URS člen 157, 157. ZSS člen 44, 44. ZUS člen 1, 1. ZUP člen 274/2, 275, 277, 4, 274, 274/1, 274/2, 275, 277, 4, 274, 274/1.
izdaja odločbe po nadzorstveni pravici - sodniška služba - pravno sredstvo
Iz določb ZUP izhaja, da ni važno, kdaj je stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, ampak je postavljen absolutni rok, do kdaj se taka odločba lahko izda.
ZSS člen 4, 24, 29, 29/1, 29/2, 32. URS člen 3, 3/2, 15, 23, 125. ZUP člen 4, 254, 254/2.
ocena sodniške službe - sodniška služba - sodstvo - pravica sodnika do plače - polje proste presoje
Predhodno opravljanje sodniške funkcije na okrajnem sodišču ali katerem koli drugem sodišču ni mogoče šteti za (posebno) strokovno dejavnost v pravni stroki v smislu 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe. Zakonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Delež vloženih pritožb je ob upoštevanju vrste (strukture) zadev povsem razumno šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih. To merilo je predvidel tudi zakonodajalec v določilu 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Ugotavljanje sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj v postopkih s pravnimi sredstvi zajema tudi ugotavljanje, ali so pravna sredstva vložena ali ne.
ZDRS člen 13, 13/1, 13/2, 28. URS 3, 22, 125. ZS 3, 11. ZUP člen 214, 214/1.
obrazložitev odločbe - načelo zakonitosti
Iz ZDRS izhaja, da mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS o obstoju znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov ni pravno nevezano, ampak mora biti strankam vnaprej znano in v splošnem predpisu Vlade določeno. Vlada RS je sprejela Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, vendar so s tem predpisom določena le merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ne pa tudi za ugotavljanje pogojev iz 13. člena ZDRS. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDRS. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDRS za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDRS.
Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varstva glede celovite presoje zakonitosti uporabe tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi uporabila oziroma jih je morala uporabiti tožena stranka. Med temi določbami pa ni določila 523. člena ZKP, ker se ta določba nanaša na uvedbo postopka za izročitev, katerega namen je sodno ugotoviti obstoj zakonskih pogojev za izročitev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi.
URS člen 125, 15, 19, 32, 32, 125, 15, 19, 32, 125, 15, 19, 125, 15, 19, 32. ZS člen 3, 11, 3, 11. ZPol člen 29, 35, 35a, 29, 35, 35a. ZAzil člen 43, 57, 27, 29, 36, 43, 57, 27, 29, 36. ZTuj-1 člen 3, 3. ZUP člen 214, 214.
prosti preudarek - dokazni standard - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo sorazmernosti
Prvi element nezakonitosti je v tem, da je v izreku izpodbijane odločbe tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, kar pa v primeru, ko je omejitev gibanja izrečena samo zaradi ugotavljanja istovetnosti, ne ustreza besedilu in pomenu določila 5. odstavka 27. člena ZAzil. Drugi element, zaradi katerega je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, se nanaša na utemeljitev izpodbijanega akta, da je omejitev gibanja potrebna, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz 43. člena ZAzil. Izpodbijana odločba je v nasprotju z določili 13. in 15. člena Direktive št. 2003/9/EC, ki določata pravico do materialnih pogojev za sprejem prosilca za azil (v obliki storitev, finančne pomoči, vavčerja ali kombinacije teh oblik) in pravico do zdravstvenega varstva (to sta pravici, ki sta v nacionalni pravni red preneseni z določili 2. in 3. alineje 1. odstavka 43. člena Zazil). Sodišče na podlagi določil 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje) sprejema stališče Vrhovnega sodišča in tožene stranke v tem smislu, da drži, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi omenjenih treh dokumentov (potnega lista, osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja), vendar pa za odločanje v azilnem postopku in izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije osebni dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Dokazni standard glede utemeljenega strahu pred preganjanjem (well-foundedness test) je po usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce in Mednarodnega združenja sodnikov za begunsko pravo nižji od dokaznega standarda, ki velja v kazenskem pravu, to je standard onkraj utemeljenega dvoma (beyond reasonable doubt) in je tudi nižji od verjetnosti, ki enako govori v prid in v škodo prosilca za azil (balance of probabilities), je pa višji od gole možnosti (mere possibility) in zato naj bi bil po navedenih usmeritvah v veljavi dokazni standard "resne možnosti" (serious possibility) oziroma "realne možnosti".
