KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081497
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 352, 352/1, 354, 354/2, 372, 372-1.
ugoditev pritožbi - kaznivo dejanje nasilja v družini - ni kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskega znaka - spravljanje v podrejen položaj - zavrženje obtožnice - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - upravičen tožilec
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081342
KZ-1 člen 288, 288/1, 259, 259/1. ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/2, 299, 299/1, 299/2.
kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja - nestrinjanje z vodenjem postopka - upravičen tožilec - status oškodovanca - zavrženje obtožnega predloga
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
umor iz koristoljubnosti - umor na zahrbten način - umor na grozovit način - zaporna kazen
Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.
ZOKIPOSR člen 2, 2/1, 2/1-5, 5, 17, 17/3. ZIZ člen 24.
singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - prevzem dolga
Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena in 5. člena ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
Zakon nadomešča sklenitev pogodbe, in v tem primeru, tudi po oceni pritožbenega sodišča, določa tudi obveznost plačila obresti. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
Kdaj in kam je prvostopenjsko sodišče poslalo sodno pisanje, torej na kateri naslov, zagovornik obdolženega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša po nepotrebnem, saj so ti podatki razvidni iz kazenskega spisa.
ZIZ člen 165, 165/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZSReg člen 34.
izvršba na poslovni delež družbenika - nastanek zastavne pravice - zaznamba sklepa o izvršbi v sodnem registru - začetek stečajnega postopka med izvršilnim postopkom - začetek stečajnega postopka kot ovira za dovolitev naslednjih vpisov - pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku - ustavitev izvršbe
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka v primerih, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Vprašanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu je urejeno v tretjem odstavku 165. člena ZIZ, kjer je jasno določeno, da upnik pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru. Ker je v obravnavanem primeru zaznamba sklepa o izvršbi do začetka stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni bila opravljena, upnik pred začetkom stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni pridobil zastavne pravice na njegovem poslovnem deležu, zaradi česar je bila izvršba na poslovni delež prvega dolžnika, kot družbenika v družbi B d.o.o., že po samem zakonu ustavljena.
Pripoznava zastarane obveznosti je enostranski pravni posel, torej izjava volje dolžnika, ki povzroči materialnopravne učinke odpovedi zastaranju. Za dosego takšnih oblikovalnih učinkov oziroma spremembo, ki povzroči, da temeljno materialno upravičenje ponovno pridobi tudi pravno možnost njene prisilne izpolnitve oziroma pravovarstveni zahtevek, zato ni potrebna privolitev upnika. Prvi naslednji dan po odpovedi zastaranja, prične teči nov zastaralni rok. Razumljivo je, da takšni učinki nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstoji. Strožja oblika obličnosti (pogoj za veljavnost) je primarno namenjena varovanju dolžnikovega položaja zato, ker je slednji že pridobil ugovor zastaranja. Zakon kot pogoj določa obliko pisnosti, ne predpisuje pa njene vsebine. Bistveno je, da se dolžnik v njej na jasen, določen in brezpogojen način odpoveduje zastaranju. To lahko stori na neposreden ali posreden način.
Temeljno pravilo, ki opredeljuje pričetek teka zastaralnega roka je namreč objektivizirano in ga opredeljuje pojem dospelosti oziroma zapadlosti; kdaj pa nastanejo oziroma nastopijo dejstva, ko ima upnik možnost uveljavljati pravovarstveni zahtevek (actio nata) pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Ker tožniki poudarjajo, da gre za terjatve, ki so nastale v sodnih postopkih, je to trenutek pravnomočnosti oziroma trenutek, ko je bila sodna poravnava sklenjena.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2. OZ člen 87, 87/1, 88, 88/1, 190, 193, 198, 366. ZVPot člen 21, 21/3, 23, 23/2 24, 24/1.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - kdaj začne teči zastaranje - kondikcijski zahtevek
Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše.
Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.
Sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13.
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je domneva, da je potrošnik v informacijsko in pogajalsko podrejenem položaju, ovrgljiva (izpodbojna) ali ne.
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. Ni cilj Direktive 93/13 in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).
Glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera ni za izključiti, da bi tožnik tudi v primeru ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti najel kredit v tuji valuti, saj mu je toženka na njegovo prošnjo in upoštevajoč njegov položaj znižala obrestno mero za 0,65 % ter odobrila višji znesek kredita, kot bi mu šel po njenih notranjih pravilih, poleg tega pa ni reševal svojega stanovanjskega problema, temveč je obnavljal nepremičnino, katere solastnik je bil že prej.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju gre za trajajoče odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. Če preživljalec ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja, in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnika premoženja. Določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju, je prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank. Pri tem pa mora biti upoštevan namen pogodbe, ki je v preživljanju upravičenca; tj. v zagotavljanju enake kvalitete preživljančevega življenja kot v času, pred sklenitvijo pododbe.
OZ člen 131. ZD člen 128, 128/3, 142. ZPP člen 14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42, 42/1.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi smrti bližnjega - pasivna legitimacija odgovornost dedičev za dolgove - kaznivo dejanje umora - vezanost sodišča v pravdnem postopku na odločitev kazenskega sodišča - smrt zavezanca - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do pietete - tehtanje ustavnih pravic - posttravmatska stresna motnja - zaslišanje le ene stranke - primerna višina odškodnine - pasiva zapuščine - stroški pogreba - odločitev o pravdnih stroških - predpravdni zahtevek
Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca.
Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ.
Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.
OZ člen 165, 168, 168/2, 174, 174/2, 179, 182, 299, 378.
denarna renta - mesečna renta - popolna nezmožnost za delo - izguba zaslužka - izguba dohodka - posebno huda telesna poškodba - I. kategorija invalidnosti
Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
spor majhne vrednosti - odpoved pogodbe - dejansko stanje
Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
načelo javnosti sojenja - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pravna korist - pravna korist za vložitev pravnih sredstev
Domnevna dediča tožbe nista vložila, s tem pa v skladu s 175. členom ZD nista več stranki zapuščinskega postopka. Okoliščina, da sta pritožnika predlagala izvedbo zapuščinskega postopka in da jima je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali imata položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilno.
ZPP ureja pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka postopka v določbi 150. člena, ki se uporablja v predmetnem postopku v zvezi s 163. členom ZD. Stranka ima pravico pogledati in prepisovati spise postopka katerega se udeležuje. Drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, se lahko dovolita pregled in prepis posameznih delov spisa.
Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisov je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS).
URS člen 12, 35. ZNP-1 člen 42. ZDZdr člen 30, 39, 39/1, 53, 71, 78, 78/1. ZPP člen 340.
sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - mnenje izvedenca psihologa - duševna motnja - ugotovljeno dejansko stanje - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete
Nadalje pritožba nima prav, da bi bilo potrebno nasprotno udeleženko namestiti v DSO oziroma v SVZ, saj pri njej zdravljenje še ni potekalo in je najprej potrebno uvesti ustrezno terapijo in šele po zaključenem zdravljenju obstaja možnost njene namestitve v drugi ustrezni ustanovi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-5, 38, 38/1, 38/1-4, 39, 39/1, 41, 41/2, 42.
nagrada za izvedensko delo - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - nagrada za študij spisa - nagrada za študij dodatne dokumentacije - nagrada za pripravo na ustno podajanje mnenja - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Zgolj strinjanje oziroma nestrinjanje z mnenjem ni vezano na priznanje nagrade oziroma plačila izvedencu za opravljeno delo.
Instituciji je bila zaupana izdelava enega izvedenskega mnenja. Nenazadnje so vse štiri izvedenke skupaj podale eno izvedensko mnenje, prav slednje je tudi podlaga za to, da se jim je priznala nagrada za izjemno zahtevno delo, vendar pa to ne pomeni, da so upravičene do štirih nagrad za izjemno zahtevno izdelavo izvedenskega mnenja, ampak jim pripada zgolj ena nagrada.
ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5, 6, 7, 8. OZ člen 87, 87/1, 88, 193, 198, 336.
kreditna pogodba v CHF - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - nepošten pogodbeni pogoj - delna ničnost pogodbe - začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - obrestni zahtevek
Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.
Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.
tožba na vrnitev stvari - zaščita pred vznemirjanjem - dejanski lastnik - opustitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - dobroverni pridobitelj - vknjiženi lastnik - dejanska zmota - raziskovalna dolžnost - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - načelo dobre vere - načelo publicitete
Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.
Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati.
S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in poštenega pridobitelja preneha lastninska pravica resničnega lastnika.