesijski pogodbi izrecno potrdile pooblastilo tožnici.
Ker po Licenčni pogodbi na višino pogodbeno določene licenčnine niso vplivale okoliščine, katere oddaje so se predvajale v okviru TV programov, kdaj in koliko časa, niti ni bilo ločitve med lastnimi oddajami (kršitev sorodnih pravic iz 137. člena ZASP) in pridobljenimi pravicami radiodifuzne retransmisije (kršitev avtorske pravice iz 31. člena ZASP), te okoliščine tudi niso relevantne za določitev višine odškodnine. Okoliščina, da tožnica v športnih TV programih zagotavlja prenose najatraktivnejših športnih dogodkov v živo, tj. športne vsebine najvišjega ranga, kot je Liga prvakov in druga tekmovanja, je lahko le nagib, ki ne vpliva na veljavnost pogodbe. Tožnica je tudi v času, ko zaradi epidemije COVID-19 ni bilo športnih prenosov v živo, zagotavljala toženki retransmisijo TV programov, zato ne gre za nemožnost izpolnitve po 116. členu OZ.
Po kriteriju (predhodno) dogovorjenega nadomestila, ki je v tem konkretnem primeru najustreznejše merilo licenčne analogije, je tožnica dolžna toženki povrniti škodo v višini, kot je bila med njima dogovorjena pred iztekom veljavnosti Licenčne pogodbe in za kakršno ceno je tožnica tudi dala ponudbo toženki za nadaljnje obdobje (pa je toženka ni sprejela).
Tožena stranka v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da storitev ni nikoli grajala ali prejete račune zavrnila (še najmanj zaradi domnevno neopravljenih storitev ali nepravilnih količin). Ta dejstva so torej dokazana.
Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja teh dejstev ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00083162
URS člen 33. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3, 170. SPZ člen 10, 23. ZZK-1 člen 8, 41, 150, 150/2.
izvršba na nepremičnino - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - lastninska pravica na nepremičnini - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - napotitev na pravdo - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - zaznamba sklepa o izvršbi - pridobitev zastavne pravice v izvršilnem postopku - učinkovanje zaznambe izvršbe - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - prodajna pogodba za nepremičnino - overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - opustitev vpisa v zemljiško knjigo - lastninska pravica v pričakovanju - nadaljnja prodaja nepremičnine - veriga prodajnih pogodb - zemljiškoknjižno dovolilo ni vsebovano v listini o pravnem poslu - priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo - načelo vrstnega reda vpisov - obremenjenost nepremičnine z zastavno pravico (hipoteko) - uveljavljanje nedopustnosti izvršbe v pravdi - obstoj veljavnega razpolagalnega pravnega posla pred pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi - pravica do zasebne lastnine
Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo.
V verigi pogodb za prenos lastninske pravice na nepremičninah morajo vse pogodbe same zase imeti naravo popolne oziroma perfektne listine, torej vsebovati tudi notarsko overjeno zemljiško knjižno dovolilo (prim. drugi odstavek 150. člena ZZK-1). V obravnavnem primeru tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na popolnost listine med A. in C., če hkrati ne zatrjuje popolnosti naslednje prodajne pogodbe v verigi, to je med C. in njo samo.
Zato tožnica v času, ko je toženka na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pridobila hipoteko na nepremičninah (12. 4. 2013), ni imela lastninske pravice v pričakovanju, na podlagi katere bi lahko preprečila izvršbo na te nepremičnine. Pritožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila šele s sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic v stečaju nad B. (z dne 7. 9. 2016), na podlagi katerega se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017. Lastninsko pravico je zato pridobila potem, ko je toženka v svojo korist že imela vpisano zastavno pravico. Zato velja načelo vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo (10. člen ZZK-1), po katerem se vrstni red pridobitve stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice. V skladu s 170. členom ZIZ upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiško knjigo pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Tožnica je zato postala lastnica nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico v korist toženke, saj je slednja zastavno pravico pridobila, preden je tožnica postala lastnica.
sklenitev pogodbe po zastopniku - pooblastitev - ustno pooblastilo - podjemna pogodba (pogodba o delu) - nadzornik gradbenih del - izpodbijanje dokazne ocene
Dejstvo, da nadzornik ni imel splošnega pooblastila za sklepanje poslov ali oddajanje naročil v imenu investitorja, ne pomeni, da ga investitor ni mogel ustno pooblastiti, da odda enkratno naročilo za izvedbo del tožnici. Za podjemno pogodbo pisna oblika ni predpisana, zato se pisnost ne zahteva niti za pooblastilo.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o veljavnosti oporoke - ustna oporoka - oporoka pred pričami - ugotovitev neveljavnosti oporoke - oporočni in zakoniti dediči - okoliščine konkretnega primera - manj verjetna pravica dediča - slabo zdravstveno stanje - izredne razmere pri napravi oporoke - oporočna sposobnost
Zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev ne pomeni nujno, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke vedno napoti zakonitega in ne oporočnega dediča.
Glede na trditve in dokaze strank so v konkretnem primeru verjetno izkazane formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke, zato je bolj verjetna pravica oporočnega dediča.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - umik tožbe - materialno procesno vodstvo - protislovne navedbe - opozorilo nasprotne stranke - stroški pravdnega postopka - kriterij uspeha v pravdi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP), kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je presodilo, da tožeča stranka ni podala izrecne izjave o umiku tožbe za že plačan znesek, in posledično vsebinsko odločilo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da načeloma velja, da mora sodišče v primeru, ko zaradi protislovja med strankinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom ni jasno, ali je prišlo do izrecnega umika tožbe, v okviru materialno procesnega vodstva razjasniti, ali gre v resnici za (delni) umik tožbe. Vendar materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, kadar je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka.
Temeljno merilo za odločitev o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Uspeh strank v pravdi se določa glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, torej glede na to, ali je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno ali pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (94,5 %) zavrnjen. Ker je torej tožeča stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (5,5 %), je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožene stranke.
Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.
URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 355-2, 366. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški upravnega postopka - ustavno načelo enakosti pred zakonom - upravni spor - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
Ni sporno, da se je postopek začel na predlog stranke, torej tožeče stranke, zato stroški upravnega postopka bremenijo njo. S tem v zvezi je zmotno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081498
ZKP člen 148, 148/4, 451, 452, 452c.
izločitev dokazov - delna sprememba izpodbijanega sklepa - mladoletnik - postopek proti mladoletnikom - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - pravni pouk
Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi.
Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v svoji pritožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00083840
ZVEtL-1 člen 13, 13/6.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - vsebina elaborata - vmesni procesni sklep - vsebina obravnavane zadeve - dejansko stanje nepremičnin - dejanska raba posameznega dela stavbe - ureditev lastninskih razmerij - samostojno pravno sredstvo - odgovor na pritožbene navedbe
V tem pritožbenem postopku je predmet presoje odločitev, ali je elaborat izvedenca geodetske stroke primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin (šesti odstavek 13. člena ZVEtL-1). V tej fazi postopka je presoja sodišča omejena na ugotavljanje, ali je elaborat izdelan skladno s pravili stroke in veljavnimi predpisi o evidentiranju nepremičnin (Pravilnik o evidentiranju podatkov zemljiškega katastra). Navedbe v zvezi s samo vsebino zadeve oziroma lastniškimi razmerji med udeleženci pri izdaji izpodbijanega sklepa niso pravno relevantne. To bo stvar končne odločitve v obravnavani zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00085310
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/2. URS člen 15, 15/1, 22, 27. OZ člen 132, 178, 179. KZ-1 člen 197, 197/1. ZPP člen 7, 212.
vezanost pravdnega sodišča na kazensko oprostilno sodbo - domneva nedolžnosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - duševne bolečine zaradi okrnitve dobrega imena in časti
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in obravnavni odškodninski spor neizogibno povezana. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja šikaniranja, toženka ne more v tem odškodninskem sporu uspeti z ugovorom, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nasprotno stališče, da bi se v tem postopku lahko dokazovalo, da so se sporni dogodki odvili drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju s tožnikovo domnevo nedolžnosti.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. URS člen 14. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški postopka - socialni spor - lastnost stranke - ustavno načelo enakosti pred zakonom - upravni spor - stroški upravnega postopka - razlogi za izpodbijanje
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
8. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški postopka - ustavno načelo enakosti pred zakonom - stroški upravnega postopka - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah opredeljeni pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem privilegiranju obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
zavrženje tožbe - izvršilni naslov - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj dveh izvršilnih naslovov - izboljšanje pravnega položaja - neposredno izvršljiv notarski zapis - soglasje strank - nepravilna vročitev - zapadlost terjatve
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.
spor iz družinskih razmerij - skupno varstvo in vzgoja otroka - način izvajanja - obseg in način izvajanja stikov - način izvrševanja stikov - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - sum spolne zlorabe - dokazovanje z izvedencem
Skupno starševstvo je pogojeno s soglasjem obeh staršev (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). To obliko varstva in vzgoje otroka lahko sodišče po DZ izreče brez predlogov udeležencev in kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le ogrožanje otrokove koristi lahko prepreči določitev takšne oblike vzgoje in varstva. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega varstva in vzgoje) utemeljen zlasti tedaj, ko zato, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka obstojijo posebni, upravičeni razlogi: npr. nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka z upoštevanjem njegove največje koristi. Po sodni praksi je ta oblika vzgoje in varstva otroka v nasprotju z njegovimi koristmi (tudi) takrat, kadar med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki ga ogroža.
Odločitev o zaupanju otroka v skupno starševstvo in vzgojo med udeležencema je pravilna.
Konflikti med staršema vplivajo na otroka neodvisno od tega, ali starša živita skupaj ali ločeno.
Kadar se sodišče za skupno varstvo in vzgojo odloči proti volji (enega od) staršev, mora ugotoviti, ali se bosta starša zmogla sama sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Če ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedba dokaza z izvedencem - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
ZIZ člen 64, 64/1, 64/3, 65, 65/1, 73, 73/1, 73/2.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - odlog izvršbe na predlog tretjega - upnikova neaktivnost - ustavitev izvršbe
Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. URS člen 14. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški postopka - socialni spor - stroški upravnega postopka - razlogi za izpodbijanje - upravni akt - lastnost stranke
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni podlage.