Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).
Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženca šteti za lastnika avtomobila, ki mu je bil zasežen, so utemeljeni in jih pritožbene navedbe zagovornika ne morejo v ničemer omajati.
Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč v zadostni meri konkretiziran zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj je obdolžencu očitano, da je ravnal s prav takšnim namenom, pri čemer je v konkretizaciji opisa določno navedeno, da bi za izveden prevoz prejel del plačila, četudi v natančneje neugotovljeni višini, ob tem ko je nadalje konkretno specificirano, koliko sta tujca E. E. in D. D. za celotno pot iz Egipta do ciljne države Italije plačala neidentificiranemu organizatorju poti.
Iz citirane zakonske dikcije nedvoumno jasno izhaja, da se izvršba odloži le na podlagi predloga dolžnika in ne po uradni dolžnosti, kot je to sicer mogoče v situacijah iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Navedeno pomeni, da je dolžnik tisti, ki mora v predlogu za odlog izvršbe navesti vsa dejstva, na katera opira predlog in predlagati tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dolžnik je odgovoren, da priskrbi ustrezno trditveno podlago in sodišče lahko praviloma opre svojo odločbo samo na dejstva, ki jih je navedel dolžnik.