Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bil začasni odvzem vozniškega dovoljenja lastniku vozila brez da bi se imel ta možnost izreči o izpodbojni domnevi svoje odgovornosti iz 8. člena ZPrCP, zakonsko čezmeren. Čeprav ZP-1 pošiljanja obvestila o ugotovljeni kršitvi v primeru iz tretjega odstavka 113.a člena izrecno ne določa, pa ta obveznost smiselno izhaja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 v povezavi z 8. členom ZPrCP, saj se lahko le na ta način domneva odgovornosti lastnika iz 8. člena ZPrCP tudi na dejstveni ravni ustrezno prekrije s pojmom utemeljenega suma, ki je po prvem odstavku 113.a člena ZP-1 pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu.
Glede na to, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot pred sodiščem prve stopnje, in glede na to, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, sodišče druge stopnje tudi šteje, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve iz 226. člena ZPP, da so podatki v notarskem zapisu (ki je javna listina) resnični; iz notarskega zapisa izhaja, da sta bila s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju (24. točka notarskega zapisa iz priloge A2).
Sodišče druge stopnje glede na navedeno, upoštevaje pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prva tožnica s strani toženke (banke) obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na tečaj CHF, in o tem, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF in se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer ji niso zagotavljali, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila, upoštevaje, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ocenjuje, da je prva tožnica kot kreditojemalka imela na voljo dovolj znanja in s strani toženke prejela dovolj informacij, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita, za katero si je po posvetovanju z možem vzela tudi dovolj časa.
Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe visoka bančna uslužbenka (izvršna direktorica banke na nivoju B1, t.j. en nivo pod upravo - board), njen soprog (drugi tožnik) pa direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino.