ZRTVS-1 člen 26,27. ZUS-1 člen 4. URS člen 2, 22, 25, 34, 39, 44, 153.
javni zavod - RTV Slovenija - nadzorni svet - razrešitev članov nadzornega sveta - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic
Za sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 je bistveno, ali takšen akt posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Če tožnik kršitve le-teh ne uspe izkazati, kljub zatrjevanim nepravilnostim pri izdaji posamičnega akta s tožbo po 4. členu ZUS-1 ne more uspeti.
Kolikor tožnik zatrjuje kršitev 2. člena Ustave RS in 153. člena Ustave RS sodišče odgovarja, da navedeni določbi ne opredeljujeta temeljnih človekovih pravic in ustavnih svoboščin, temveč ustavna načela delovanja države in državnih organov. Zato njihova kršitev sama po sebi ne more biti predmet tožbe po 4. členu ZUS-1.
Sklep o razrešitvi ne pomeni odločitve o pravici. Kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS, biti član Nadzornega sveta ni pravica s področja upravnega prava. Če ne gre za pravico, pa tudi pričakovanja, ki so vezana na imenovanje, npr. biti član celotno mandatno obdobje, ne morejo biti pravno varovana upravičenja. Ker torej s sklepom o razrešitvi ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, se tožnik ne more sklicevati na ustavno jamstvo procesnih varoval, ki se ščitijo v okviru 22. člena Ustave RS, kadar državni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Če tožnik ni sodeloval tudi na seji Državnega zbora, da bi pojasnjeval poročilo, to ne pomeni, da mu je bila odvzeta vrednost, ki jo ima kot človek. Da bi njegova razrešitev kot člana Nadzornega sveta, ki ni bila utemeljevana na njegovi individualni odgovornosti, temveč na neustreznosti poročila, vsebovala elemente kaznovanja, sodišče ne meni. Njegov ugled, ki mu gre kot strokovnjaku za medije in predavatelju na področju medijskega prava, po oceni sodišča s sporno razrešitvijo ni bil prizadet oziroma tožnik tega s konkretnimi trditvami in dejstvi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je do tega prišlo, ni izkazal.
Tožnik je kot član oziroma predsednik Nadzornega sveta imel vpliv na opravljanje določenih javnih zadev (glede na pristojnosti tega organa), vendar to njegovo sodelovanje ni bilo posledica splošne (vsak državljan) in z zakonom urejene pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je bilo vezano na njegovo funkcijo, za katero je moral izpolnjevati posebne pogoje in je bil za predsednika izvoljen. Z izgubo te funkcije se je zmanjšal le z njo povezan vpliv na javne zadeve, nič pa ni bila s tem prizadeta tožnikova splošna pravica iz 44. člena Ustave RS.
Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost petega odstavka 113. člena ZDoh-2 z vidika 14. člena Ustave, to je neustavnost davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, ker za njihov privilegiran davčni položaj niso izkazani razumni in stvarni razlogi, ki izhajajo iz narave stvari. Vendar pa s svojo odločbo v določbe zakona in v pravni položaj tožnice ni poseglo. Z odločitvijo, da se peti odstavek 113. člena ZDoh-2 uporablja do odprave ugotovljene protiustavnosti, je zavarovalo le upravičena pričakovanja (privilegiran položaj) čezmejnih delovnih migrantov glede razpolaganja s svojim neobdavčljivim delom dohodka. Kljub ugotovljeni protiustavnosti v določbah ZDoh-2 torej tudi po odločbi Ustavnega sodišča ni podlage za priznanje davčne olajšave drugim davčnim zavezancem. Enakosti s stanjem, ki ga je Ustavno sodišče spoznalo za neustavno, namreč ni mogoče uveljavljati.
ZDDDČPNO člen 5, 6, 12, 13. URS člen 2, 33. ZDavP-2 člen 81.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine - stopnja obdavčitve - obrazložitev odločbe
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven in zato po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega zgolj v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
Odprave izpodbijane odločbe tudi ne narekuje vsebina njene obrazložitve. Ta je namreč skladna z (v razmerju do 214. člena ZUP specialno) določbo 81. člena ZDavP-2.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor
V primerih, ko tožnik uveljavlja poseg v ustavno pravico z dejanjem, redni upravni spor po ZUS-1 ni možen. Za ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice tožnika, v postopku do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru, pa drugo sodno varstvo glede na določbe ZIntPK (tudi) ni predvideno, niti ni predvideno v drugem zakonu.
Morebitna ugotovitev, da je toženka z vodenjem postopka do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru kršila tožnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s takojšnjo odpravo teh kršitev, ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je bil tožnik z navedbami v osnutku ugotovitev o konkretnem primeru že seznanjen in imel možnost izjasnitve oziroma odgovora pred oblikovanjem končne odločitve.
