gradbena pogodba - jamčevanje za solidnost gradnje - fasada - pravočasna notifikacija - pravočasna vložitev tožbe - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe
Namreč naročnik svojega prekluzivnega roka za vložitev tožbe ne more podaljševati tako, da izvajalcu po skoraj dveh letih pošlje novo obvestilo o napaki in predhodno že zatrjevano napako bodisi konkretizira bodisi dodatno argumentira.
Glede na dejstvo, da je tožena stranka njen zahtevek za odpravo napak zavrnila, bi morala tožeča stranka svoje pravice zavarovati z vložitvijo tožbe v zakonsko določenem roku. Stroga ni namreč le izvajalčeva odgovornost, temveč tudi naročnikova. Pri presoji, ali je tožeča stranka ravnala tako, kot ji nalaga zakon, ne gre le za vprašanje, kdaj je zahtevala odpravo napake oziroma napako notificirala, pač pa tudi, kdaj bi to lahko storila. Glede na dejstvo, da so bile tožeči stranki zatrjevane napake fasade (razpoke) znane, saj jih je subjektivno sama zaznala že konec leta 2019, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka obsega in vzroka poškodb oziroma napak fasade vse do strokovnega pregleda s strani strokovnjaka in posledične izdelave mnenja ni mogla poznati in da ni razpolagala s potrebnimi informacijami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00074702
OZ člen 125, 125/1, 631, 648. ZPP člen 8, 285, 339, 339/1.
podjemna pogodba - prenehanje pogodbe po volji naročnika - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - relativnost pogodbenega razmerja - izpolnitveni zahtevek - višina zahtevka - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.
S pavšalnimi in špekulativnimi navedbami in dokazi zagovornik ne more uspeti, zlasti ker gre za povsem nepovezana dogodka in ker je bila izpovedba oškodovanke glede dogajanja kritičnega dne ves čas skladna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073956
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 105, 105/2, 391.
kaznivo dejanje razžalitve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - objektivno žaljiva izjava - izpodbijanje odločitve o sankcijah - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku
Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago predvsem na podlagi posnetka pod prilogo A4. Na podlagi ogleda navedenega posnetka, iz katerega brez dvoma izhaja, da je obdolženec kritičnega dne zasebnega tožilca razžalil z besedami "Jebemti Judu", se je prvostopenjsko sodišče namreč prepričalo o izrečenih besedah obdolženca.
Kot neutemeljena je prepoznati tudi zagovornikova pritožbena izvajanja, da se zasebni tožilec ni mogel počutiti ogroženega ali razžaljenega, saj da beseda ni bila namenjena njemu, temveč je to povedal le svoji partnerki A. A. Takšne pritožbene navedbe so povsem zgrešene, saj je iz posnetka moč videti, da je v trenutku, ko so bile izrečene očitane besede, zasebni tožilec stal le nekaj metrov stran od obdolženca, slednji pa je govoril zelo glasno in se je torej zavedal, da ga zasebni tožilec sliši ter posledično inkriminirano besedno zvezo izrekel prav z namenom prizadeti zasebnega tožilca in njegovo osebno dostojanstvo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da se za kaznivo dejanje razžalitve ne zahteva, da bi moral žalitev slišati še kdo drug, ampak je kaznivo dejanje podano v primeru, če je žaljiva vsebina izrečena neposredno oškodovancu, kakor tudi v primeru, če je izrečena tretjim osebam ali zapisana, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen.
izostanek stranke z naroka - opravičilo izostanka z naroka - zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka - pravica do izjave stranke
Iz povzetih razlogov, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema, izhaja, da toženka svojega oziroma izostanka svoje zakonite zastopnice v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP, iz katerega izhaja, da lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, zaradi česar je vabljenemu onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, pri čemer mora biti opravičilu predloženo ustrezno zdravniško potrdilo, ni ustrezno opravičila. Iz pravočasnega opravičila toženke z dne 6. 11. 2023 (e - sporočilo) sicer izhaja, da zakonite zastopnice ne bo, ker je odsotna, ni pa naveden razlog zatrjevane nenačrtovane in nepredvidene odsotnosti, ki bi jo onemogočal prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku.
