Takšno stališče ne ustreza razlagi določbe 944. člena OZ. V konkretnem primeru pravni red s to določbo sankcionira nepoštenost prijaviteljev zavarovalnega primera, ne glede na to, ali se ta nanaša na vzrok škode ali na višino škode, na kar sodišče pravilno opozarja.
Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva.
Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.
Način zaslišanja, ko priča na sodišču pove le, da potrjuje to, kar je povedala policistom, kot je bilo v obravnavanem primeru, ne predstavlja pravilnega zaslišanja in iz takšne izpovedbe, ob tem ko je priča kasneje resničnost na policiji podane izjave zanikala, ni mogoče zaključiti, da je bila verodostojna, ko je na policiji podala izjavo. ZKP v prvem odstavku 241. člena med ostalim določa, da se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priča B. B. v nujnih preiskovalnih dejanjih ni bil tako zaslišan, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da takšna izpovedba priče v nujnih preiskovalnih dejanjih, ob kasnejšem zanikanju izjave, ne more biti podlaga za zaključek, da njene prve navedbe, ki so opisovale okoliščine kaznivega dejanja, držijo in da je obdolžencu očitano dokazano.
Pritrditi je pritožbi, ki povzetemu nasprotuje in sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kot pravilno navaja, se plačilne kartice kot negotovinsko plačilno sredstvo pojavljajo v plačilnem prometu kot standardizirane plastične kartice, ki so nosilci podatkov v obliki vtisnjenega zapisa, magnetnega zapisa in zapisa v elektronskem vezju. Ti trije zapisi in z njim povezani podatki o imetniku kartice, njenem izdajatelju in možnosti njene uporabe tako pri plačevanju kot tudi pri dvigovanju gotovine na bankomatih, omogočajo preverjanje s podatki v evidenčni centralni bazi izdajatelja pred izvedbo vsake brezgotovinske transakcije. Pri plačilnih karticah je tako bistvena njihova funkcija nosilca podatkovnih zapisov, ki omogočajo poslovanje. Zato se izvornost plačilne kartice tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nanaša na vprašanje, ali je obdolženec uporabil fizično (plastično) plačilno kartico kot nosilec podatkov, ampak na vprašanje, ali je uporabil izvorne, to je nespremenjene plačilne podatke, ki so na tem nosilcu zapisani. Kot pravilno izpostavlja pritožba, zavarovana kazenskopravna dobrina po drugem odstavku 246. člena KZ-1 ni nosilec podatkov (kos plastike), ampak negotovinsko plačilno sredstvo, torej podatki, ki omogočajo plačilo in s tem varnost brezgotovinskega poslovanja.
Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.
Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.