dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - retroaktivnost - neprava retroaktivnost
Zakon o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, kolikor gre za dohodke, prejete po njegovi uveljavitvi, ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Lahko gre le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje.
Za dohodke, izplačane pred uveljavitvijo ZDDDČPNO, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-158/11-77 z dne 28. 11. 2013 zaradi ugotovljene neskladnosti s prvim odstavkom 155. člena Ustave razveljavilo 12. člen ZDDDČPNO. Razveljavitev pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - obdobje obdavčenja - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, ali je tožnik dohodke, ki so predmet obdavčitve z izpodbijano odločbo, prejel pred ali po 5. 10. 2009. To pomeni, da so bili pri odmeri upoštevani vsi dohodki, ki jih je tožnik prejel po 1. januarju 2009 in s tem tudi dohodki, ki jih je, oziroma če jih je prejel pred začetkom veljavnosti zakona. Po navedenem izpodbijana odločba temelji tudi na določbi 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo in je tako (lahko) bila razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - obdobje obdavčenja - napačna uporaba materialnega prava - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Izpodbijana odločba temelji tudi na določbi 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Pri izpodbijani odločitvi so upoštevani vsi dohodki, ki jih je tožnik prejel od 1. januarja 2009 dalje, in s tem tudi dohodki, ki jih je prejel pred začetkom veljavnosti zakona in ki jih po presoji Ustavnega sodišča ni dopustno zajeti v obdavčitev. Čim je tako, je davek tožniku odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe ter ponovno odločanje davčnega organa v zadevi.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Razveljavitev 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.
ZDDDČPNO člen 5, 6, 12. URS člen 2, 155, 155/1. ZUstS člen 43, 44.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - načelo zaupanja v pravo - prepoved povratne veljave pravnih aktov
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, ta ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, zakon pa zasleduje ustavno dopusten cilj - preprečiti pretirano nagrajevanja poslovodstev in članov nadzornih svetov v družbah, ki prejemajo državno pomoč.
Razveljavitev določbe 12. člena ZDDDČPNO po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1.1.2009 do 5.10.2009.
ZUP člen 9, 35-4, 138, 230, 230/2, 237, 237/2, 237/2-6. URS člen 153, 153/3. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 231.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - razpisni pogoji - obrazložitev odločbe - pravna podlaga za odločanje o pritožbi
Pravna podlaga za odločanje o pritožbi ne more biti Pravilnik, ki je podzakonski predpis. Določbo Pravilnika, ki omogoča zahtevek za preveritev utemeljenosti iz sklepa o izboru oziroma pritožbo, je mogoče uporabiti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločba bi lahko bila iz tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev, sprejeto v enotnem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP niti uresničitev določil Pravilnika, pač pa za uresničitev 138. člena ZUP.
Upravni organ je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna ter kolikšno število točk je bilo pri tem glede na maksimalno možno število točk tožniku dodeljenih. Upravni organ je s svojo odločbo tožečo stranko seznanil z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - prostorski red občine - objava prostorskega reda v Uradnem listu - obvezna razlaga predpisa
Prostorski red občine je predpis, zato mora biti na podlagi prvega odstavka 154. člena Ustave RS objavljen pred začetkom veljave. Glede na prvi odstavek 154. člena Ustave šele z objavo in potekom vakacijskega roka postane predpis del veljavnega pravnega reda. Zato tudi ni mogla začeti veljati Obvezna razlaga reda. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je namreč obvezna razlaga predpisa sestavni del tega predpisa. Njena časovna veljavnost se ujema z veljavnostjo akta, ki ga razlaga.
ZUS-1 člen 71. ZDavP-2 člen 5, 39, 40, 41, 42, 68, 68/1, 68/1-2, 68/2, 68/3, 68/4, 68/5, 69, 69/11, 77, 131. ZDavP-1 člen 113, 113/1, 113/2, 113/3, 113/4. ZDavP člen 39. ZDS-1 člen 3, 12, 12/2 49. URS člen 33, 155.
dohodnina - odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - prijava premoženja - navidezni pravni posel - gibanje gotovinskih sredstev
Iz 69. člena Zakona o davčnem postopku izhaja, da sme davčni organ pozvati posameznega davčnega zavezanca – fizično osebo k prijavi premoženja (samo) v primerih iz 68. člena zakona, da lahko to stori največ enkrat letno, ter da sme prijavo premoženja davčni organ uporabiti le za oceno davčne osnove za davke od dohodkov fizičnih oseb in ne za kaj drugega. Davčni organ lahko k prijavi premoženja pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerja med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Institut prijave premoženja se lahko uporablja za obdobje zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil postopek po petem odstavku 68. člena zakona uveden.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje. Odločilno je, ali je davčni zavezanec z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, pri čemer je dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, na njem. S tem, ko davčni organ sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni navzven, ne posega v obdobje, v katero zaradi zastaranja ne sme posegati.
