Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona.
Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje ni smiselna.
Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države, kot to trdi tožnik. Prispevek za DO pa višino obremenitve dohodkov iz zaposlitve ne zvišuje v tolikšni meri, da bi sama višina, četudi je visoka, predstavljala poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in po 1. členu Protokola h EKČP.
izvršljivost odločbe - izvršba upravne odločbe - zastaranje izvršitve - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo
ZUP zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov. GZ pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v smislu, da je organ posegel v pričakovalno pravico tožnika; to načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit. Tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit.
postopek osebnega stečaja - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - drugo sodno varstvo
To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.
ZUOPP-1 člen 10, 10/3. Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (2013) člen 9. URS člen 52.
otrok s posebnimi potrebami - spremljevalec - pravica otroka do brezplačnega prevoza - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic
Dolžnost države vključuje tudi zagotavljanje ustreznih ukrepov in prilagoditev v času vožnje v vzgojno-izobraževalni zavod glede na posameznikove potrebe. Če je posameznemu invalidnemu otroku zagotovljena le gola pravica do (brezplačnega) prevoza od bivališča do zavoda in nazaj, ne da bi država zagotovila ustrezne podlage, da se pri prevozu otrok s posebnimi potrebami odpravljaljo ovire oziroma zagotavljajo prilagoditve, ki jih posameznik potrebuje glede na svojo invalidnost, lahko pravica do izobraževanja ostane izvotljena, navidezna.
imenovanje direktorja - javni zavod - subsidiarno sodno varstvo - redni upravni spor - drugo sodno varstvo
Domnevno nezakonitost razpisnih pogojev v postopku za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega zavoda, ki naj bi pomenili kršitev ustavnih pravic, je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri kandidata.
gradbeno dovoljenje - gradnja brez gradbenega dovoljenja - dokončanje gradnje - napačna uporaba materialnega prava
Investitor, ki je v času uporabe ZGO-1 začel graditi objekt, lahko v skladu s tem zakonom (to je ZGO-1) gradnjo tudi dokonča. Če bi zakonodajalec želel, da se gradnje, ki so v teku, dokončajo po določbah GZ, bi moral to v GZ izrecno predvideti, pri tem pa dosledno spoštovati načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti (2. člen Ustave).
Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in CGD) v odločbah, izdanih v letu 2018, obravnavala in obdavčila kot kapitalski dobiček. Če namreč tožnici pripisane enote premoženja predstavljajo izplačane dividende, potem ne morejo hkrati predstavljati še dobička iz kapitala v smislu povečanja vrednosti tega kapitala, ki je dosežen in obdavčen ob odsvojitvi (92. člen ZDoh-2). Sodna praksa, na katero se v zvezi z očitki o dvojni obdavčitvi sklicuje drugostopenjski organ, ne potrjuje njegovih zaključkov, saj se ne nanaša na primerljive situacije.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157.
subsidiarni upravni spor - sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - procesne predpostavke za vložitev tožbe - drugo sodno varstvo - upravni akt - zavrženje tožbe
Sodno varstvo v upravnem sporu je zagotovljeno le, če je mogoče pravni akt oziroma materialno dejanje opredeliti kot oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti (ex iure imperii). Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti taki osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke. Zgolj ugotovitev, da je toženka lokalna skupnost, torej še ne pomeni, da (vsako) njeno delovanje do drugih subjektov pomeni tudi oblastveno delovanje. Sodišče meni, da delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika njene naloge upravljanja z občinskimi javnimi cestami, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.
URS člen 22, 23, 157. ZUS-1 člen 1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
predhodni preizkus tožbe - predmet varstva v upravnem sporu - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V končanem upravnem postopku je tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila.
Ker torej tožnica kot prvostopenjski organ na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik v upravnem sporu in ker tožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - pravica do izjave stranke - obrazložitev odločbe
V obravnavanem primeru organ tožnici ni omogočil, da bi se o citiranem dokumentu Občine Radovljica, na katerega je oprl svojo odločitev, izjavila in ker niso podani razlogi za odstop od načela zaslišanja stranke (na primer razlogi iz prvega odstavka 144. člena ZUP), je s tem bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), tožnici pa tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu.
ZTuj-2 člen 66, 66/7, 66/8, 69, 69/1, 76, 78. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. URS člen 19, 19/2.
tujci - nastanitev tujca v domu za tujce - omejitev gibanja - odvzem prostosti - pridržanje - poseg v človekove pravice - načelo sorazmernosti - uporaba milejšega ukrepa - nevarnost pobega - rok za vložitev tožbe - odločitev sodišča - rok za odločitev sodišča - učinkovito sodno varstvo - vrnitev zadeve v ponovni postopek
Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v katerem mora okoliščine, kot so pojasnjene v predhodnih odstavkih, raziskati in pojasniti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.
ZBPP člen 30. ZUP člen 214. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19. URS člen 14, 22.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - bistvena kršitev določb postopka - načelo enakosti - ustavnost zakonske ureditve
Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.
vpis na fakulteto - začasna odredba - vpis v prvi letnik - pravica do izobraževanja - težko popravljiva škoda - posebne potrebe otroka
Izobrazba in šolanje sta tako pomembna in z Ustavo RS zavarovana dobrina (57. člen Ustave), da sodišče opis škode, ki bi tožnici lahko nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, ocenjuje kot dovolj prepričljiv in verjeten. V kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnica najverjetneje ne bi več mogla vpisati na Univerzo v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, slikarstvo - video, animacija in novi mediji, eno predmetni, univerzitetni, redni študij. To pa bi za tožnico imelo takšno posledico, da tudi če bi tožnica s tožbo uspela, bi tako izgubila eno študijsko leto (2023/24), saj ureditev stanja, kot jo predlaga v svoji zahtevi, ne bi bila več mogoča. Sodišče je torej zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo predvsem zato, ker v primeru, če bi tožnica s tožbo uspela, ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja. Po oceni sodišča začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tudi ne nasprotuje javni koristi.
