URS člen 50, 50/1, 2, 3, 3/2, 50, 50/1, 2, 3, 3/2. ZUS člen 60, 60/3. ZUP člen 8, 8.
dokazno pravo - načelo materialne resnice
Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka določilo 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku dosledno upoštevati, sicer odločitev tožene stranke tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti oziroma varstva ravnotežij med izvršilno in sodno vejo oblasti. Pravice po Zakonu o vojnih invalidih, ki jih varuje tožnik, so zakonske pravice, ki imajo svojo ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 50. člena Ustave in v ustavnem načelu socialne države glede na to, da gre v konkretnem primeru za tožnika, ki ima visoko stopnjo invalidnosti.
ZZZDR člen 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3, 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3. URS člen 56, 56/1, 23, 54, 54/1, 56, 56/1, 23, 54, 54/1. ZSV člen 88. ZUS člen 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16, 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16. ZPP člen 409, 409. MKVCP člen 8. MEKUOP člen 7.
stiki z otrokom - otrokova korist
Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je nujno medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih. Obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov morajo biti omejene zaradi potrebe po uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka. V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji sodišča bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih ter da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe ponujena psihosocialna pomoč za uspešno izvedbo stikov. Pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, je nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih.
Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega razpisa za opravljanje določenega dela, je sodišče že postavilo pravilo, da sodišče opravlja strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialno-pravnih pravil, medtem ko je sodišče v presoji izpolnjevanja dejanskih (razpisnih) pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izvirajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna. V obrazložitvi manjka del, v katerem tožena stranka po vsebini (s smiselno uporabo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) utemelji ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki po naravi stvari to zahtevajo, saj njihova narava zahteva določeno utemeljitev in natančno navedbo, na podlagi, katerih listin ali pravnih določb je tožena stranka opravila presojo.
Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča, v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera se opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje.
Ker predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ne teče več, je Upravno sodišče RS, ob upoštevanju navedene sodne prakse Ustavnega sodišča RS, tožbo zoper vse v tožbi navedene tožene stranke zavrglo. Ker Republika Slovenija izvaja sodno oblast prek posameznih sodišč in so v tovrstnih zadevah relevantna konkretna dejanja sodišča, kot tudi konkretna dejanja strank(e) v sodnem postopku, in stranka tudi ne more tožbe uveljavljati zoper Ministrstvo za pravosodje RS, ker ta organ ne vodi sodnega postopka, ampak sodniško funkcijo opravljajo zgolj sodniki, ki so neodvisni in so vezani na ustavo in zakon (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave RS). Z vidika upravnega spora je odškodninski zahtevek akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče odločati samo, če sodišče v istem upravnem sporu po vsebini odloča tudi o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.
URS člen 125, 157, 14, 14/2, 22, 125, 157, 14, 14/2, 22. ZUS člen 60/3, 34/1, 60, 60/1, 1, 23, 23/3, 60/3, 34/1, 60, 60/1, 1, 23, 23/3. ZJF člen 53, 53/2, 53, 53/2. ZUP člen 230/2, 214/1, 214/1-3, 230, 2, 2/3, 214, 230/2, 214/1, 214/1-3, 230, 2, 2/3, 214. ZDU-1 člen 21, 21/3, 21, 21/3. Uredba o organih v sestavi ministrstev člen 12, 12/2, 12, 12/2.
pravni naslednik
Odločanje o sofinanciranju izgradnje objektov obvezne lokalne gospodarske javne infrastrukture na podlagi javnega razpisa, četudi na tem razpisu lahko sodelujejo samo nosilci javnih pooblastil, pomeni upravno stvar, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, saj tudi za samoupravne lokalne skupnosti velja splošno načelo enakosti pred zakonom, ki pa se lahko učinkovito uresničuje ravno z uporabo pravil o utemeljevanju odločb, ki veljajo po ZUP. Po Uredbi o organih v sestavi ministrstev je tožena stranka v času odločanja na prvi stopnji sicer imela organ v sestavi, in sicer Agencijo RS za okolje, ki opravlja upravne in strokovne naloge na področjih, ki so navedeni v določilu 2. odstavka 12. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev, vendar pa predmetnega razpisa ni mogoče šteti v okvir področja (v smislu 3. odstavka 21. člena ZDU-1) Agencije RS za okolje.
načelo zakonitosti - pristojbina za uporabo radijske frekvence
V konkretnem primeru gre za pretežno strokovno - tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Zaradi narave stvari ima izvršilna veja oblasti na tem področju z vidika spoštovanja načela delitve in načela legalitete široko polje lastne presoje oziroma gre za zadržano sodno presojo in to mora po mnenju sodišča veljati tudi pri presoji zakonitosti konkretnega posamičnega akta v upravnem sporu.
