KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084149
KZ-1 člen 91, 91/2. ZKP člen 357, 357-4.
zastaranje kazenskega pregona - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - pravnomočnost kazenske sodbe - prenehanje teka zastaranja - razveljavitev pravnomočne sodne odločbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe - materialni rok - načelo zakonitosti - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - sprememba sodbe na drugi stopnji - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Po presoji sodišča druge stopnje je določbo drugega odstavka člena 91 KZ-1 torej treba razlagati tako, da so učinki predpisanega roka primerljivi z učinkom rednih zastaralnih rokov, ki določajo absolutno časovno mejo, znotraj katere je pregon storilca še dopusten. To pomeni, da je v roku, ki ga predpisuje drugi odstavek člena 91 KZ-1, potrebno doseči pravilno in zakonito meritorno odločbo, v nasprotnem primeru pa izdati zavrnilno sodbo iz razloga po 4. točki člena 357 ZKP. Le s takšno razlago je spoštovana zahteva po poštenem postopku, ki zavezuje sodišče na podlagi 2. in 22. člena Ustave RS na način, da je pravilno in zakonito meritorno odločitev mogoče sprejeti le v absolutno omejenem času, ki ga ima država na razpolago za vodenje kazenskega postopka zoper posameznika in s tem za poseganje v njegove pravice.
V pojem zakrivljenega ravnanja v obravnavanem primeru spada opustitev plačila potrebnega zneska za izvedbo dokaza z izvedencem v ponovljenem postopku, potem ko je tožnica v pritožbenem postopku dosegla razveljavitev prvotne sodbe izključno zaradi graje, da je bila opuščena izvedba tega dokaza v prvem sojenju.
ZIZ člen 29, 29a, 239, 272, 272/2, 272/3. ZPP člen 347, 355. ZVPot člen 24.
zavarovanje - začasna odredba - izvedba naroka - izvedba predlaganih dokazov - verjetnost kot dokazni standard - ugovorni postopek - pritožbena obravnava - zaslišanje priče - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF
Stališče sodišča prve stopnje, da narok v zadevah zavarovanja ni obvezen (29.a člen v zvezi z 239. členom ZIZ) in da se o začasni odredbi odloča zgolj s stopnjo verjetnosti, zaradi česar personalnih dokazov (zaslišana strank in prič) personalnih dokazov ni treba izvajati, je napačno. Sporočilo določbe 29. člena ZIZ je zgolj v tem, da za razliko od pravdnega postopka v izvršilnih zadevah in zadevah zavarovanja narok ni obvezen, iz česar pa ni mogoče sklepati, da ga ni treba nikoli izvesti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z doktrino Ustavnega sodišča1 v sumarnem postopku zavarovanja z začasno odredbo ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov; kajti dokazni standard je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, zato sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. V ugovornem postopku zoper začasno odredbo personalni dokazi sicer niso izključeni, vendar pa to ne pomeni, da je treba izvesti vse (personalne) dokaze, ki jih stranka predlaga; to je namreč predmet dokazovanja v postopku o glavni stvari, v ugovornem postopku je treba pri izvesti zgolj nezamudne dokaze,2 na podlagi katerih se lahko sodišče na hiter in primeren način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.