ZDoh-2 člen 15, 90, 90/3, 94, 95, 132, 134, 134/2. ZUstS člen 44.
dohodnina od dobička iz kapitala - osebna družba - pripis dobička kapitalskemu deležu družbenika - neustavnost zakonske ureditve
Zaradi razveljavitve določbe ZDoh-2 je odpadla pravna podlaga za obdavčenje družbenikovega dohodka v trenutku pripisa dobička njegovemu kapitalskemu deležu. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče tožbi ugodilo.
URS člen 14. ZSZ (1984) člen 61. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana člen 8, 8/2.
načelo enakosti pred zakonom - nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč - kriteriji za odmero nadomestila - izjemna ugodnost v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih - igralniška dejavnost
Občina na poziv sodišča, naj pojasni razloge za dodatno obremenitev določenih zavezancev, ni odgovorila, zato ni mogoč sklep, da je dodatna obremenitev za igralniško dejavnost sorazmerna glede na obremenitve zavezancev iz drugih dejavnosti in s tem razumna.
URS člen 120, 120/2, 153, 153/3. ZZRZI člen 62, 62/3. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 3.
zaposlovanje invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - kvota za zaposlovanje invalidov - dejavnost zavezanca - skladnost podzakonskega akta z zakonom - exceptio illegalis
Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov je v 3. členu v nasprotju z namenom zakonskega določila, na podlagi katerega je bila izdana.
ZVV člen 6, 15, 22. ZUJF člen 1, 100, 101. URS člen 50, 51, 100, 231.
vojni veteran - zdravstveno varstvo vojnih veteranov - pravica do zdravstvenega varstva - plačilo zdravstvenih storitev - sprememba na podlagi ZUJF - zmanjšanje pravic za naprej - odvzem pravice do zdravstvenega varstva
Izpodbijani akt pomeni poseg v pridobljeno pravico tožnika s področja zdravstvenega varstva oziroma socialne varnosti, kar v konkretnem primeru pomeni zmanjšanje obsega določenih upravičenj tožnika. Vendar pa po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča s področja socialnih pravic vojnih invalidov po Zakonu o vojnih invalidih in s primerljivega področja socialnih pravic oziroma posebnih pogojev za upokojevanje policistov izhaja, da je zmanjšanje pravic za naprej lahko ustavno dopustno.
ZUS-1 člen 4. URS člen 22, 25, 157, 157/2. ZIntPK člen 13, 45.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Ker tožnik za varstvo zatrjevanih ustavnih pravic nima zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku, niti to zaradi izrecnega zatrjevanja kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS ne bi bilo učinkovito, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS kot ustavna pravica procesnega značaja zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami udeleženimi v postopku, zato v spornem postopku ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ter da je bil z obrazložitvijo Zaključnega poročila seznanjen z razlogi tožene stranke za odločitev, po presoji sodišča pomeni, da ni prišlo do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.
sejnina - dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven in zato tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina dohodkov poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
vojni veteran - zdravstveno varstvo - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev - veteranski dodatek - načelo zaupanja v pravo
S tem, ko upravna enota tožnice skupaj z vabilom v zvezi z njeno pritožbo ni pozvala, naj s seboj prinese tudi zdravstveno dokumentacijo, ni kršila upravnega postopka. Tožnica bi namreč morala, poleg trajne popolne izgube delovne zmožnosti, izkazati tudi izpolnjevanje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. V zadevi pa ni sporno, da teh pogojev ne izpolnjuje. Tožničino zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, ni pravno relevantno. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbi 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana.
18. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v tem primeru ni uporabljiv, saj tožnica statusa vojnega veterana ni imela priznanega še v času bivše SFRJ.
V obravnavanem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZUJF po presoji sodišča v pravice tožnice ni bilo poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev, nedopusten. Z zakonom so namreč socialno šibkejšim vojnim veteranom veteranske pravice še vedno zagotovljene. Ne zagotavljajo pa se več ostalim vojnim veteranom, in sicer zaradi slabega stanja javnih financ, kar po mnenju sodišča pomeni stvarni razlog.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - subsidiarno sodno varstvo
Tožnik s tožbo v upravnem sporu opozarja na kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešilo sodišče v delovnem sporu. Ker torej ne gre za upravno zadevo, tožnik odločitve, ki jo je sprejelo delovno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Izpodbija jo lahko le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred delovnim sodiščem, ter po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo dohodki, prejeti pred uveljavitvijo zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bi bili izpolnjeni.
ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine. Skupna stopnja obdavčitve, ki sicer lahko doseže tudi 90 %, namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatne obdavčitve. Le s takšnim načinom obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih le-ti vodijo oziroma nadzorujejo.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo tudi dohodki, prejeti pred uveljavitvijo navedenega zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO (kot v obravnavanem primeru), zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje; tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bili izpolnjeni.
ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo po presoji sodišča ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisani limit, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve pa je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
Za neenako obravnavo čezmejnih delovnih migrantov in napotenih delavcev obstaja po presoji sodišča stvarno utemeljen razlog, ki neenako obravnavo teh dveh kategorij davčnih zavezancev opravičuje.
pravica do zasebne lastnine - poslovna skrivnost - varovanje poslovnih skrivnosti v postopku pred Uradom RS za varstvo konkurence - nezakonito razkriti podatki
Tožena stranka je bila seznanjena oziroma je vedela, da sporni podatki za tožečo stranko pomenijo poslovno skrivnost in bi jo kot tako morala varovati. V kolikor pa je dvomila, ali naj tudi prevod angleške verzije dokumenta v slovenski jezik obravnava oziroma šteje kot poslovno skrivnost, bi morala to okoliščino s tožečo stranko podrobno in natančno raziskati. Zato so bile z ravnanjem tožene stranke, ko je sporne podatke posredovala družbi C., kršene z Ustavo RS varovane pravice do zasebne lastnine.
Upravičenci do varstva lastninske svobode so tako fizične kot pravne osebe. Tudi razkritje poslovne skrivnosti tožeče stranke pomeni poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, ki med drugim obsega tudi interes podjetja na lastnih poslovnih skrivnostih.
Povprečna davčna stopnja dohodnine je v izpodbijani odločbi izračunana skladno s tretjim odstavkom 120. člena ZDoh-2. Stališču tožeče stranke, da bi moral davčni organ že skladno z načelom sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 pri izračunu povprečne stopnje dohodnine upoštevati število let, za katero je večletni dohodek izplačan, ni mogoče slediti. Takšna razlaga je v popolnem nasprotju z zakonsko predpisanim načinom izračuna, ki je vsebinsko jasen in nedvoumen ter je v celoti pravno vezan in ne omogoča uporabe alternativnih, za stranko ugodnejših metod izračuna.
S stališčem, da bi moral zakonodajalec določiti prehodno obdobje za zavezance, ki jim je večletni dohodek izplačan za čas veljavnosti ZDoh, tožeča stranka smiselno ugovarja ustavno nedopustno retroaktivnost določb ZDavP-2, ki se nanašajo na povprečenje. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana po določbah zakona, ki velja na dan 1. januarja leta, za katero se dohodnina odmerja, in torej po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDoh-2. O položaju, ko bi ZDoh-2 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti, zato ni mogoče govoriti. Šlo bi lahko kvečjemu za primer neprave retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Neprava retroaktivnost načeloma ni prepovedana, če ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZDoh-2, na katerih temelji izpodbijana odločba, v pričakovane pravice ni poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev, nedopusten.
Določba tretjega odstavka 120. člena ZDoh-2 (v spornem delu) tudi ne krši načela enakosti pred zakonom. Ureditev je za vse zavezance, ki prejmejo večletne dohodke, enaka in v tem pogledu (kot izhaja iz zakonodajnega gradiva) zasleduje razumen in legitimen cilj – poenostavitev davčne odmere.
ZPPreb člen 8, 8/1. ZUP člen 126, 138. URS člen 32.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - omejitev pravice do izbire prebivališča - začetek postopka po uradni dolžnosti - načelo zaslišanja stranke
Pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva in kje prebiva na podlagi ZPPreb gre za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče kar z bistveno zmanjšanimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce. Omejitev pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine.
Po uradni dolžnosti je organ zavezan uvesti postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča le, če dobi zahtevo samoupravne lokalne skupnosti na območju katere je posameznik prijavil stalno prebivališče, ali na območju katere dejansko živi. Po uradni dolžnosti je sicer dopustno začeti postopek tudi v okoliščinah po 1. odstavku 8. člena ZPPreb, ki je tudi pravna podlaga za konkretno odločanje v tem primeru. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu, če pobudo in določene dokaze, ki bi lahko bili relevantni v sporu, pristojnemu organu predložijo tretje osebe, ki so v sporih s posameznikom, katerega stalno prebivališče se ugotavlja, še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom posega v ustavno pravico in na to vezana pravila udeleženke v postopku po ZUP.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - prepoved ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja - minimalni socialni pogoji za preživetje - načelo sorazmernosti - možnost vračila sredstev v obrokih
Iz upravnih spisov izhaja, da se finančni položaj tožeče stranke od dodelitve brezplačne pravne pomoči do izdaje izpodbijanega sklepa dejansko ni spremenil, zato je uporaba 48. člena ZBPP v tem konkretnem primeru v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave in v nasprotju z načelom sorazmernosti.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/2, 185, 185/2. URS člen 155. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
zagotavljanje delavcev drugemu delodajalcu - vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu - pogoji za vpis v register - kršitev delavnopravne zakonodaje - retroaktivnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov - upravni spor - začasna odredba
Da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo treba plačati globo, iz zakona ne izhaja.
ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer t. i. neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po presoji sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje glede kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. V konkretnem primeru javna korist in nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre namreč za občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi.
Predlog za izdajo začasne odredbe, tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari.