ZVPot člen 37, 37/2, 37a, 37a/1, 37a/2, 37b, 37b/2.
pogodba o finančnem leasingu za osebni avto - znižanje kupnine - zavrnitev dokaznih predlogov - varstvo potrošnikov - stvarna napaka
Pritožba uvodoma neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo tožnika.
Prav tako je leasingodajalec tožnika posebej pooblastil za zastopanje v predmetnem pravdnem postopku, kot to izrecno izhaja iz pooblastila z dne 30. 12. 2020 (priloga spisa A8), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.
Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za vnovično dopolnitev izvedenskega mnenja ali pritegnitev novega sodnega izvedenca, kot to zmotno meni pritožba.
Slednje je namreč pravilno pojasnilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 37.b člena ZVPot šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku 6 mesecev od izročitve.
Glede na navedeno in dejstvo, da v primeru, kadar je predmet pogodbe med prodajalcem in potrošnikom rabljena stvar, prodajalec odgovarja za vse stvarne napake na blagu, ki se pokažejo v roku 1 leta odkar je bila stvar izročena.
V predmetni zadevi, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep po 437. členu po tem, ko je odredilo vročanje obtožnega predloga, izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu in po razveljavitvi le - te razpisalo več narokov glavne obravnave in le - to deloma tudi opravilo, je tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Med glavno obravnavo je nepravilno uporabilo določbo 437. člena ZKP. Omenjena kršitev določb kazenskega postopka je namreč vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Pritožnica ima namreč prav tudi, ko navaja, da je kaznivo dejanje grožnje v obtožnem predlogu konkretizirano v zadostni meri.
ZPP člen 8, 206, 206/1, 206/1-2, 285, 286. URS člen 23, 25, 26. ZVPSBNO člen 4, 16, 16, 16/3, 21, 21/2. OZ člen 168, 168/3, 352, 352/2.
protipravnost ravnanja - profesionalna skrbnost - prosta dokazna presoja - neodvisnost sodnikov - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - ugovor zastaranja - izvedba nove glavne obravnave - protipravno ravnanje države - objektivna odgovornost - izgubljen dobiček
Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.
KZ člen 73, 77, 77/2, 77/2-6, 77/2-8. KZ-1 člen 296, 296/1.
kaznivo dejanje nasilništva - izrek vzgojnega ukrepa - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - predkaznovanost
Pritožbeno pričakovanje večje teže in poudarka okoliščini, da je bil mladoletniku pred in po obravnavanem kaznivem dejanju izrečen vzgojni ukrep ukora pred prekrškovnim sodiščem, je zgrešeno.
Pritožbeno sodišče opozarja, da so vzgojni ukrepi po svoji naravi in prav iz razloga, da bi bilo z njimi lažje doseči njihov namen, gibčni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084095
KZ-1 člen 57, 57/3, 58, 61, 74, 75, 204, 204/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 506. URS člen 29, 29/-1.
tatvina - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasen izrek - nejasni razlogi - pogojna obsodba - posebni pogoj - rok za izpolnitev naloženih obveznosti - odvzem premoženjske koristi - vrnitev premoženjske koristi - preklic pogojne obsodbe - premoženjskopravni zahtevek - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - odvzem stvari - dejanska oblast nad stvarjo - posest - pravna opredelitev dejanja - pravica do obrambe - pravica do obveščenosti
Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.
ZNP-1 člen 33, 33/3, 36, 36/3, 101. ZPP člen 343, 343/1, 352.
nepravdni postopek - prepozna pritožba v nepravdnem postopku - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje se sklicuje na prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče prve stopnje sámo zavrže prepozno pritožbo. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), sodišču druge stopnje omogoča, da lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po preteku roka iz tretjega odstavka 33. člena ZNP-1 (tretji odstavek 36. člena ZNP-1), če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Na podlagi slednjega tako smiselna uporaba prvega odstavka 343. člena ZPP v nepravdnih postopkih ne pride v poštev in je sodišče prve stopnje neupravičeno pritožbo prve nasprotne udeleženke kot prepozno zavrglo.
izločitev iz zapuščine - darilna pogodba - darilna pogodba za primer smrti - zemljiškoknjižno dovolilo - izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje - pravočasnost odgovora na tožbo
Pritrditi je pritožbi tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik nima pravice zahtevati zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi zavezovalnega pravnega posla oziroma zakaj je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.
Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.