vezanost uprave na zakon - obseg presoje izpodbijanega akta
V tovrstnih sporih sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDrž, koristila državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka presoja le, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDrž na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije. Sodišče je v tem upravnem sporu sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 21. 1. 2004, ker stoji na stališču, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDrž ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla.
varstvo pridobljenih pravic - učinkovito pravno sredstvo - omejitev gibanja
Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.
Ker je treba prošnjo za azil enomesečnega otroka presojati prek razlogov za preganjanje njenih staršev oziroma ker v obravnavani zadevi ne obstajajo posebni razlogi za preganjanje tožeče stranke, ki ne bi bili vezani na njegove starše, sodišče v tem upravnem sporu zaradi varovanja pravnomočnih učinkov sodne odločbe sledi stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 313/2006. Tožena stranka bi morala počakati z odločanjem o prošnji tožeče stranke do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Zaradi mednarodnih in ustavno-pravnih standardov ni namreč sprejemljivo, da se enomesečnega otroka napoti iz države nemudoma po pravnomočnosti odločbe, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, pri tem da bi starši tega otroka morali zapustiti državo v drugem času glede na to, kdaj bi bil njihov postopek pravnomočno končan. Odvetnik tožeče stranke ni sprejel zastopanja tožeče stranke v času veljavnosti ureditve pred ZAzil-D in je zato, kot pravi odvetnik v tožbi, pro bono sprejel zastopanje tožeče stranke v upravnem postopku in upravnem sporu. Kar zadeva zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka, zato veljajo določbe ZUP. Po presoji sodišča ni mogoče šteti, da bi bila volja zakonodajalca, da se do imenovanja svetovalcev za begunce podpora in pravna pomoč prosilcem za azil ne daje na Upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču.
ZZ člen 1, 1/1, 1/2. URS člen 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58, 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58. ZVis člen 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20, 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20. ZUP člen 4. ZJU člen 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2, 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2. ZRRD člen 33, 34, 33, 34. Statut Univerze na Primorskem člen 28, 28.
imenovanje - enako varstvo pravic
Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.
URS člen 25, 156, 25, 156. ZUS člen 30, 30/1, 30/2. ZAzil člen 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2, 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2.
učinkovito pravno sredstvo - prekinitev postopka - začasna odredba
Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve pomeni, da tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve.
omejitev gibanja - zaslišanje stranke - res iudicata
Procesno dejanje zaslišanja je namenjeno temu, da sodišče kot tradicionalni varuh osebnih svoboščin preveri zakonitost posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, kar zahteva tudi določilo 23. člena Ustave ne samo na podlagi podatkov v spisu, ampak da sodišče z zaslišanjem prosilca za azil preveri tudi pravilnost ugotovljenih ključnih dejstev, na katera je tožena stranka oprla odločitev. Specifičnost konkretnega primera pa je v tem, da je oba sklopa ključnih dejstev preverilo že Upravno sodišče v sodbi z dne 1. 2. 2006 in Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8. 3. 2006. To pomeni, da glede subsumcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil že obstaja pravnomočna sodba (res judicata) ne samo glede suma, da je tožnik zlorabljal postopek, kar naj bi sicer preverjalo sodišče v tem upravnem sporu, ampak je ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek v navedenem smislu. Če je sodba Vrhovnega sodišča vročena toženi stranki prej kot tožeči stranki, ukrep podaljšanja omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa preneha z vročitvijo sodbe toženi stranki.
