nasilje v družini - načelo sorazmernosti - poseg v osebnostne pravice posameznika - nasilje - ukrep prepovedi približevanja
Eno temeljnih načel ZPND je načelo sorazmernosti, ki je hkrati tudi pomembna varovalka pred prevelikimi oziroma neupravičenimi posegi v pravice posameznika.
izvedenec - soočenje izvedencev - odgovornost za stvarne napake - sanacija - jamčevalni zahtevek - ugovor prekluzije
Sodišče je v ponovljenem postopku soočilo oba izvedenca ter na podlagi ocene njunih izpovedb utemeljeno zaključilo, da sta se izvedenca glede odgovorov na ključna vprašanja strinjala. Tako sta oba izvedenca že v pisnih mnenjih izpostavila, da je potrebno pri polaganju keramike posebno pozornost nameniti vremenskim vplivom.
Materialno pravno podlago za odločanje predstavlja določba 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v skladu s katero sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice (prvi odstavek navedenega člena). Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (t.j. 4.000,00 EUR), lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (drugi in tretji odstavek navedenega člena). Če ni mogoče urediti meje po močnejši pravici, jo sodišče uredi po zadnji mirni posesti, podredno po pravični oceni (četrti in peti odstavek navedenega člena).
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vrsta postopka, občutna prekoračitev zakonsko zapovedanega hitrega poslovanja sodišča in nezapletenost zadeve daje podlago za višjo odškodnino, kot je bila prisojena za primerljivo trajanje postopka v rednih pravdnih postopkih.
Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo merilo pomena zadeve za stranko. Ločiti je treba zadeve, ki močno posegajo v življenje posameznikov, od tistih, ki se nanašajo na blažje nevšečnosti v življenju. Za prav slednje pa gre v obravnavani zadevi, kjer je moral tožnik zaradi izdane začasne odredbe nasprotni stranki izročiti ključ oziroma ji na drug način omogočiti prost dostop do kurilnice ter ponovno vklopiti elektriko za pritlično stanovanje, obenem pa mu je bilo prepovedano bodoče motenje posesti z grožnjo denarne kazni v znesku 2.500,00 EUR. Kurilnica je po svoji naravi pomožni prostor, tožnik pa v njeni uporabi ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zadeva ni posegala v njegov način življenja, ampak je imel le določene nevšečnosti (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
vrnitev v prejšnje stanje - razpis naroka v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok - pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji - odločilna dejstva
Zgolj obstoj zdravstvenih razlogov ni zadosten, utemeljen in opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč mora biti zatrjevano in izkazano tudi, da so bili ti zdravstveni razlogi resni, hudi, nepričakovani, nezakrivljeni in nenadni, slednje pa ni splošno znana in logično dejstvo ob morebitni bolezni oz. kontrolnem pregledu.
Zaradi pomanjkljivosti postopka, ko o predlagani vrnitvi v prejšnje stanje ni bil razpisan narok po drugem odstavku 120. člena ZPP, so ostala odločilna dejstva nepopolno ugotovljena.
ZST-1 člen 31, 31/1, 31/2, 34, 34a, 34a/1, 34a/3. ZPP člen 44, 44/2, 365, 365/1-3, 366, 366a.
ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - enotna sodna taksa - sodna določitev vrednosti predmeta postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožnika tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34. a členu ZST-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074686
ZKP člen 120, 129a, 129a/1, 129a/5, 371, 371/2. KZ-1 člen 86, 86/11. URS člen 29.
pravica do zagovornika - vabilo zagovorniku - izvršitev izrečene zaporne kazni - delo v splošno korist
Kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v zadevi sicer razpisalo več narokov, na nobenega od teh pa zagovornika ni vabilo. Soglašati je zato potrebno z zagovornikom, ko v pritožbi navaja, da je bila obdolžencu s tem odvzeta pravica do zagovornika v kazenskem postopku. Če se je prvostopno sodišče odločilo, da v zadevi opravi narok, bi namreč moralo (120. člen ZKP) poleg obsojenca na narok vabiti tudi njegovega zagovornika.