ZDoh-2 člen 4, 90, 90/3. ZGD-1 člen 64, 79, 94, 94/1, 94/2, 95, 96. URS člen 14.
dohodnina - dohodnina od dohodka iz kapitala - zavezanec za dohodnino - družba z neomejeno odgovornostjo - kogentne določbe - družbena pogodba - pripis dobička kapitalskemu deležu družbenikov
Pri družbah z neomejeno odgovornostjo se delež dobička, ki pripade posamezniku, pripiše njegovemu deležu na podlagi samega zakona. Čim pa je pripis dobička kapitalskemu deležu družbenikov obvezen, ni podlage ne za drugačno ureditev v družbeni pogodbi in ne za drugačen sklep družbenikov o uporabi dobička.
Z dohodnino se obdavči vsako povečanje ekonomske moči in ne le izplačilo dohodka. V obdavčitev z dohodnino so zato zajeti vsi dohodki in dobički fizične osebe, ki jih je le-ta dosegla v davčnem letu, tako tisti, ki so ji bili izplačani, kot tudi tisti, ki so ji bili kako drugače dani na razpolago in med katere se zato lahko uvršča tudi pripis dobička oziroma povečanje kapitalskih deležev družbenikov. S pripisom se ne le poveča kapitalski delež družbenika, temveč je istočasno družbenik upravičen, da s svojim deležem pri dobičku (v breme kapitalskega deleža) razpolaga.
Drugačna obdavčitev družbenikov osebnih družb od tiste, ki velja za družbenike kapitalskih družb, je utemeljena v drugačnem položaju, ki ga imajo družbeniki osebnih družb glede uporabe oziroma razpolaganja z dobičkom družbe. S pripisom dobička se poveča kapitalski delež družbenika, kar pomeni, da družbenik lahko z njim razpolaga in ga v mejah, ki jih določa 96. člen ZGD-1, dvigne iz blagajne družbe, ne da bi se zahtevala odločitev skupščine oziroma ostalih družbenikov, kot je to predpisano za kapitalske družbe. Gre za možnost individualne odločitve družbenika o izplačilu dobička že na podlagi pripisa, ki se zato utemeljeno šteje za obdavčljivo razdelitev dohodka, še preden je le-ta tudi dejansko izplačan.
ZDDPO-2 člen 62, 62/1, 63, 64, 65, 66, 67. ZUS-1 člen 71, 72. URS člen 8. Konvencija, sklenjena med vlado republike Slovenije in Svetom ministrov Srbije in Črne Gore o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja s protokolom člen 24, 24-1.
davek od dohodka pravnih oseb - v tujini plačan davek - dvojno obdavčenje - uporaba mednarodne pogodbe - metoda navadnega odbitka - omejitev odbitka v tujini plačanega davka - prenos presežka odbitka
Glede na metodo navadnega odbitka imajo rezidenti Slovenije po ZDDPO-2 in po Konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja s protokolom pravico, da od obveznosti za plačilo davka v Sloveniji odštejejo znesek davka, ki je bil plačan od dohodkov izven Slovenije. Dvojno obdavčenje se uveljavlja v davčnem obračunu, ki ga rezident v Sloveniji sestavi in predlaga za davčno obdobje, odbitek tujega davka pa je mogoč le v primeru, če so tuji dohodki (v bruto znesku) vključeni v davčno osnovo. Nato se davčna obveznost, izračunana od celotnih dohodkov, zniža za davek, ki ga je plačal od tujih dohodkov v državi vira. Pri tem so določene omejitve, katerih namen je preprečiti višji odbitek davka, kot bi znašal davek na tuje dohodke v Sloveniji, če odbitek ne bi bil možen. S tem je osnovni namen enak, kot se zasleduje z metodo navadnega odbitka po Konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja, po kateri odbitek v nobenem primeru ne sme presegati zneska davka, ki bi se na tuje dohodke plačal v Sloveniji. S tem je določen najvišji mejni znesek, ki ga še lahko doseže odbitek in ki je enak tistemu iz prvega odstavka 63. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.