Pritožbeno sodišče ne more prezreti, da sta v izpostavljenem izvenrazpravnem senatu kot predsednica in član sodelovala višja sodnica in okrožni sodnik svétnik, ki sta v drugovrstnem, pravdnem sodnem postopku podala izjavi, iz katerih je vsebinsko zaznati strinjanje s predlagano izločitvijo iz opravljanja sodniške funkcije v razmerju do A. A., torej obsojenca v okviru predmetne kazenske zadeve. Pomisleki slednjega in njegovega zagovornika v pošteno izvedbo sodnega postopka se tako pokažejo za upravičene.
Iz opisa očitanega dejanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso razvidna ravnanja obdolženca (ali morebitna zamolčanja dejstev) pri sklepanju pogodb s predstavniki oškodovanih družb, ki bi konkretizirala obdolženčevo preslepitveno ravnanje, ki bi pri njih ustvarila odločitev za sklenitev posla. Opisan je le goljufiv obogatitveni namen obdolženca, ki se kaže v pridobitvi protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja na račun in v korist pravne osebe A. d.o.o. in hkrati povzročitev škode oškodovanima družbama, ko je opisano, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno oziroma ni v celoti plačal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedba, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno (oziroma v celoti) ni plačal, ne predstavlja konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - shizofrenija - prostorske in kadrovske možnosti socialnovarstvenega zavoda - storilec kaznivega dejanja
Neutemeljene so pritožbene navedbe o kadrovskih in prostorskih težavah SVZ A. v smislu, da ta nima ustrezno urejenih namestitev za osebe, ki potrebujejo socialno varstvo zaradi različnih duševnih in telesnih izzivov ter so bili obsojeni na kazniva dejanja, in sicer nimajo enoposteljnih sob in ne izvajajo posebnih varovalnih ukrepov, kot je npr. fiksacija, na kar je opozoril sodni izvedenec. Pritožbeno sodišče povzema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve sklepa, da imajo vsi štirje PSVZ verificirane oddelke, ki imajo bivalne prostore urejene v dvoposteljnih sobah in torej noben izmed njih nima enoposteljne sobe, v katero bi lahko namestili obravnavano osebo. ZDZdr v novem 5.c členu določa, da mora varovani oddelek SVZ med drugim zagotavljati sobe za bivanje z največ dvema posteljama ter prostor za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov.
V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDZdr kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev socialno varstvenih storitev ter izvajalcev obravnave v skupnosti ter postopek njihove verifikacije določi minister oziroma ministrica, pristojna za socialno varstvo v soglasju z ministrom. Tako se mora zavod v zvezi s pomanjkanjem kadra, prostorov itd. obrniti na pristojno ministrstvo. Zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da SVZ A. nima stalno zaposlenega zdravnika, ob tem ko ima verificirani varovani oddelek, ki ga mora ustrezno organizirati, nima vpliva na odločitev v zadevi, je tako pravilna.
izvršilni postopek - načelo pravnomočnosti odločbe
Če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki le začasno preprečujejo izvršbo (npr. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep, še ni izvršljiva; če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel), to ni ovira za dovolitev izvršbe, ko ti razlogi prenehajo (ko postane odločba izvršljiva; ko preteče rok za izpolnitev terjatve ali nastopi pogoj; ko poteče čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev). Drugače pa velja, če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki trajno preprečujejo izvršbo. Med takšne razloge spada tudi prenehanje terjatve, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo z izvršilnim naslovom. Če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrne iz tega razloga, kot je to v zvezi s terjatvijo, katere izterjavo upnik (ponovno) zahteva v tem postopku, po pravnomočnosti takšne odločitve upnik ponovne izvršbe za izterjavo iste terjatve ni upravičen zahtevati, in sicer ne glede na to, ali je bila odločitev sodišča v prvi zadevi pravilna ali ne. Morebitne nepravilnosti bi moral namreč upnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil izdan zavrnilni sklep, če tega ni storil ali pri tem ni bil uspešen, pa so z nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izvršbo tudi morebitne napake sanirane. Na takšno pravnomočno odločitev je sodišče pri odločanju o novem predlogu za izvršbo za izterjavo iste terjatve vezano, zaradi česar mora ponovni predlog za izvršbo zavreči.
Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
ZDavP-2 člen 126, 126/6, 126a, 126a/1, 126a/2. ZIZ člen 3.
odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - davčna obveznost - zastaranje davčne obveznosti - absolutno zastaranje davčne obveznosti - izvršba na nepremičnino
Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka.
dokaz z izvedencem - prekluzija - odškodnina - športna vzgoja - padec - udarec v glavo - zavrnitev tožbenega zahtevka
V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pred začetkom dokazovanja z izvedencem je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse kar opazi in dožene in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke (251. člen ZPP).
Nikakor pa glede postavitve vprašanj ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba.
V skladu s 325. členom ZPP lahko sodišče na predlog stranke, ki ga mora slednja podati v 15. dneh od prejema sodbe, sodbo dopolni, v kolikor ni odločilo o celotnem zahtevku stranke.
Pritožba se za takšen predlog šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP).
URS člen 14, 22, 23, 25, 33. OZ člen 557. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 5, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - notarski zapis - sposobnost razsojanja - razumevanje postopka - alzheimerjeva bolezen - izjava pravno poslovne volje - izvedensko mnenje - zdravstveni karton - pomanjkljiva dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do enakega obravnavanja - vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.
ZOEE člen 69, 69/7. EZ-1 člen 144. Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (2021) člen 245, 245/4. URS člen 87, 125, 153.
neupravičena obogatitev - neupravičen odjem električne energije - aktivna stvarna legitimacija - exceptio illegalis - nezakonit podzakonski akt
Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja.
V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.
ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 256, 257, 257/1, 271.
kršitev načela kontradiktornosti postopka - stavbna pravica - nadomestilo za stavbno pravico
Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.
Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki so urejali družbeno lastnino, temveč tudi predpisi, ki so na določenih zemljiščih urejali tudi individualno lastninsko pravico, kot je bil npr. Zakon o temeljnih latninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od leta 1980 do uveljavitve SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Razen tega v prvem in drugem odstavku 271. člena SPZ niti ni govora o imetniku uporabe zemljišča v družbeni lastnini in o imetniku uporabe na zgradbi, temveč zakon v prvem odstavku govori izrecno o "lastninski pravici", v drugem odstavku pa o "lastniku".
obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - njihov obstoj v času prvotne odločbe
Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nova dejstva in novi dokazi lahko podlaga za obnovo postopka po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP.
Pravna teorija in sodna praksa sta namreč skladni, da morajo dejstva in dokazi, na podlagi katerih stranka predlaga obnovo postopka, obstajati že v času sojenja, stranka pa zanje do trenutka, ko je še lahko predlaga nova dejstva in dokaze, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), zanje ni vedela.
darilna pogodba - pogodba v korist tretjega - darilna obljuba - zastaranje
Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSM00074327
ZDen člen 81.
oporočna razpolaganja pred izdajo odločbe o denacionalizaciji - oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji - dedovanje na podlagi zakona
Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Gre za preferiranje zakonitega dedovanja v primeru denacionaliziranega premoženja. Vprašanje, ali velja oporočno razpolaganje tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Zakonodajalec je tako uzakonil razlago oporoke v korist zakonitih dedičev (slednje je bilo tudi predmet ustavne presoje). Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago, tako ne pride v poštev.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - procesna sposobnost stranke - pooblastilo odvetniku
Sodišče prve stopnje je odločitev o razvezi zakonske zveze pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri sme vsak zakonec, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, zahtevati njeno razvezo. Tisti izmed zakoncev, ki zahteva razvezo zakonske zveze mora torej dokazati, da je zakonska zveza zanj nevzdržna, ob čemer do nevzdržnosti zakonske zveze lahko pripelje katerikoli vzrok oziroma skupina vzrokov. Pri tem ni pomembno, ali je nevzdržna tudi za drugega zakonca, ker sodišče razveže zakonsko zvezo tudi, če drugi zakonec razvezi nasprotuje. Drži, da morata tako sklenitev kakor tudi razveza zakonske zveze temeljiti na svobodni odločitvi vsakega posameznika, za razvezo zakonske zveze pa zadošča že, da eden izmed njiju sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati.