CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057935
ZMZPP člen 1, 1/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 1/2-f, 8, 8-3.
pristojnost slovenskega sodišča - spor z mednarodnim elementom - tuj državljan - pogoji - nasprotna tožba - samostojna tožba - združitev pravd v skupno obravnavanje - identiteta strank - dedovanje
V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje kot odločilno ugotavlja, da se v skladu s točko (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe ta ne uporablja za oporoke in dedovanje, vključno s preživninskimi obveznostmi, ki so nastale zaradi smrti. Navedeno med drugim vključuje tudi spore v zvezi z interpretacijo ali veljavnostjo oporoke ali kodicila ter zahtevke iz oporočnega ali zakonitega dedovanja. Zahtevek tožnikov v pridruženi zadevi se med drugim glasi na ugotovitev, da sta tožnika dediča po zapustniku I. I. V pridruženem postopku gre torej za zadevo v smislu točke (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe, za katero se Uredba ne uporablja. V konkretni zadevi je zato za presojo pristojnosti treba uporabiti ZMZPP, na katerega so se sklicevali tožniki v pridruženi zadevi, sodišče pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do njihovih navedb oziroma obstoja naveznih okoliščin, ki so bile s strani tožene stranke (prve toženke izrecno) prerekane, ni opredelilo.
Sodišče je pridržalo odločitev o pravdnih stroških in je stranki o tem seznanilo, s čimer jima je dalo vedeti, da stroškovnega zahtevka ni spregledalo ter bo o njem odločilo, zato takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni zahtevalo predloga strank po izdaji dopolnilnega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00057296
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 11. ZPP člen 29. OZ člen 965.
direktna tožba zoper zavarovalnico - prometna nezgoda - spor o pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - predmet spora - avtonomija strank - mednarodna pristojnost sodišč - uporaba materialnega prava - uredba - pristojnost slovenskega sodišča - pojem običajnega bivališča - stalno prebivališče - sekundarna navezna okoliščina
Praksa evropskih sodišč pojem običajnega prebivališča opredeljuje kot kraj, kjer je center posameznikovih interesov. Vendar zaključka, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ni moč narediti ne na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tudi ne na podlagi navedb o tožničinem bivanju v času nezgode in takoj po njej.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba po uradni dolžnosti - nevarnost nadaljnjega odtujevanja - ocena ogroženosti - ogroženost otroka
Pritožbeno sodišče pritrjuje predlagateljici, da bi začasna odredba s takšno vsebino povzročila položaj, ko si mladoletni otrok glede na stisko, v kateri se nahaja, nikoli ne bi hotel iti na stik k materi, kar bi vodilo do stopnjevanja njegove odtujitve in nevarnosti popolne prekinitve stikov. Prekinitev stika otroka z enim od staršev pa nedvomno ni v otrokovo korist.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 72, 280, 280/1. ZPP člen 165, 165/3, 365, 365/1, 365/1-3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 10, 10/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1.
Pri presoji, ali je stroške prevzema plačila mogoče šteti kot potrebne za izvršbo in jih naložiti v plačilo dolžniku (peti odstavek 38. člena ZIZ), je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, zlasti z vidika, ali gre (upoštevaje siceršnji potek izvršbe pri izvršitelju) pri takšnem delnem plačilu za uresničitev nedopustnega dogovora o obročnem plačilu z izvršiteljem z učinkom odloga izvršbe zunaj zakonskih možnosti, ali je bil dolžnik v zvezi z (delnim) odplačevanjem terjatve s plačili izvršitelju ustrezno opozorjen, da ni dolžan plačati izvršitelju in da lahko plača neposredno upniku, in seznanjen s stroški, ki ga bodo bremenili v primeru plačevanja izvršitelju, in ali dolžnik torej kljub navedenemu svojo obveznost izpolnjuje s plačili izvršitelju.
ZPP člen 139b, 139b/3, 274, 274/1.. ZUP člen 87, 87/4.
zavrženje tožbe - prepozna tožba - fikcija vročitve - iztek roka na soboto
Dejstvo, da pošta 11. 12. 2021 ni delala, ne dopušča sklepanja, da je bila tožnici pošta vročena šele 13.12.2021. Sodišče je pravilno zaključilo, da se kot dan vročitve šteje 11. 12. 2021. Gre za 15. dan od prejema obvestila. Rok je pričel teči 27. 11. 2021, zato se pravilno šteje, da je bila dokončna odločba vročena 11. 12. 2021, pa čeprav gre za soboto. Prvostopno sodišče je v 4. točki obrazložitve sklepa pravilno opredelilo vse ključne datume vročitve ter zakonska določila, iz katerih izhaja, da so bile določbe o fikciji vročitve iz 3. odstavka 139.b člena ZPP in 4. odstavka 87. člena ZUP pravilno uporabljene. Tožba, vložena priporočeno po pošti 11. 1. 2022, je vložena po preteku zakonskega roka za vložitev tožbe, ki se je iztekel 10. 1. 2022.
