prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - določitev vrednosti spornega predmeta - stroški postopka - primarni in podredni tožbeni zahtevek
S tem, ko je sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 399/2025 z dne 20. 5. 2025 sodišče prve stopnje opozorilo, da je tožeča stranka vložila podredni zahtevek zgolj iz previdnosti in je glede slednjega stroškovni riziko na njej, je zgolj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri določitvi sporne vrednoti (ki je v prvotnem sklepu ni ugotavljalo) dolžno razmejiti zahtevek tožeče stranke na primarni (o katerem je odločalo) in podredni, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo oz. je bil umaknjen, in ga zato sodišče prve stopnje, pri določitvi sporne vrednosti ne sme upoštevati, nikakor pa slednje ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati po uspehu.
nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - pravica do plačila
Drži, da se dokazovanje z izvedencem šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec v tej fazi praviloma le še dodatno pojasnjuje in obrazlaga svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izvedenec v obravnavani zadevi pridobil pravico do plačila s trenutkom, ko je pisno izvedensko mnenje vložil v predmetni spis.
Tožnik je sodno varstvo uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zanjo pa 181. člen ZPP kot predpostavko določa "pravno korist" oziroma pravni interes. Gre za procesno predpostavko, s katero se omejuje uporaba ugotovitvene tožbe kot procesne oblike uveljavljanja materialnih pravic, zaradi njene posebne narave in omejenih učinkov. S to tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da je v tožbenem zahtevku določno opredeljeno pravno razmerje nično. Za to vrsto sankcije pa OZ v 92. členu določa, da se na to vrsto sankcije lahko "sklicuje vsaka zainteresirana oseba". Ta predpostavka je širše opredeljena v smislu, da ni vezana na vrsto oziroma procesen način uveljavljanja sankcije ničnosti, kajti nanjo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, torej tudi v primerih, ko se ta sankcija ne uveljavlja s tožbenim zahtevkom temveč kot predhodno vprašanje (ali tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Čeprav torej po kriteriju funkcionalnosti med njima ("interesoma") ni moč postaviti enačaja (različnost pogojev, po katerih se "interes" ugotavlja), pa je njuno skupno pomensko jedro objektivno pridobljena možnost uveljavljati lastno konkretno pravico (upravičenje). Ničnost mora torej osebi odpreti stvarne, objektivne možnosti, da po odpravi obstoječega pravnega razmerja sama uveljavlja lastno pravico (upravičenje) materialnega prava.
Pogoje za javno dražbo, ki jo je kot metodo razpolaganja s stvarnim premoženjem izbrala prvotoženka, določa 50. člen ZSPDSLS-1. Pogodbeno razmerje, z bistvenimi elementi (predmet in cena) je bilo sklenjeno izključno in samo z drugotožencem, ki je moral v skladu s pogoji javne dražbe v roku 15 dni skleniti pogodbo v pisni obliki in plačati v roku 30 dni po sklenitvi prodajne pogodbe celotno kupnino. Kljub temu pa je nato toženka pisne pogodbe, ki vsebujejo tudi razpolagalni pravni posel z zemljiškoknjižnim dovolilom (23. člen SPZ), sklepala tudi z osebami, ki sploh niso podale nobene izjave volje, sploh niso sodelovale na javni dražbi, z drugotožencem pa s povsem spremenjenimi bistvenimi elementi zavezovalnega posla, z drugačnim predmetom pogodbe in ceno. Kršene so torej določbe, ki vsebujejo osnovna pravila o pravnih poslih in prenosih lastninske pravice, o metodah upravljanja s premoženjem (javna dražba) in postopkih povezanih z njimi. Da so ugotovljene kršitve takšne narave, da so z njimi bili kršeni prisilni predpisi in je zato posledica teh kršitev njihova ničnost, pa je ustaljena razlaga tudi v sodni praksi.
Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).
Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.
Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.
stroški pravdnega postopka - delni uspeh v pravdi - ugotovitev obstoja služnostne pravice
Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.
krajevna pristojnost - sklep o začasni odredbi - sprememba odločbe o dodelitvi otroka - delegacija pristojnosti na drugo okrožno sodišče
Že iz predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi vloženega na Okrajno sodišče v Murski Soboti dne 1. 4. 2025 izhaja, da med strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II N 1085/2024 že teče postopek zaradi spremembe odločbe o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine. Že na podlagi navedene okoliščine je na podlagi tretjega odstavka 266. člena ZIZ krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Do enakega zaključka privede določba drugega odstavka 266. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker ima otrok nesporno stalno prebivališče na naslovu matere v Ljubljani, začasnega prebivališča pa nima določenega.
ZPP člen 8, 285. ZPrCP člen 107, 107/1, 109, 109/2, 109/2-1, 110, 110/2, 110/2-4, 111, 111/2. OZ člen 83.
prometna nesreča i. kategorije - kasko avtomobilsko zavarovanje - dolžnost obveščanja policije o prometni nesreči - izguba zavarovalnih pravic - domneva o alkoholiziranosti - izključitev subrogacije
Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda.
razveljavitev zakonske zveze - civilna oseba - zmota - razveza zakonske zveze
V skladu z 51. členom DZ lahko zakonec, ki je bil prisiljen ali je v zmoti privolil v zakonsko zvezo, zahteva njeno razveljavitev.
Da so osebne lastnosti pri nasprotnem udeležencu, ki jih je predlagateljica ugotovila kmalu po sklenitvi zakonske zveze, torej okoliščine, katerim nasprotni udeleženec niti obrazloženo ne nasprotuje, in sicer, da je bil pred poroko s predlagateljico, v številnih spolnih zvezah v zameno za denar, darila, luksuzno življenje itd., kar izhaja iz obsežne pisne komunikacije, ki jo je predložila predlagateljica in za katero je nasprotni udeleženec sam pojasnil, da izvira iz leta 2015 oz. 2016, za slednjo pa je predlagateljica izvedela štiri mesece po poroki ter je po njenem mnenju v popolnem nasprotju z njenimi temeljnimi moralnimi vrednotami in prepričanji, takšne, da predstavljajo zmoto o osebnostnih lastnostih nasprotnega udeleženca oz. za zmoto v civilni osebnosti, saj nasprotni udeleženec nikakor ni oseba, za katero se je pred sklenitvijo zakonske zveze predlagateljici izdajal.
Po oceni sodišča druge stopnje so s strani nasprotnega udeleženca zamolčana dejstva, glede načina zagotavljanja materialnih dobrin oziroma načina življenja pred sklenitvijo zakonske zveze - ukvarjanje z moško prostitucijo, pošiljanje in prejemanje golih fotografij žensk, o lastnostih osebe, ki nesporno vplivajo na odločitev za (ne)sklenitev zakonske zveze in zamolčanje takšnih lastnosti predstavlja zmoto glede osebe zakonca.
prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predmetni postopek tekel izključno kot posledica ravnanja prvega in druge nasprotne udeleženke, ki sta v zapuščinskem postopku nasprotovala, da je predlagateljica hči pokojnega in s tem njegova dedinja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00089376
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kaj so odločilna dejstva - uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost.
določitev stikov med staršem in otrokom - določitev višine preživnine za otroka - stalno prebivališče otroka - skupno starševstvo
Pri skupnem starševstvu je nujna tudi odločitev sodišča o preživljanju otroka (139. člen DZ). Primarno je preživljanje v naravi. Ko je otrok pri enem od staršev, ta starš svojo preživninsko obveznost izpolnjuje neposredno, v naravi (zagotavljanje bivanja, hrane, prevoza, dnevne skrbi itd.). Pri skupnem starševstvu pa se lahko določi denarna izravnava. To ni klasična preživnina, temveč znesek, ki ga starš z večjimi obremenitvami z otrokom ali z večjimi plačilnimi zmožnostmi plačuje drugemu staršu, da se zagotovi čim bolj enoten življenjski standard otroka v obeh gospodinjstvih in pravično porazdeli finančno breme. Denarna izravnava se določi pod pogoji, če čas bivanja otroka pri starših ni enak, ali če ima en starš bistveno boljše materialne in pridobitne zmožnosti. Odločitev o denarni izravnavi pa ne predstavlja matematične operacije. Gre za vrednoto presojo pri kateri sodišče na podlagi prostega preudar
soglasje staršev - nadomestitev soglasja starša - zdravljenje v tujini - začasna odredba
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odločitev, ali se naj šoloobvezna otroka, ki obiskujeta prvi razred osnovne šole, udeležita višinskih priprav v tujini v trajanju dobrih treh tednov (v tem času je mati v X na službeni poti), gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in posledično terja soglasje obeh staršev oziroma kadar tega ni, nadomestitev soglasja enega od njih terja izdajo sklepa sodišča (četrti odstavek 153. člena DZ).
Začasna odredba (161. člen DZ) je izjemno pravno sredstvo, namenjeno varstvu otroka v primeru, ko je le-ta akutno ogrožen, zaradi česar ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost meritorne odločitve, sprejete po izvedbi vseh potrebnih dokazov, ampak je razmerja med starši in otroki nujno začasno urediti takoj.
Predlagateljica je tista, ki gre na službeno pot, pri tem pa ni za spregledati, da gre že za šoloobvezna otroka, ki lahko brez težav tri tedne preživita brez matere, saj sta nenazadnje zaupana v skupno varstvo tako očetu in materi in odsotnost stika z mamo ne more predstavljati nujnega oziroma ogrožajočega stanja za otroka.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da večina pritožbenih navedb očeta, za odločitev o predlogih za izdajo začasnih odredb, ni pravno relevantnih, zato sodišče prve stopnje nanje ni bilo dolžno odgovarjati. Sodišče jih bo presojalo ter na bistvene odgovorilo v rednem postopku. Takrat bo opravilo skupno dokazno oceno, ki bo omogočala prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnima sinovoma. Največjo otrokovo korist bo sodišče zasledovalo v rednem postopku, ko bo odločalo o dodelitvi v vzgojo in varstvo ter o času, ki ga bosta otroka preživljala z vsakim od staršev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00089769
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/2, 375. KZ člen 89, 93. ZKP člen 18.
verodostojnost izpovedbe - mladoletni otrok kot oškodovanec - izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kazenska sankcija - odprti oddelek - zapor
Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe.
Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-3, 413, 413/1, 414, 414/1.
obnova kazenskega postopka - zavrnitev zahteve - zavrženje zahteve - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - zavrnitev pritožbe
Standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, je postavljen sorazmerno visoko, saj morajo nova dejstva in dokazi nakazovati na pomembne pravno relevantne okoliščine. Nova dejstva oziroma novi dokazi morajo tako vzbuditi precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.
Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve v obravnavani zadevi ustrezno izhajalo iz izhodišča, da tožnik izvršuje posest kot služnostni upravičenec, služnostnemu upravičencu pa je posestno varstvo zagotovljeno le v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Stvarna služnost pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato jo je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ), vsak poseg v njeno izvrševanje s strani lastnika služeče nepremičnine pa ne upravičuje posestnega varstva. Služnostni upravičenec je upravičen do posestnega varstva le, če dejanje lastnika služeče nepremičnine preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje služnosti.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22, 23, 25. OZ člen 132, 168, 168/1, 168/3. ZPP člen 5, 243, 252, 285, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14
delna sodba - premoženjska škoda - navadna škoda in izgubljeni dobiček - novo sojenje - ocena višine izgubljenega dobička - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo - nedovoljena pritožbena novota - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo: 132. člen OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) ter prvi in tretji odstavek 168. člena OZ, ki določata, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.