Sodišče je presojalo, ali je tožnikovo članstvo v KGZS obvezno in s tem plačilo zborničnega prispevka ter ali tožnikove socialno-ekonomske razmere lahko vplivajo na odločitev o odmeri zborničnega prispevka.
Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo.
URS člen 69. ZUreP-2 člen 192, 192/2, 199, 199/2, 199/2-3, 200, 200/1, 203.
razlastitev - javna korist - konkretna pravna korist - načelo sorazmernosti - trditveno in dokazno breme - ogled
Pravna teorija in sodna praksa ločita tako imenovano abstraktno javno korist (ki se predpiše z zakonom in je predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka; gre za tako imenovane razlastitvene namene) in konkretno javno korist (ki jo upravni organ ugotovi v vsakem primeru posebej). Zahteva po obstoju javne koristi obsega tehtanje obeh.
ZUreP-2 ne vsebuje izrecne zahteve po ugotavljanju (abstraktne) javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). Vseeno pa naslovno sodišče ne dvomi, da mora biti ta podana za uvedbo postopka in izvedbo pripravljalnih del. Z drugimi besedami, upravna enota lahko dovoli pripravljalna dela le, če je abstraktna javna korist izkazana. Konkretna javna korist pa je, tako kot po ZUreP-1, predmet odločitve o razlastitvi. Golo dejstvo, da je izdala odločbo za pripravljalna dela, še ne pomeni, da je dokončno presodila obstoj konkretne javne koristi.
Zahtevo za razlastitev vloži razlastitveni upravičenec, ki ji mora med ostalim priložiti razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage (tretja alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2). Razlastitveni upravičenec je tisti, ki mora javno korist utemeljiti; na njegovi ramenih sloni trditveno in dokazno breme.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 17/1, 20, 20/5. URS člen 2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - diskrecijska klavzula - upravni postopek - začasna odredba
Tožena stranka je šele na zapisniku na glavni obravnavi sodišču sporočila, da bo obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in da ne bo predala tožnika Hrvaški.
Na podlagi nove pravne situacije, ugotovljene na glavni obravnavi, je Upravno sodišče moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočastno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Hrvaški, ter kasnejša diskrecijska odločitev tožene stranke, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Hrvaški.
nepovratna sredstva - delna ugoditev zahtevku - sodba vrhovnega sodišča - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - načelo ne bis in idem - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravna in dejanska vprašanja - zamudne obresti - odvetniški stroški - postopek začet na zahtevo stranke - zavrženje tožbe
Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna.
Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna. To vodi do zaključka, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka od 29. 11. 2012 (torej od izdaje prve odločbe tožene stranke v zvezi z zahtevanim izplačilom) do plačila ni utemeljen.
Če stranka v upravnem sporu uspe in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, so pravila odločanja o stroških upravnega postopka enaka - ti stroški so breme tistega, ki je zahteval uvedbo postopka. Sodišče ob tem meni, da nepravilna odločitev upravnega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja ali nagajivosti, ki bi dopuščala prevalitev stroškov postopka na organ (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011, I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011 in I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015).
informacije javnega značaja - dostop do informacij javnega značaja - volitve - tajnost glasovanja
Sama tajnost glasovanja za ustavnega sodnika ne izključuje niti ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ko je glasovanje enkrat zaključeno.
Sodišče v zvezi s tem poudarja, da namen tajnosti glasovanja iz prvega odstavka 14. člena ZUstS ni v tem, da se javnost nikoli ne bi smela seznaniti z anonimnimi glasovnicami po zaključenem glasovanju. Namen tajnosti glasovanja je v zavarovanju reprezentativnega mandata poslancev oziroma v tem, da se lahko poslanci pri tajnem glasovanju svobodno opredelijo, brez da bi bili pri tem vezani na kakršna koli navodila.
Zagotovo je v javnem interesu tudi transparentnost izida zaključenega glasovanja na volitvah ustavnega sodnika.
ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/2-2, 73/2-3, 85. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 146, 146/3, 189, 196, 214, 214/1. URS člen 22. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 9, 9/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
tujec - dovolitev zadrževanja - ustavitev postopka - zdravstveno stanje - psihično stanje - zdravniško potrdilo - Direktiva 2008/115/ES - poslabšanje zdravstvenega stanja - pravica do izjave - popolna ugotovitev dejanskega stanja - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - vrnitev v ponovni postopek - odprava izpodbijanega akta
Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno varstvo tožnikovega zdravstvenega stanja. Na vse to bo toženka lahko prepričljivo odgovorila, če bo pridobila ustrezno mnenje zdravnika specialista psihiatrije. Pri čemer sodišče ponavlja, da mora biti tudi v primeru, ko upravna odločitev temelji na ugotavljanju in presoji okoliščin, za katero je potrebno strokovno znanje, ta presoja vsebinsko obrazložena. Le tako je namreč mogoče na njej temelječo odločitev preizkusiti, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.