V navedenem smislu je razumeti prepoved prenašanja presežka odbitka v naslednja ali pretekla davčna obdobja iz 66. člena ter določbe 67. člena zakona, po katerih je najvišji možni odbitek omejen še z višino davčne obveznosti v davčnem obračunu ter hkratno prepovedjo, da se odbitek, ki presega znesek tega davka, ne prenaša v naslednja ali pretekla davčna obdobja. Prenašanja odbitka davka v drugo davčno obdobje, ki ga uveljavlja tožnica, glede na vsebino 24. člena tudi Konvencija ne omogoča. Osnovni cilj Konvencije je izognitev dvojnemu obdavčenju istih dohodkov in ne zmanjševanje davčne obremenitve kot takšne oziroma celo vračanje v tujini plačanega davka.
Na območju vsake OVK je bila nameščena vsaj ena glasovalna naprava, na kateri so lahko glasovali invalidi, kar pomeni, da jim je bilo omogočeno tajno glasovanje na primernem volišču in na posebej določenih voliščih tudi z glasovalnimi napravami. DVK je že pred glasovanjem določila in javno objavila volišča, na katerih bo glasovalna naprava nameščena, tako da ustavno zagotovljena volilna pravica iz drugega odstavka 43. člena Ustave RS tožnikoma ni bila kršena.
tujec - nezakonito prebivanje v RS - odstranitev tujca iz države - pravica do družinskega življenja
Tožnik je v državo vstopil izven mejnega prehoda, zato je policija ob kontroli dne 5. 12. 2011 ugotovila, da je zaradi nezakonitega prebivanja storil prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bil izdan plačilni nalog za globo v znesku 800 EUR. Navedena dejstva pa že predstavljajo dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi.
Ob ugotovitvi, da tožnik zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in niti pravnega reda EU, ter ob dejstvu, da ni izkazal, da dejansko prispeva k preživljanju mladoletnih otrok ter tudi ne dejstev, ki bi kazala na vrsto in resnost težav, s katerimi bi se v primeru njegovega odhoda iz RS morala soočiti žena in mladoletni sin, sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru z izpodbijanim ukrepom ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja.
ZVIS člen 1, 1/1, 16, 32, 33, 37, 37/1, 40, 40/3, 40/5, 43, 47, 47/1. ZVRS člen 21. Uredba o objavljanju v uradnem listu RS člen 3, 3/1, 3/2, 21, 21/1, 21/2. Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu člen 7, 7/2, 7/3. ZUS-1 člen 64, 64/4. URS člen 14.
visokošolski strokovni študij - javni razpis - koncesija - podelitev koncesije - razpisni pogoji - tekoči posli vlade
Vlada, ki ji je izglasovana nezaupnica, ne opravlja več vseh poslov, ampak le tekoče, torej tiste, ki so potrebni za kontinuirano delovanje sistema države. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 280/2009, navedlo, da je pojem tekoči posli nedoločen ustavnopravni pojem, ki ga je treba razumeti tako, da v tem času Vlada sprejme samo nujne odločitve, ne začenja pa večjih in pomembnejših dejavnosti na novo, ne sprejema dokončnih političnih odločitev, razen tistih, ki so nujno potrebne za delovanje države in ga je treba razlagati odvisno od relevantnih okoliščin posameznega primera.
V zvezi s presojo nujnosti odločitve, da se kljub izglasovani nezaupnici marca 2013, razpiše koncesija z manj kot 7-dnevnim rokom za prijavo za izvajanje študija od oktobra 2014 naprej, je treba upoštevati tudi roke, ki zavezujejo visokošolski zavod pri razpisu študijskega programa. Odločitev o razpisu, sprejeta 28. 2. in njegova objava 1. 3. 2013, nista pomenili opravljanja poslov, ki bi bili v tistem času nujni z vidika nemotenega delovanja visokošolskega sistema ne z vidika uporabnikov, to je študentov, ne z vidika izvajalca visokošolskega programa. Ker odločitev o razpisu in njegova objava nista sodila v okvir opravljanja tekočih poslov, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 116. člena Ustave RS, je v nasprotju z omenjeno določbo tudi izpodbijana odločba.