ZTuj člen 28, 28. URS člen 120/2, 125, 155, 3, 3/2, 120, 120/2, 125, 155, 3, 3/2, 120. ZUS člen 61/1, 26, 26/1, 61. ZAzil člen 39, 39/2, 39/6, 39, 39/2, 39/6.
prepoved retroaktivnosti
Pojma dovoljenja iz 16(1)(e) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 po mnenju sodišča ni pravilno interpretirati izključno preko določb Uredbe, to pa izhaja tudi iz Uredbe, ker v določilu 2. odstavka 3. člena Uredba daje t.i. klavzulo suverenosti. Nedvomno temu evropskemu predpisu ni bilo treba upoštevati specifičnosti pravne situacije v Republiki Sloveniji glede nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na to dejstvo vezana stališča Ustavnega sodišča RS iz odločb v zadevah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Zato pa je obstajala obveznost slovenskega upravnega organa v času odločanja na prvi stopnji, da Uredbo uporabi skupaj z upoštevanjem Ustave RS oziroma navedenih delov odločb Ustavnega sodišča RS, ki imajo jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Če je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen, postopka v zvezi s prošnjo za azil Sloveniji ni več, kar pa pomeni, da tudi ni več okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno ugotavljanje izpolnjevanja meril in mehanizmov za določitev, katere izmed dveh držav je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, kar je bistveni namen Uredbe.
Določilo 4. odstavka 99. člena ZUP pravi, da zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe, kar pomeni, da mora uradna oseba o prošnji za podaljšanje roka odločiti s sklepom. To izhaja tudi iz 226. člena ZUP, po katerem se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pa tudi o vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka. Ker je med strankama sporna ravno okoliščina, ali je tožena stranka od tožnice zahtevala predložitev listin, ki jih po 3. odstavku 66. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005) stranki ni treba prilagati, če se postopek začne na zahtevo stranke, ali je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala tudi druge listine, ki ne spadajo v okvir določila 3. odstavka 66. člena ZUP, in ali je tožena stranka tožeči stranki naložila dopolnitev vloge v nasprotju z ZBPP, je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe do tolikšne mere pomanjkljiva, da sodišče ne more presoditi, ali je tožena stranka (ne)pravilno uporabila določili 32. in 33. člena ZBPP glede na 3. odstavek 66. člena ZUP. Ker vpogled v podatke o dejstvih iz uradnih evidenc s strani pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč lahko dejansko pomeni podaljševanje postopka ugotavljanja pogojev za brezplačne pravne pomoči v primerjavi s situacijo, če s temi podatki oziroma listinami razpolaga stranka in jih lahko brez težav predloži pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč, je treba v skladu z uveljavljeno metodo razlage predpisa, ki zahteva, da se pravne določbe razlagajo tako, da je omogočeno čim bolj učinkovito uresničevanje pravice - v tem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči, kot elementa ustavne pravice do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave - šteti, da pristojni organ za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč sme pozvati prosilca, da predloži listine, četudi gre za listine iz 3. odstavka 66. člena ZUP, če bi na ta način postopek odločanja o brezplačni pravni pomoči hitreje stekel, če je stranka pripravljena oziroma lažje in hitreje pridobi in predloži manjkajočo listino o dejstvih iz uradnih evidenc pristojnemu organu.
URS člen 14, 14/2, 22, 14, 14/2, 22. ZUS člen 59, 59/2, 59, 59/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35/2-2, 36, 36/2-5, 1, 1/2, 35, 39, 39/2, 35/2-2, 36, 36/2-5, 1, 1/2, 35. ZUP člen 9, 9/3, 9, 9/3.
preganjanje zaradi narodnosti in vere - enako varstvo pravic
V ponovnem postopku je tožena stranka imela zakonito podlago, da ni uporabila poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 2664/2005 ni zavzelo stališča, da so dejstva iz predmetnih poročil objektivno pomembna za odločanje v zadevi, ampak je zavzelo stališče, da so ta poročila s procesnega vidika pomembna, ker jih je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila. Ker vzdrži presojo zakonitosti tisti del dokazne ocene tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik očitno ni preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, za kar se je tožena stranka lahko oprla tudi na izjavo tožnika pred prekrškovnim organom, kjer je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo.
Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.
Ker po ZAzil velja, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu, in tožnik je nezakonito vstopil v Slovenijo, tožnik ni imel upravičenega razloga, če je bil glavni razlog prebega iz izvorne države res v tem, da se izogne preganjanju, da za azil ni zaprosil že ob prihodu v Slovenijo, četudi ima sestro v Italiji. Ta obveznost ne velja samo za tiste prosilce za azil, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo, ampak tudi za tiste, ki vstopijo na zakonit način, kajti okoliščina, kdaj prosilec za azil zaprosi za azil oziroma izkaže namero zaprositi za azil, je relevantna za celostno presojo verodostojnosti tožnikove izpovedbe o preganjanju po 1(A)(2) členu Konvencije o statusu beguncev. ZAzil sicer res ne določa roka, v katerem mora prosilec za azil vložiti prošnjo za azil oziroma izraziti namero vložiti prošnjo za azil. Vendar zakonodajalec tega roka glede na 8. člen Ustave in opredelitev preganjanja po 1(A)(2) členu Ženevske konvencije niti ni smel predpisati, ker mora biti to vprašanje stvar celovite ocene verodostojnosti tožnika, ob upoštevanju upravno-sodne prakse na tem področju.
Na podlagi ustavi-skladne interpretacije ZZasV glede na splošno načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) in iz tega izpeljano specialno ustavno pravico do prepovedi diskriminacije pri kandidiranju na delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave) po mnenju sodišča ni nobene objektivne in upravičene podlage za razlikovanje, ki izhaja iz tožnikove razlage predpisa, da bi oseba lahko pridobila licenco za opravljanje določene dejavnosti zasebnega varovanja, četudi bi bil zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja, med tem ko bi pri opravljanju iste dejavnosti oseba po zakonu izgubila licenco, če je zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja. Poleg tega pa za omenjeno razlago predpisa, ki jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu, govori tudi metoda razlage "z večjega na manjše". Neskladje med dvema zakonoma ne more biti razlog za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, ker je v takem primeru treba uporabiti metode razlage predpisa in je treba zakonskim določbam dati ustavi skladne interpretacije, razen če neskladje med dvema zakonoma ni takšno, da krši načela pravne varnosti kot sestavnega dela načela pravne države (2. člen Ustave). Takšnega neskladja v konkretnem primeru po mnenju sodišča ni. Sodišče tudi z vidika svobodne podjetniške pobude ni našlo podlage za prekinitev postopka po 156. členu Ustave, ker je po določilu 2. odstavka 74. člena Ustave svobodna gospodarska pobuda omejena oziroma se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo ob kriteriju načela suverenosti. Ureditev po mnenju sodišču ni neustavno diskriminatorna glede na druga gospodarska podjetja, saj druga gospodarska podjetja ne delujejo na področju varovanja premoženja in zato ne gre za dve enaki dejanski situaciji.
URS člen 153/4, 120, 120/2, 153, 153/4, 120, 120/2, 153. ZVO člen 15/1, 9, 9/2, 15, 15/1, 9, 9/2, 15. ZRud člen 107, 107.
načelo legalitete
ZRud nima niti v poglavjih do prehodnih in končnih določb niti v poglavju XIII. o prehodnih in končnih določbah določbe o tem, kakšna so pravila sanacije zaprtih rudarskih objektov za čas, ko so potekala zapiralna dela za predmetni rudnik. Izjema je določilo 107. člena ZRud iz prehodnih določb, ki pa ne daje rudarskemu inšpektorju pristojnosti, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ampak ureja drugačen postopek sanacije vrtin in opuščenih objektov. Upravnega odločanja v predmetni zadevi tudi ni mogoče izpeljati iz ZVO, to je 1. odstavka 15. člena in 2. odstavka 9. člena ZVO.
Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve višjega sodišča potekal hitro, čeprav tovrstne tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve v vpisnik do vložitve tožbe v upravnem sporu je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".