ZIZ člen 38, 38/5, 38/6, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 58.
predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočna in izvršljiva sodba delovnega sodišča - plačilo regresa - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - bruto in neto znesek
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na ugotovitev, da je upnica dolžniku že v celoti vrnila zneske v višini razlike med bruto in neto zneski, ki jih je na podlagi sklepa o izvršbi prejela v višji višini, kot bi bila upravičena na podlagi izvršilnega naslova, in 465,37 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je štelo, da je ugovor dolžnika neutemeljen. Takšno stališče je napačno. Utemeljenost ugovora v obsegu, v katerem je ta še bil predmet obravnave, je namreč odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bila izvršba za izterjavo zneskov, glede katerih je višje sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s sklepom o izvršbi sploh utemeljeno dovoljena. Za odgovor na to vprašanje pa ni bistveno, ali je upnica te zneske dolžniku že vrnila ali ne. To vprašanje bo lahko pomembno šele za presojo utemeljenosti morebitne nasprotne izvršbe, ki jo bo dolžnik lahko predlagal, če od upnice ne bo dobil povrnjenih vseh zneskov, ki jih je ta v izvršilnem postopku neutemeljeno prejela, o čemer pa bo mogoče odločati šele po dokončni odločitvi o tem, za izterjavo katerih zneskov denarnih terjatev je bila izvršba s sklepom o izvršbi (ne)utemeljeno dovoljena.
ZGD-1 člen 471, 481.. KZ-1 člen 244, 244/1, 244/2.
kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic - napeljevanje h kaznivemu dejanju - oprostitev obtožbe - odsvojitev poslovnega deleža - nenamenska poraba sredstev
Po določbi 471. člena ZGD-1 je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pa družbenik pridobi svoj poslovni delež. Slednji je po določbi 481. člena ZGD-1 lahko predmet prenosa, neodvisno od premoženja družbe, saj je to, ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika, tuje premoženje. Povedano drugače, sprememba lastniške strukture družbe T. d.o.o. (ali katerekoli druge kapitalske družbe), namreč ne vpliva in ne more vplivati na premoženje same družbe.
Obligacijski zakonik ne razlikuje med nominiranimi in nenonimiranimi podizvajalci. Tega ne ločuje niti sodna praksa. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo.
Pogodbena dogovarjanja glavnega izvajalca s podizvajalcem o vrednosti del ne zavezujejo tožeče stranke kot naročnika. Tožeča stranka namreč ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s podizvajalcem.
denarno kaznovanje priče - parlamentarna komisija državnega zbora - pravni pouk priči - prisilni ukrep
Zato je soglašati tudi z oceno sodišča prve stopnje, da bi bilo denarno kaznovanje priče A. A. tudi v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju njegovih ustavnih pravic kot fizične osebe.
CESTE IN CESTNI PROMET - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00056824
SPZ člen 32, 33, 35. ZCes-1 člen 3, 39, 39/1, 39/2. URS člen 125.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - javno dobro - občinska javna cesta - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - kategorizirana lokalna cesta v zasebni lasti - postopek razlastitve - zapora ceste - posestno varstvo - exceptio illegalis - kategorizacija občinskih cest - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - sodna praksa Ustavnega sodišča
Ker občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila, sporno zemljišče na podlagi občinskega odloka o kategorizaciji javne ceste ni postalo javno dobro in je ostalo last toženca, kar pomeni, da je na njem zagotovljeno tudi posestno varstvo.
Ob upoštevanju namena kaznovanja, je pravilno, da sodišče v okviru presoje osebne urejenosti obsojenca ter v tej povezavi tudi možnosti zaupanja obsojencu, da t. i. vikend zapora ne bo zlorabil, presoja tudi olajševalne in obteževalne okoliščine kaznivega dejanja, saj je mogoče namene kaznovanja doseči le z ustrezno individualizacijo kazni glede na nevarnost konkretnega kaznivega dejanja in storilčevo osebnost.
Podane morajo biti konkretne utemeljene okoliščine na strani kaznivega dejanja in na strani storilca, ki potrjujejo, da za dosego namenov kaznovanja s pravnomočno sodbo izrečene kazni zapora ni treba izvršiti v zavodu.
Upnik je povrnitev stroškov zahteval trinajst dni po dokončnosti obračuna (oziroma dvaindvajset dni po dnevu, ko mu je bil obračun vročen) in šest dni po pravnomočni ustavitvi postopka z zadnjim sredstvom izvršbe. Sodišče druge stopnje soglaša z upnikom, da čas, v katerem je zahteval povrnitev stroškov, ustreza pravnemu standardu "takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina", stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik stroške priglasiti že prej (pri čemer ni navedlo, v kakšnem roku naj bi bil upnik po njegovem mnenju dolžan priglasiti stroške), pa je po oceni sodišča druge stopnje prestrogo in tudi v nasprotju s sodno prakso.