Obravnavani razpis pri določitvi spornega kriterija za izbiro koncesionarja na področju 52 ni imel podlage v zakonu, pri čemer različno obravnavanje enakih položajev brez razumnega razloga pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Sporni razpis je neustaven in nezakonit, zaradi česar je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Zadeve sodišče ni vrnilo v ponovni postopek, saj v obravnavanem primeru na podlagi nezakonitega razpisa ni mogoče izdati zakonite odločbe.
URS člen 14. Javni razpis za ukrep 112 - Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leto 2011 točka 5, poglavje IV/2.
program razvoja podeželja - pomoč mladim prevzemnikom kmetij - pogoji za dodelitev sredstev - prenos lastništva - prenosnik kmetije - načelo enakosti pred zakonom - ustavnost določb javnega razpisa
Določba drugega odstavka 5. točke IV/2 poglavja javnega razpisa, po kateri druge kmetije ni potrebno prenesti na prevzemnika zgolj v primeru, ko sta prenosnika zakonca oziroma zunajzakonska partnerja, neupravičeno zožuje krog možnih prevzemnikov. Ne ureja namreč položaja, ko sta prenosnika razvezana.
ZUP člen 43, 44, 260, 260-9. ZUOPP člen 21, 22, 25, 28. Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo člen 11. URS člen 23.
usmerjanje otrok s posebnimi potrebami - usmeritev otrok v program - vročitev odločbe - občina - stranski udeleženec - sodelovanje v postopku - pravica do sodnega varstva - obnova postopka
Določili 43. in 44. člena ZUP, ob upoštevanju volje zakonodajalca v ZUOPP, ne pomenita pravne podlage za obstoj pravnega interesa občine, da sodeluje v postopku usmerjanja otroka s posebnimi potrebami. Podzakonski predpis, to je Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, pa tudi ne daje podlage za razlago, kot jo uveljavlja tožnik, saj govori bolj za to, da je občina zgolj obveščena o odločitvi in da mora v celoti plačati dodatne stroške za otroka s posebnimi potrebami. Pri tem je z vidika pravice do sodelovanja v postopku bistvena razlika, ali je subjekt, ki mu je naložena določena finančna obveznost, javno-pravni ali zasebno-pravni subjekt.
Izpodbijano odločbo je mogoče šteti za poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z lokalno samoupravo, v katerem pa sodišče ne vidi protiustavnosti, saj je tožena stranka z argumentacijo v zvezi z mednarodno-pravnim načelom varovanja največje koristi za otroka in učinkovitosti odločanja v zadevah usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pravilno nakazala, da je tak poseg predpisan z zakonom (ZUOPP v zvezi z ZUP), da je primeren, ker je z njim možno doseči omenjeni legitimen cilj, in da je tudi nujen, saj z milejšim posegom v pravico do sodnega varstva občine ne bi bilo mogoče doseči legitimnega namena v enaki meri ter da je odvzem pravice do sodnega varstva občini v zvezi z uresničevanjem lokalne samouprave sorazmeren tudi v ožjem pomenu besede glede na pričakovane koristi otroka s posebnimi potrebami, ki jih podpira tudi načelo socialne države (2. člen Ustave). Pri tem tožnik niti ne uveljavlja, da bi zaradi usmerjanja otrok s posebnimi potrebami imel nesorazmerno velike stroške.
ZRTVS-1 člen 26,27. ZUS-1 člen 4. URS člen 2, 22, 25, 34, 39, 44, 153.
javni zavod - RTV Slovenija - nadzorni svet - razrešitev članov nadzornega sveta - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic
Za sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 je bistveno, ali takšen akt posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Če tožnik kršitve le-teh ne uspe izkazati, kljub zatrjevanim nepravilnostim pri izdaji posamičnega akta s tožbo po 4. členu ZUS-1 ne more uspeti.
Kolikor tožnik zatrjuje kršitev 2. člena Ustave RS in 153. člena Ustave RS sodišče odgovarja, da navedeni določbi ne opredeljujeta temeljnih človekovih pravic in ustavnih svoboščin, temveč ustavna načela delovanja države in državnih organov. Zato njihova kršitev sama po sebi ne more biti predmet tožbe po 4. členu ZUS-1.
Sklep o razrešitvi ne pomeni odločitve o pravici. Kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS, biti član Nadzornega sveta ni pravica s področja upravnega prava. Če ne gre za pravico, pa tudi pričakovanja, ki so vezana na imenovanje, npr. biti član celotno mandatno obdobje, ne morejo biti pravno varovana upravičenja. Ker torej s sklepom o razrešitvi ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, se tožnik ne more sklicevati na ustavno jamstvo procesnih varoval, ki se ščitijo v okviru 22. člena Ustave RS, kadar državni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Če tožnik ni sodeloval tudi na seji Državnega zbora, da bi pojasnjeval poročilo, to ne pomeni, da mu je bila odvzeta vrednost, ki jo ima kot človek. Da bi njegova razrešitev kot člana Nadzornega sveta, ki ni bila utemeljevana na njegovi individualni odgovornosti, temveč na neustreznosti poročila, vsebovala elemente kaznovanja, sodišče ne meni. Njegov ugled, ki mu gre kot strokovnjaku za medije in predavatelju na področju medijskega prava, po oceni sodišča s sporno razrešitvijo ni bil prizadet oziroma tožnik tega s konkretnimi trditvami in dejstvi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je do tega prišlo, ni izkazal.
Tožnik je kot član oziroma predsednik Nadzornega sveta imel vpliv na opravljanje določenih javnih zadev (glede na pristojnosti tega organa), vendar to njegovo sodelovanje ni bilo posledica splošne (vsak državljan) in z zakonom urejene pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je bilo vezano na njegovo funkcijo, za katero je moral izpolnjevati posebne pogoje in je bil za predsednika izvoljen. Z izgubo te funkcije se je zmanjšal le z njo povezan vpliv na javne zadeve, nič pa ni bila s tem prizadeta tožnikova splošna pravica iz 44. člena Ustave RS.
Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost petega odstavka 113. člena ZDoh-2 z vidika 14. člena Ustave, to je neustavnost davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, ker za njihov privilegiran davčni položaj niso izkazani razumni in stvarni razlogi, ki izhajajo iz narave stvari. Vendar pa s svojo odločbo v določbe zakona in v pravni položaj tožnice ni poseglo. Z odločitvijo, da se peti odstavek 113. člena ZDoh-2 uporablja do odprave ugotovljene protiustavnosti, je zavarovalo le upravičena pričakovanja (privilegiran položaj) čezmejnih delovnih migrantov glede razpolaganja s svojim neobdavčljivim delom dohodka. Kljub ugotovljeni protiustavnosti v določbah ZDoh-2 torej tudi po odločbi Ustavnega sodišča ni podlage za priznanje davčne olajšave drugim davčnim zavezancem. Enakosti s stanjem, ki ga je Ustavno sodišče spoznalo za neustavno, namreč ni mogoče uveljavljati.
ZDDDČPNO člen 5, 6, 12, 13. URS člen 2, 33. ZDavP-2 člen 81.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine - stopnja obdavčitve - obrazložitev odločbe
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven in zato po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega zgolj v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
Odprave izpodbijane odločbe tudi ne narekuje vsebina njene obrazložitve. Ta je namreč skladna z (v razmerju do 214. člena ZUP specialno) določbo 81. člena ZDavP-2.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor
V primerih, ko tožnik uveljavlja poseg v ustavno pravico z dejanjem, redni upravni spor po ZUS-1 ni možen. Za ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice tožnika, v postopku do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru, pa drugo sodno varstvo glede na določbe ZIntPK (tudi) ni predvideno, niti ni predvideno v drugem zakonu.
Morebitna ugotovitev, da je toženka z vodenjem postopka do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru kršila tožnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s takojšnjo odpravo teh kršitev, ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je bil tožnik z navedbami v osnutku ugotovitev o konkretnem primeru že seznanjen in imel možnost izjasnitve oziroma odgovora pred oblikovanjem končne odločitve.
ZDoh-2 člen 15, 90, 90/3, 94, 95, 132, 134, 134/2. ZUstS člen 44.
dohodnina od dobička iz kapitala - osebna družba - pripis dobička kapitalskemu deležu družbenika - neustavnost zakonske ureditve
Zaradi razveljavitve določbe ZDoh-2 je odpadla pravna podlaga za obdavčenje družbenikovega dohodka v trenutku pripisa dobička njegovemu kapitalskemu deležu. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče tožbi ugodilo.