ZIZ člen 38, 38/5, 38/8. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1.
izračun stroški postopka po obračunu izvršitelja - obračun plačila za delo in stroške izvršitelja - izvršiteljevi stroški - delna plačila
Glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče trditi, da je izvršitelj v zvezi s prevzemi delnih plačil in obračunavanjem plačila zanje ravnal v nasprotju z zahtevo, da dolžniku ne povzroča nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja), in da bi bili stroški, ki si jih je (utemeljeno) obračunal izvršitelj in katerih povrnitev zdaj zahteva upnik, nerazumno visoki glede na višino terjatve, ki je predmet izvršbe, in glede na višino plačil, ki jih je dolžnik prostovoljno opravil, ravnanje izvršitelja in upnika pa v opreki z namenom in načeli izvršilnega postopka. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil dolžnik najpozneje s prejemom sklepa z dne 6. 7. 2022 tudi nedvoumno seznanjen, da s plačilom izvršitelju (in ne neposredno upniku) nastajajo še dodatni izvršilni stroški, pa je v nadaljevanju dolg še dalje obročno odplačeval izvršitelju.
stroški postopka v izvršilnem postopku - potrebnost izvršilnih stroškov
Kljub temu da bi upnik za izterjavo terjatev po vseh izvršilnih naslovih, s katerimi razpolaga, lahko vložil tudi zgolj en predlog za izvršbo, ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik, ki je v obravnavani zadevi ravnal drugače, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s predlogom za izvršbo.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - poskus kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča
Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s spremembo abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja in z izpustitvijo očitkov, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter posledično drugačno pravno opredelitvijo, kršilo kazenski zakon, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi ustrezno spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, ter obdolženca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.
kršitev temeljnih pravic delavcev - ponarejanje listin - obrazloženost sodne odločbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - kolektivno kaznivo dejanje - res iudicata - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - enotna kriminalna dejavnost - izvedenec grafološke stroke - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - odmera kazenske sankcije - sprememba kazenske sankcije - sprememba sodbe - pogojna obsodba s posebnim pogojem - odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče - stranska denarna kazen - obvezen izrek denarne kazni - razširjena pogojna obsodba
Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 40, 40/1, 42, 42/1, 49, 50, 51. ZSICT člen 45.
stroški in nagrada sodnega cenilca - cenitev vrednosti nepremičnine - zahtevnost mnenja oziroma cenitve - rast cen - dodatna dokumentacija - cenilno poročilo
Glede kompleksnosti in vrste zadeve, ki je bila v obravnavani zadevi predmet cenitve, se je sodni cenilec v pritožbi skliceval predvsem na dejstvo, da je moral oceniti dve nepremičnini - parceli, od katerih je ena mešane namenske rabe - stavbno in kmetijsko zemljišče, na drugi parceli pa so štirje objekti, ki so vsi različne oblike, finalizacije in različni po namembnosti. Te navedbe držijo in sodišče druge stopnje se strinja s cenilcem, da ne gre za najbolj preprost primer cenitve, kot npr. cenitev enakih praznih parcel. Kljub temu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je cenilcu odmerilo osnovno nagrado za izdelavo cenitve v višini 350,00 EUR, saj opravljena cenitev tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja zelo zahtevne cenitve, za katero Pravilnik predpisuje nagrado v višini 525,00 EUR, ampak zahtevno cenitev, za katero pa cenilcu pripada plačilo v višini 350,00 EUR.
Podatka o inflaciji v preteklem letu na podlagi določbe 51. člena Pravilnika ni mogoče uporabiti tako, da bi se celotna nagrada sodnemu cenilcu enostavno povišala. Iz besedila citirane določbe namreč ni mogoče razbrati takega pooblastila sodišču. V zadnjem stavku citirane določbe uporabljena besedna zveza "uveljavitev zadnjega zvišanja" po stališču pritožbenega sodišča pomeni le, da 51. člen Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT) "uveljavi zvišanje" s spremembo Pravilnika.