URS člen 3, 3/2, 15, 15/1, 15/4, 39, 39/1, 39/2, 44, 45, 88, 90. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
peticija - metoda razlage ustave
Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZIKS člen 107, 107/2, 107, 107/2. URS člen 15, 15/3, 34, 15/3, 34, 15, 15, 15/3, 34, 15, 15/3, 34. KZ člen 109, 109/4, 109, 109/4. ZUS člen 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60, 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
načelo sorazmernosti - prosti preudarek - polje proste presoje
Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna.
Tožena stranka bi morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je tožnik vložil, odločiti in mu tudi izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS je preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP. Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.
posebna oblika zaščite - azil iz humanitarnih razlogov
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
URS člen 54. ZUS člen 46, 46/6, 59, 59/2. MKOP člen 18. ZUP (1986) člen 1.
zastopanje otroka - roditeljska pravica - stiki z otrokom
Starš, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do zastopanja otroka v pravnih postopkih že na podlagi ZZZDR in 54. člena Ustave, zato ni potreben nikakršen zahtevek na center za socialno delo, da mu le-ta prizna omenjeno pravico, saj ta pravica izhaja iz same zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko odločitev, da ne gre za upravno stvar utemeljuje s tem, da je zakoniti zastopnik otroka samo tisti, ki izvršuje roditeljsko pravico, to pa je tisti od staršev, pri katerem otrok živi.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. URS člen 18, 18. ZUS člen 59, 59/2, 25, 25/1, 25/1-2. ZAzil člen 39/2, 39/6, 24/5, 33, 39, 1/2, 1/3, 24, 39/2, 39/6, 24/5, 33, 39, 1/2, 1/3, 24.
azil iz humanitarnih razlogov
Za pravilnost odločitve tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za humanitarni azil je pomembna tudi uporaba principa notranje razselitve. Smiselna uporaba tega principa v zvezi s humanitarnim azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Za razpis glavne obravnave ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora tudi po mnenju sodišča biti sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. V konkretnem primeru je bil sicer sporen postopek dokazovanja, ki ga je vodila tožena stranka, vendar pa to po ugotovitvah sodišča ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.
ZPZRTH člen 10, 11, 12, 13. ZSRR člen 2, 2/2, 16, 16/1, 20, 21, 25, 25/1-3. Uredba o podrobnejših pogojih in merilih za dodeljevanje spodbud, pomembnih za skladni regionalni razvoj člen 6, 13. URS člen 25, 87, 120, 120/2.
načelo zakonitosti - pristojnost
Sodišče izhaja iz interpretacije, da je že ZSSRR pred uveljavitvijo ZSSRR-A, to je pred 14. 6. 2003, dopuščal pritožbo zoper prvostopenjski sklep na ministrstvo.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUP člen 1, 4, 254, 254/2. ZVis člen 4, 7, 7/1, 254, 254/2. ZUS člen 24, 24/3, 25, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/3.
pravica do vpisa in izobraževanja pod enakimi pogoji
Smiselna uporaba ZUP bi v obravnavanem primeru zahtevala od tožene stranke, da v izpodbijani odločbi odgovori na ključne, to je na najbolj bistvene pritožbene ugovore. To pa sta ugovor glede kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki se neposredno nanaša na zakonsko pravico iz določila 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis, in ugovor glede nasprotja med izpodbijanim sklepom in sklepom št. Vpo-nad/99-sš z dne 15. 9. 1999.
URS člen 8, 14, 15, 15/1, 15/4, 22, 23, 25, 156, 157. MKVCP člen 6. ZUS člen 25, 25/1-2, 28, 28/2, 28/3, 29, 50, 50/2, 59, 59/1, 70, 70/4. ZSolI člen 1, 11, 11/3, 12, 12/1-2, 16, 18, 20, 21.