Dedna izjava namreč deluje retroaktivno, šteje se, da oseba, ki se je dedovanju odpovedala, nikoli ni bila dedič. Dokler ima pravico odpovedati se dedovanju, je ta oseba "začasni dedič".
Da zapuščinski postopek po pokojnem tožniku še ni pravnomočno zaključen, ni ovira, da se pravdni postopek ne bi nadaljeval. Kdo so dediči, se je sodišče prve stopnje očitno odločilo reševati samo.
ZIZ člen 15. ZFPPIPP člen 132, 301, 301/2. ZPP člen 154, 154/1, 155, 165, 365, 365/1, 365/1-3.
izvršilni postopek - sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka - stečajni postopek nad dolžnikom - pravne posledice stečajnega postopka - objava sklepa o preizkusu terjatev - ločitvena pravica - priznanje terjatve v stečaju
Pritožba pravilno opozarja, da v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP (ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno uporabilo kot pravno podlago v sklepu o prekinitvi postopka z dne 3. 6. 2024) razlog za prekinitev postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Tako je bil izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preuranjen.
Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj na objavo sklepa o preizkusu terjatev niti ni počakalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da sta bila oba, torej tožnik in A. A., strokovnjaka s svojega področja, zato se je od njiju pričakovala večja skrbnost.
Tožnik bi si lahko koruzo pogledal že pred žetvijo oziroma v kolikor je ob sami žetvi videl, da je slednja v tako slabem stanju, bi kot skrben gospodar moral izkazati veliko skrbnejše ravnanje, kot ga je, in o slednjem že pred žetvijo obvestiti A. A.
Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083969
ZKP člen 4, 4/1, 8, 15, 148, 148/6, 355, 355/2, 402, 402/3. URS člen 19, 19/3, 62.
razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - uradna dolžnost - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - pravica tujca do uporabe svojega jezika - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk osumljencu (Miranda) - pravica do tolmača - znanje angleškega jezika - nasprotujoči si dokazi - pravica do obrambe - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli.
Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020), zadošča, da se strankam prevaja v jezik, ki ga razumejo (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2009 z dne 4. 3. 2010 in I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016). Pomembno pri tem pa je, da organi v predkazenskem postopku oziroma sodišče v kazenskem postopku zanesljivo ugotovijo, da stranka (obtoženec) jezik, v katerem teče postopek, zares razume tako dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe oziroma da je zadoščeno pravici d0 poštenega sojenja (tako smiselno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019).
ODZ paragraf 1479. SPZ člen 154, 154/2, 154/2-5, 154/3. ZZK-1 člen 105, 206. OZ-UPB1 člen 365, 369, 369/3, 369/4. ZPP člen 2, 353.
prenehanje hipoteke - ugasnitev hipoteke s potekom časa - zastaranje - materialni prekluzivni rok - zastaralni rok - razlaga prava
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo.
Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.
začasna odredba o preživnini - otroški dodatek - višina preživnine
V skladu s stališči sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo nujno preživljanje otroka, pri čemer je je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.
Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa razumno in življenjsko sprejemljivo pojasnilo, kako je ocenilo nujne življenjske stroške za mladoletnega otroka in da predlagateljica ni niti konkretizirano navajala niti ni dokazala, da so stroški samoplačniških terapij nujni za razvoj mladoletnega otroka.
ZGJS člen 76. ZNP-1 člen 21, 22, 42. ZPP člen 8, 238, 238/1, 260, 260/3, 263. ZVEtL-1 člen 4, 42, 43, 44, 54. ZTLR člen 12.
etažni lastniki kot sosporniki - materialni sosporniki - kršitev pravice do izjave v postopku - ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjene nepremičnine v družbeni lasti - javna infrastruktura - parkirišča
Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana.
To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik).
Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-1 prevladalo stališče, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip), zaradi česar je treba upoštevati tako namenjenost za redno rabo, ki je bila določena že ob izgradnji stavbe, kakor tudi poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča vse do leta 1997, ko je začel veljati ZLNDL. Vendar je v predmetni zadevi nasprotna udeleženka ugovarjala, da sporne parcele predstavljajo javno infrastrukturo, zato je treba ugotavljati rabo spornih parcel do leta 1993, ko je prišlo do lastninjenja javne infrastrukture po določbah ZGJS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve).
Glede na navedeno več razlogov govori za to, da sporne parcele (parkirišča) predstavljajo javno infrastrukturo, ki je bila olastninjena leta 1993 na podlagi ZGJS, ne pa za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, ki bi lahko bilo predmet lastninjenja leta 1997 na podlagi določb ZLNDL.
krivdni stroški - delo v splošno korist - očitno neutemeljen predlog - oprostitev plačila stroškov - dopolnitev pritožbe - rok za pritožbo
Obdolženi z navajanjem, da se sodišče prve stopnje niti z besedo ni opredelilo do njegovega podredno podanega predloga za spremembo plačila krivdnih stroškov v 16 ur dela v splošno korist, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Pritrditi je pritožbi, da je obdolženi podal takšen predlog, vendar v zvezi z zatrjevano kršitvijo prezre, da Kazenski zakonik (KZ-1) in ZKP takšne možnosti plačila stroškov kazenskega postopka z opravljanjem dela v splošno korist ne urejata, kar pomeni, da mu sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi moglo slediti in njegovemu predlogu ugoditi. Že zaradi te okoliščine, s tem ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno povsem neutemeljenega predloga obdolženca, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Obdolženi v pritožbi nadalje predlaga, da ga pritožbeno sodišče zaradi njegove slabe finančne situacije oprosti plačila navedenih stroškov. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi šestega odstavka 95. člena ZKP pravilno poudarilo, da citirana zakonska določba izključuje uporabo določb ZKP o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov kazenskega postopka, kadar gre za krivdno povzročene stroške. Posledično je prošnjo obdolženca pravilno zavrglo kot nedovoljeno, kakor izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.
Nenazadnje pritožbeno sodišče pripominja, da so očitki obdolženca, naperjeni zoper sodišče prve stopnje in sodnico, ki je obravnavala njegov predlog, izraženi na žaljiv in neprimeren način. Sodišče prve stopnje je o obravnavanem predlogu za oprostitev plačila krivdnih stroškov postopka odločilo pravilno in korektno, zato je takšno nestrinjanje z vsebino odločitve sodišča prve stopnje z žaljivimi izrazi, na način, kot to izhaja iz pritožbe, povsem nesprejemljivo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSM00083902
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZSKZDČEU-1 člen 23, 23/4. URS člen 18. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - ekstradicijski postopek - predaja zahtevane osebe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov - bivalne razmere v zaporu - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dosmrtni zapor
Pritožba ima prav, ko navaja, da postopek ekstradicije ni formalni postopek, v katerem bi za presojo, ali bodo v primeru predaje zahtevane osebe spoštovana zagotovila iz 3. člena EKČP, zadostovala pridobitev formalnih zagotovil države odrediteljice, temveč mora pravosodni organ, ki odloča o izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe, o tem presojati na podlagi ustreznih dokazil, iz katerih je razvidno, ali so v državi odrediteljici podane minimalne zahteve, ki izhajajo iz 3. člena EKČP.
Sodišče prve stopnje bo pri pravosodnih organih ZK pridobilo podatke o tem, v katerem zavodu v ZK bo zahtevana oseba nastanjena in zahtevalo ustrezna pojasnila o razmerah za bivanje, ki tam vladajo. Po pridobitvi teh podatkov bo presodilo, ali bodo zahtevani osebi v primeru predaje zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP, pri tem pa bo treba oceniti in se v razlogih odločbe opredeliti tudi do podatkov, ki izhajajo iz virov, ki jih je predložila obramba ter njenih navedb o nesorazmernosti predpisane kazni in položaja zahtevane osebe zaradi njenega porekla.
URS člen 23. ZBan-1 člen 350. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2. ZPSVIKOB-1 člen 11, 12, 20, 48. ZUstS člen 23, 23/1.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank
Glede na očitke, s katerimi tožnica utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanja zakonitosti Odločbe BS, ki bo predmet odločanja v postopkih po ZPSVIKOB-1, v tem postopku ni treba presojati.
Vprašanje, ali bi tožnica z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
Pritrditi je pritožnici tudi v delu, kjer smiselno poudarja, da je ravnanje oškodovanca kot tožilca, storjeno pod vplivom zmote, zadostno opredeljeno. Iz opisa je razvidno, da je obdolženec oškodovanca kot tožilca (v posledici zgoraj opisanih ravnanj) oškodoval za kupnino v višini 23.000,00 EUR. Sicer res ni izrecno navedeno, da je oškodovanec kot tožilec obdolžencu izročil ta znesek, vendar to niti ni nujno, saj je iz opisa, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, jasno razbrati, da je oškodovanec kot tožilec nastopal v vlogi kupca, katerega bistvena obveznost v skladu s prodajno pogodbo je ravno plačilo kupnine prodajalcu (obdolžencu).