Dolžnik bi s pritožbo, v kateri smiselno zatrjuje, da so bile vse terjatve do upnika, ki so predmet izvršbe, z v pritožbi zatrjevanimi plačili že poravnane, lahko uspel, če bi izkazal, da so bile vse terjatve upnika poravnane že v trenutku, ko je izvršitelj opravljal dejanja, v zvezi s katerimi je izdal zgoraj navedene obračune. V tem primeru bi bilo namreč mogoče šteti, da dejanja izvršitelja niso bila potrebna za izvršbo, zaradi česar dolžnik upniku v zvezi z njimi nastalih stroškov ne bi bil dolžan kriti. Tega pa dolžnik ni uspel izkazati.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 5, 5/1, 8, 8-1.. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4-1.. ZPP člen 17, 17/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - odškodninski spor z mednarodnim elementom - sedež tožene stranke - postopek pred domačim in tujim sodiščem - isti historični dogodek - ista dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka - tesna povezanost zahtevkov - uporaba tujega prava - deljena odgovornost - nerazdelna odgovornost - načelo učinkovitosti prava EU
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče (prve stopnje) presoditi svojo pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). To pomeni, da sodišče pri presoji svoje pristojnosti ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev (kompetenčno dejansko stanje), ker bi to lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka, temveč upošteva le tožbene navedbe in sodišču znana dejstva.
Po prepričanju sodišča druge stopnje na tesno povezanost zahtevkov kaže več okoliščin predmetne zadeve. Po eni strani gre pri vseh zahtevkih za isti historični dogodek (delovno nezgodo z dne 30. 10. 2015 na gradbišču v Nemčiji, v kateri se je tožnik telesno poškodoval), k nastanku katerega je (glede na tožbene navedbe) vsaka od toženih strank prispevala z njej očitanim ravnanjem oziroma opustitvijo. To pomeni, da imajo vsi zahtevki isto dejansko podlago.
Po drugi strani tožnik vsako od toženih strank toži na deliktni podlagi, kar pomeni, da je podana istovrstna pravna podlaga tožbenih zahtevkov. Pritožbene navedbe o različni pravni podlagi zahtevkov so neutemeljene. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pri presoji obstoja tesne zveze med različnimi zahtevki enaka pravna podlaga za vložene tožbe sicer le eden od upoštevnih dejavnikov, ni pa nujni pogoj za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012, če so tožene stranke lahko vsaj predvidele, da obstaja tveganje, da bodo tožene v državi članici, v kateri ima vsaj ena od njih stalno prebivališče. Toliko bolj je podana tesna zveza med zahtevki, če nacionalni predpisi, ki so pravna podlaga za tožbe, ki so bile vložene proti različnim toženim strankam, v bistvu enaki. Za različne pravne podlage zahtevkov na primer gre, če zahtevki zoper ene tožence eni temeljijo na pogodbeni odgovornosti, zahtevki zoper druge tožence pa na deliktni odgovornosti. V predmetni zadevi pa zahtevki zoper vse tožence temeljijo na deliktno podlagi.
In nenazadnje, na tesno vez med zahtevki kaže tudi to, da bi (glede na tožbene navedbe) lahko toženci tožniku skupno odgovarjali za nastalo škodo, pri tem pa ni pomembno, ali gre za deljive ali solidarne (nerazdelne obveznosti).
Na bistvo pritožbene graje je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi argumenti, zakaj prepoznanega obstoja preslepitvenega namena v zvezi s prevzetim poslom dejstvo, da je obdolženi najel ter tudi plačal gradbeni oder, ne more omajati in posledično tudi ne razbremeniti očitka storitve kaznivega dejanja. Poudariti je namreč, da je preslepitev sicer abstrakten, pomensko odprt pojem, ki je v danem primeru vsebinsko podprt z ugotovljenimi konkretnimi ravnanji obdolženca, ki jasno in nedvoumno obeležujejo preslepitev.
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive, sprejemljive in tehtne razloge, ko je obdolženega A. A. in obdolženo pravno osebo D. z.o.o. oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedlo tudi razloge po 3. točki 358. člena ZKP (torej, da ni dokazov, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje, obdolžena pravna oseba D. z.o.o. pa kazensko odgovorna za obravnavano kaznivo dejanje). Takšno komuliranje razlogov sicer ni na mestu, vendar na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. Pri tem okoliščina, da iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o oprostitvi oprlo na 3. točko 358. člena ZKP, čeprav je nato navedlo pravilne razloge po 1. točki 358. člena ZKP, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.
Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068519
ZKP člen 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - specialna prevencija - generalna prevencija - presoja vseh okoliščin - namen kaznovanja
Pritožnik v izpostavljanju obljube vzdržnosti od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj nekritično prezre, da se z izvršitvijo prostostne kazni zasleduje tudi širši namen, da se ne le obsojenega, marveč tudi druge, odvrne od pravno nevzdržnih ravnanj, kar pomeni, da mora biti način izvršitve kazenske sankcije koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo oziroma širšo bivanjsko okolico.
URS člen 14. ZKP člen 402,402/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 1, 19, 19/2.
stroški pooblaščenega zagovornika
Pritožbeno sklicevanje na primerjavo plačila dela odvetnikov in izvedencev ni utemeljeno, saj iz 1. člena OT izhaja, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve. Pritožba tako povsem prezre, da storitve izvedencev bazirajo na drug(ačn)i pravni podlagi, in sicer na Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ter Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Različen pravni temelj je torej razlog, čemu opravljanja in posledično vrednotenja odvetniških in izvedenskih storitev ni mogoče primerjati na način, za katerega se skozi pritožbena izvajanja zavzema zagovornica.
odločanje o stikih z otrokom - neutemeljena ali neupravičena začasna odredba - ogroženost otroka - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti
Glede pritožbene graje, da se ne ve, kolikšne količine marihuane in tablet zaužije nasprotni udeleženec in kako poskrbi za mld. A. A. v času stikov, in da bi moralo sodišče prve stopnje to preveriti, sodišče druge stopnje odgovarja, da mora sodišče v družinskih postopkih sicer res po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok (drugi odstavek 6. člena ZNP-1) in da v tovrstnih postopkih sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja tudi dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (7. člen ZNP). Vendar to ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati vsa dejstva, ki so jih navajali udeleženci postopka. Dodatno zbiranje procesnega gradiva po uradni dolžnosti je omejeno zgolj na tiste primere, ko obstajajo indici (sumi) ali ko ugotovljena dejstva kažejo, da bi utegnile biti ogrožene otrokove koristi, če bi sodišče upoštevalo zgolj procesno gradivo, ki sta ga ponudila udeleženca postopka.
OZ člen 64, 64/1, 65, 65/1, 65/2, 103, 111, 111/5, 240, 244.
učinki razdrte pogodbe (razveze pogodbe) - dogovor o ari - vračilo dvojne are - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - gradnja na ključ
Zaradi odstopa od pogodbe so nastopili učinki razvezane pogodbe, med drugim plačilo obresti od dneva, ko je stranka prejela delno plačilo v denarju (peti odstavek 111. člena OZ).
Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena in gre tako za akcesorni pravni posel. Če je pogodba razvezana (čeprav je razveza posledica kršitve pogodbene obveznosti, za katero odgovarja ena pogodbena stranka), odpade pravni temelj za plačilo are. Zato mora pogodbena stranka, ki je aro prejela, denarni znesek, ki ga je prejela kot aro, vrniti, razen če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala.
Plačilo dvojne are oziroma vrnitev are je torej bistveno, katera pogodbena stranka je odgovorna za to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo.
sodna taksa za ugovor - višina sodne takse - sprememba zakona
Navedbe dolžnika, da naj bi taksna obveznost znašala 40,00 EUR, nimajo podlage v veljavnih določbah ZST-1. Prvotna določba tar. št. 4021 ZST-1, kot je veljala na podlagi ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08, in v kateri je res bila predpisana sodna taksa v višini 40,00 EUR (kar dolžnik izkazuje s kopijo ZST-1, objavljenega v Ur. l. RS, št. 37/08), je bila namreč spremenjena, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B), ki je začel veljati 10. 8. 2013. Vse od takrat dalje pa taksa za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi znaša 55,00 EUR.
ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - pravna oseba kot taksni zavezanec - javno objavljeni podatki - oprostitev plačila sodnih taks pravne osebe - predlog za oprostitev plačila sodne takse - nastanek taksne obveznosti za ugovor
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks oprlo na javno dostopne podatke, ki ustrezajo stanju na dan 31. 12. 2022. Za takšno ravnanje je sodišče imelo podlago v izrecni določbi petega odstavka 12.a člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1. Če se je dolžnikovo materialno stanje do vložitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks toliko spremenilo, da javno dostopni podatki ne odražajo več dejanskega stanja, pa bi moral dolžnik ustrezne podatke sodišču že ob podaji predloga za oprostitev plačila sodne takse predložiti sam in ga sodišče k temu ni bilo dolžno pozivati.
Izvrševanje služnosti je pravno urejeno v določbi 219. člena SPZ. Po prvem odstavku navedene zakonske določbe se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Zato je lahko izvrševanje dejanske oblasti nad služečo stvarjo predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu.
Po ustaljeni sodni praksi vsako poseganje v stvarno služnost še ne (more) pomeni(ti) tudi posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. To je (lahko) le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove omejene stvarne pravice; poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva; vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ).
ZPP člen 11, 154, 155, 163, 163/4, 165, 165/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4, 19.
poseben sklep o višini stroškov - potni stroški stranke - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča - skrbnost ravnanja stranke - odločanje o stroških po načelu uspeha - pravnomočna odločitev o glavni stvari
Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, ali da gre za zlorabo. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077408
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 7/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.