učinkovitost pravnega sredstva - enako varstvo pravic - glavna obravnava v upravnem sporu
Sodišče meni, da ureditev v 20. in 21. členu ZSolI ni v nasprotju z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave), razen kolikor v konkretnem primeru inšpektorat ne bi z upravno odločbo odločil o pravici ali pravni koristi udeleženca izobraževanja, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Inšpekcijski organ o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja ni odločal v smislu določila 25. člena Ustave zaradi tega, ker ni imel zakonske obveznosti odločanja bodisi za ugoditev, vsebinsko zavrnitev ali zavrženje ugovora glede varstva človekovih pravic. Če je bil v učnem procesu in postopku ocenjevanja v šolskem letu 1997/98 diskriminiran v smislu določila 14. člena Ustave, potem ima stranka možnost za varstvo te pravice neposredno pred sodiščem splošne pristojnosti. Določilo 14. člena MKVČP se ne uporablja samostojno, ampak vedno samo v povezavi s katero izmed civilnih pravic iz MKVČP. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Fischer v. Avstrija z dne 26. 4. 1995) zaradi posebnih okoliščin, ki jih je Upravno sodišče v konkretnem primeru zgoraj navedlo, sodišču ni treba zaslišati stranke, če za to govorijo takšne posebne okoliščine. Načelo in pravica do javnega sojenja sta v konkretnem primeru po mnenju sodišča v zadostni meri izpolnjena z dejstvom, da je bila na oglasni deski sodišča objavljena napoved seje senata v predmetni zadevi in da je bila opravljena javna razglasitev sodbe neposredno po seji senata.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zakoniti obveznosti, tudi zakonito izrečeni kazni za večkratno prepovedano dejanje. Vendar mora v takem primeru tožena stranka po usmeritvah Visokega komisariata za begunce, ko ugotovi, kakšne kazni so predvidene za dejanje, ki ga je storil prosilec za azil v izvorni državi, oceniti tudi, kako visoka kazen zelo verjetno čaka prosilca za azil v izvorni državi in nato oceniti ali je tako ugotovljena visoka kazen oziroma takšna narava kazni sorazmerna glede na storjeno dejanje, in če je skladna s splošno sprejetimi standardi temeljnih človekovih pravic. Pristojni organ si pri tem lahko pomaga tudi s primerjavo tovrstnega kaznovanja v državi, v kateri oseba prosi za azil, pri čemer je dopustno sprejeti tudi pomembne razlike v kazenskih obravnavanjih dezerterstva med posameznimi državami (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedure and Criteria for Determining Refugee Status, Geneva, January 1992, Poglavje II, B(2)d, str. 15-16). Kaznovanje oziroma maltretiranje v vojski, da bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, mora imeti podlago v enem izmed 5 razlogov iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Če nobeden od teh petih razlogov ni podan, potem je načeloma mogoče tožnikovo prošnjo presojati z vidika pogojev za humanitarni azil po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. ZAzil v skladu z Ženevsko konvencijo ne temelji na t.i. konceptu skupinske zaščite beguncev, ki je veljal po mednarodnih institutih zaščite beguncev pred sprejemom Ženevske konvencije, ampak ZAzil in Ženevska konvencija zahtevata tudi presojo konkretnih okoliščin primera, ki so vezane na individualnega prosilca za azil. Uporaba samo splošne in objektivne ocene stanja v državi v azilnih postopkih bi pomenila, da pristojni organ na podlagi objektivne analize stanja na določenem področju lahko na enak način odloči za več prosilcev za azil iz iste države, ki se sklicujejo na podobne okoliščine. To pa bi bilo v nasprotju z konceptom ZAzil in Ženevsko konvencijo. Tožeča stranka tožbenih ugovorov ne more uspešno opirati na priložena poročila, če je njeno sklicevanje pavšalno, ampak mora konkretno navesti, kateri ugovor dokazuje, s katerim konkretnim podatkom iz priloženih poročil, pri čemer mora biti citat ustrezno dokumentiran, z navedbo strani v dokumentu in prevodom v slovenščino. Sodišče še pripominja, da v zvezi s takšnim dokazovanjem ne more imeti največje teže podatek iz opisa dejstev o stanju v predmetni državi na obravnavanem področju, ampak je treba posebno težo dati sklepom, kajti v teh sklepih avtorji poročila dejstva o razmerah v državi povezujejo in aplicirajo na postopke odločanja o azilu ali humanitarni zaščiti beguncev; to velja še posebej takrat, ko avtorji poročil upoštevajo tudi sodno prakso.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUS člen 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60, 60/1-1. ZVis člen 7, 7/1, 66, 66/1, 66/3-2, 71. ZUP člen 1, 1/2, 2, 2/2, 4.
avtonomija državne univerze - enakost pri dialogu do izobraževanja - varstvo pridobljenih pravic
Vpis v podiplomski študij sicer nima ustavne podlage v določeni ustavni pravici, saj določilo 3. odstavka 57. člena Ustave določa samo to, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Predmetni spor pa ima ustavno-pravno podlago le v določilu 2. odstavka 14. člena Ustave, zakonodajalec pa je to ustavno načelo konkretiziral v določilu 1. odstavka 7. člena ZVis. Ker je z določbo 71. člena ZVis zakonodajalec na jasen način izrazil, da gre v sporih na podlagi določila 71. člena ZVis za spore, ki sicer ne pomenijo upravnih stvari (v smislu določila 2. odstavka 1. člena ZUP ali določila 2. odstavka 2. člena ZUP, ampak gre za spore v javno-pravnih stvareh, je treba v konkretnih primerih smiselno uporabiti določila ZUP (4. člen ZUP). Tožena stranka je kršila pravila Statuta Univerze glede dvostopenjskega odločanja v tovrstnih zadevah.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.