dolžnost obvestitve in izguba pravic - prekluzija - pogodbena garancija - menica v zavarovanje izpolnitve obveznosti
V skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse (ki je citirana tudi v izpodbijani sodbi) se določbe 663. člena OZ, vključno z določbo o prekluzivnem roku iz drugega odstavka tega člena, uporabljajo ne le za jamčevalne zahtevke, temveč tudi za zahtevke iz naslova (pogodbenih) garancij. Pri tem pa ne gre zgolj za sodno uveljavitev zahtevkov iz naslov garancije, ampak preneha pravica sama zaradi nastopa prekluzije, kar vključuje tudi prenehanje pravice do izvensodne uveljavitve meničnega zavarovanja iz naslova kvalitete opravljenih del. Kar se pa tiče roka veljavnosti menic (potek z dnem 1. 1. 2022) pa velja pojasniti, da je ena izmed pomembnejših razlik med jamčevanjem za napake in garancijo v tem, da lahko stranka zahteva odpravo napak ves čas garancijskega roka in notifikacija napak ni vezana na določen čas po odkritju napak. Z garancijo je namreč podaljšan jamčevalni rok, torej čas, v katerem stranka lahko uveljavlja zahtevek iz naslova garancije. Ne glede na daljši jamčevalni rok pa je način uveljavljanja pravice oz. jamčevalnega zahtevka določen v OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074845
KZ-1 člen 174, 174/2.
trener - zloraba položaja - spolno občevanje - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - dve kaznivi dejanji - zadovoljevanje spolnih potreb - sprememba kazenske sankcije
Trener karateja je ob učitelju, vzgojitelju, skrbniku, posvojitelju in roditelju druga oseba oziroma ena od drugih oseb, ki jo predvideva zakon kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obdolženec dejanje storil kot trener, je torej odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, druga oseba zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo hkrati, torej da morajo biti ti zakonski znaki v vsakem primeru izpolnjeni kumulativno. Veznik "in" ne pomeni, da mora biti druga oseba storilcu zaupana v vse naštete dejavnosti, temveč zadostuje ena od njih, v obravnavanem primeru pa je v opisu kaznivega dejanja iz dejanskih ugotovitev pravilno povzeto, da je bila oškodovanka obdolžencu, trenerju karateja, kot učenka karateja v času individualnega treninga navedenega športa zaupana v učenje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato pritožbi uveljavljata neutemeljeno. Obdolženec v obravnavani zadevi na škodo oškodovanke ni ravnal v dalj časa trajajočem obdobju in v njem izkoristil okoliščino, da je z oškodovanko trajneje povezan, temveč je zlorabil svoj položaj, ko mu je bila podrejena kot učenka karateja v prostorih, namenjenih za športno vadbo, to pa je storil dvakrat, in sicer prvič 19. 7. 2022, drugič pa 22. 7. 2022. Njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma enotno dejanje, kot trdita pritožbi, temveč gre za dve samostojni kaznivi dejanji, med katerima ni časovne povezanosti. Res je bilo drugo storjeno le tri dni po prvem, a zgolj zaradi kratkega časovnega obdobja med njima obdolženčevo ravnanje ne predstavlja enega kaznivega dejanja. Obdolženec je za zadovoljitev svojih spolnih potreb izkoristil iste okoliščine v dveh samostojnih primerih, med katerima ni časovne povezanosti, kot je sicer podana v primerih, kadar storilec na škodo oškodovanca iste okoliščine zlorablja večkrat v dalj časa trajajočem obdobju.
stranski intervenient - sklep o stranski intervenciji - pravni interes
V sodni praksi pa ni sporno, da je intervencijski interes podan, kadar je stranski intervenient z eno izmed pravnih strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločite (ne)posredno vplivati na njegov pravni položaj.
sprememba tožbe - določen tožbeni zahtevek - solastnina - varstvo lastninske pravice - dejanska oblast nad stvarjo - upravičenost do posesti - pasivna legitimacija
Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembno, ali je toženec lastnik kioska "A." ali ne, saj je dokazni postopek potrdil, da ga uporablja in ga ima v neposredni posesti.
(So)lastnik nepremičnine mora namreč v skladu z 92. členom SPZ tožbo vložiti zoper tistega, ki ima stvar v dejanski oblasti, kar pa je nedvomno toženec, ki tekom postopka na prvi stopnji ni uspel dokazati, da je upravičen do posesti (93. člen SPZ).
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00076442
OZ člen 40, 364. ZD člen 34. ZPP člen 8, 181, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15. ZZK-1 člen 243.
ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - nedopusten nagib - ničnost pogodbe kot predhodno vprašanje - vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - pravni interes za ugotovitveno tožbo - delna ničnost - izbrisna tožba - sporazum o višini deležev na skupnem premoženju - pretrganje zastaranja
Sodišče je pri presoji ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju materialno pravo pravilno uporabilo in sicer je presodilo, da je bil ključen nagib pogodbenic tožniku preprečiti uveljavljanje nujnega deleža ter, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev pogodbenic, da sta sklenili pogodbo ter da sta obe pogodbenici za ta nedopusten nagib vedeli ali bi morali vedeti (določba 40. člena OZ).
Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) police avtomobilskega zavarovanja št. VO44400487358 z dne 7. 10. 2014 in pripadajočih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. PG-aod/11-7. ZOZP določa, da če je z zavarovalnimi pogoji za povečano nevarnost določena dodatna premija, pa ta ni bila plačana, ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074493
KZ-1 člen 209, 209/1, 235, 235/1.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - odločba o stroških kazenskega postopka - pritožba oškodovanca kot tožilca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke.
izvršilni stroški - pravočasna priglasitev stroškov postopka - pravni standard - stroški predloga za izvršbo pri avtomatiziranem izvršilnem postopku
V predmetni zadevi je upnik z vlogo z dne 3. 10. 2023 zahteval povrnitev stroškov, ki so nastali v zvezi s predhodno vloženim predlogom za izvršbo. Njihov nastanek in višina sta bila upniku tako v celoti znana že ob vložitvi predloga za izvršbo. V tovrstnih primerih pa je stališče sodne prakse takšno, da mora upnik stroške priglasiti najpozneje v vlogi, v zvezi s katero zahteva povrnitev stroškov, sicer se ti ne priznajo. Temu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, ob tem pa tudi pravilno upoštevalo, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine odločba, ki se izda brez poprejšnjega obravnavanja, zaradi česar ima stališče, da je treba stroške, nastale v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo, priglasiti že v predlogu za izvršbo, neposredno podlago tudi v izrecni določbi tretjega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.
S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - skupščinski sklepi - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - imenovanje revizorja - navodila družbenikov v d. o. o. poslovodstvu - družbena pogodba - vodenje poslov družbe - finančno poslovanje - računovodske storitve - delitev bilančnega dobička - dolžnost poslovodje - razrešitev direktorja - imenovanje poslovodje v d.o.o.
Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe.
Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).
Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe o dodelitvi BPP tožniku, s katero je bilo seznanjeno s strani strokovne službe sodišča, utemeljeno upoštevalo določbe ZBPP pri odločitvi o stroških. Tožnik namreč ni navajal, da bi mu pravica do BPP prenehala, oziroma da bi se le-tej odpovedal. Prav tako se temu upravičenju ni mogel učinkovito odpovedati (z učinkom za nazaj) s tem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi za BPP. Po ravnanju pooblaščenca, tudi če bi bilo le-to v dogovoru s stranko, ni mogoče šteti, da BPP za ta pravdni postopek ni bila odobrena. Nedopustno je, da bi stranka v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima le-ta možnost priglasiti stroške pri pristojni strokovni službi za BPP in dobiti plačilo za svoje delo iz proračuna) v situaciji, ko izve, da je nasprotna stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v celoti, odstopila od BPP na način, da pooblaščenec kot izvajalec BPP ne bi priglasil stroškov v postopku BPP, posledično pa bi dobil plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT. Upoštevati je treba, da je bil odvetnik postavljen z odločbo sodišča in bi mu po pravilih, ki veljajo za izvajanje storitev v okviru sistema BPP, pripadal polovični znesek za opravljeno delo.
vračunanje darila zakonitemu dediču - dedna odpravljenost - pravno vprašanje - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
Vprašanje, ali je bil dedič dedno odpravljen, je pravno, ne pa dejansko vprašanje. Dedna odpravljenost pomeni, je dedič z vračunanjem daril že prejel toliko premoženja, kot bi mu od celotne zapuščine glede na njegov dedni (nujni) delež pripadalo (46. člen ZD). Pristojnost za rešitev vprašanja, ali je nekdo dedno odpravljen, je zato v domeni zapuščinskega sodišča, če med strankama niso sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev. V predmetni zadevi med dedinjama ni bilo sporno, da je ena od njiju prejela od zapustnice darilo v višini 40.000,00 EUR. Ker so torej med njima sporna zgolj pravna, ne pa dejanska vprašanja, pogojev za prekinitev postopka po 210. členu ZD ni bilo.
ZD člen 163. ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/2, 163, 163/1, 343, 365, 365/1, 365/1-3.
vrnitev v prejšnje staje - zamujen rok za pritožbo - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi - neupravičen razlog
V skladu s stališči pravne teorije je mogoče govoriti o tem, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga v smislu 120. člena ZPP tudi tedaj, če so dokazi, ki jih predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga predlagatelj, v nasprotju z dejstvi, ki jih zatrjuje.
V pojasnjeni situaciji, ko se je sodišče prve stopnje že iz dedičevih navedb in predloženih listinskih dokazov prepričalo o očitni neutemeljenosti vzroka za zamudo, ni bilo več dolžno izvesti naroka, na katerem bi zaslišalo predlagane priče (drugi odstavek 120. člena ZPP).